Za razumevanje, kaj je krivo, da turški in grški Ciprčani nikakor ne zmorejo preseči sporov, je potreben pogled nazaj. Otok ima namreč burno zgodovino, saj so si ga zaradi strateške lege želeli prisvojiti mnogi. V prvem tisočletju so se na njem naselili Grki s Peloponeza. Sledili so različni narodi, od Asircev in Egipčanov do Perzijcev, nato pa je prišel tudi v roke Bizanca, Benečanov in otomanskega imperija. Turška nadvlada nad otokom je trajala do leta 1878, ko je ta 9253 kvadratnih kilometrov velik otok, na katerem danes živi okoli 1,2 milijona ljudi, prišel pod britansko krono. Britanci so, zanimivo, sprva Ciper oddali v najem v zameno za zavezo, da bodo zaščitili Turčijo pred Rusijo. Leta 1923 se je Turčija odpovedala vsem zahtevam do otoka, dve leti pozneje pa je Združeno kraljestvo Ciper razglasilo za svojo kolonijo.

Ob neodvisnosti položaji razdeljeni v razmerju 70 : 30

Ciper je nato avgusta leta 1960, po štiriletni oboroženi vstaji proti britanski kolonialni vladavini, postal neodvisna država – Republika Ciper. Ustava iz tistega leta je priznavala grško in turško skupnost na Cipru. Po popisu je takrat na otoku živelo 570.000 ljudi, od tega je bilo 77 odstotkov grških Ciprčanov, 18 odstotkov pa turških Ciprčanov. Po ustavi je bila nova država predsedniška republika, v kateri je bil predsednik grški Ciprčan, podpredsedniško mesto pa je pripadalo turški skupnosti na otoku. Poleg tega so bila tri od desetih ministrstev rezervirana za turške Ciprčane. Enak dualizem (70 odstotkov Grkov in 30 odstotkov Turkov) je bil predviden tudi za sestavo predstavniškega doma, državne uprave in vseh drugih področij vladnih dejavnosti, tudi v vseh izobraževalnih in kulturnih dejavnostih je bila sestava 70 : 30 v korist grškim Ciprčanom.

A kmalu je postalo jasno, da tako spisana ustava ne omogoča nemotenega delovanja države, saj grški Ciprčani niso bili zadovoljni, da je tistim s turškimi koreninami pripadlo 30 odstotkov mest v upravi in institucijah, čeprav so predstavljali le 18 odstotkov prebivalstva. To je vodilo v številne spore. Ob poskusu predsednika republike, nadškofa Makariosa, da bi predlagal spremembe ustave, je turška stran izstopila iz vlade in ustanovila svoje, ločene enklave. Vlada se je obrnila na Varnostni svet Združenih narodov, ki je potrdil suverenost in zakonitost Republike Ciper in njene vlade. Od takrat je vlada delovala le s svojimi grškociprskimi člani.

Državni udar grške vojaške hunte, sledil je vdor turške vojske

Nato pa je nastopil 15. julij leta 1974, ki se je z vsemi dogodki, ki so sledili, zapisal v zgodovino tega sredozemskega otoka in zakoličil meje, ki stojijo še danes. Na tisti dan je grška nacionalna garda pod vodstvom takratne vojaške hunte, ki je od leta 1967 vladala v Grčiji, na Cipru izvedla državni udar. Njen cilj je bil strmoglavljenje Makariosa in njegove zakonite vlade, saj se jim je zdel Makarios preveč spravljiv, sami so namreč želeli otok združiti z Grčijo.

Vojska je vdrla v predsedniško palačo v Nikoziji, a je Makarios skozi skrivni prehod pobegnil v samostan Kikos, kmalu pa z britanskim vojaškim letalom prek Malte v London, nato pa še v New York, kjer je v govoru v Generalni skupščini ZN-a pozval mednarodno skupnost, da pomaga obnoviti red na otoku. To se ni zgodilo, prav nasprotno, sledil je odgovor turške strani. 20. julija je turška vojska pod pretvezo ponovne vzpostavitve ustavnega reda vdrla na Ciper in v dveh ofenzivah, julijski in avgustovski, zasedla 37 odstotkov ozemlja na severnem delu otoka. Skušali so osvojiti celoten otok, a jim je grška stran to preprečila. Mednarodna javnost je turško akcijo ostro obsodila, a slednja vojske vse do danes ni umaknila.

200.000 ljudi pregnanih z domov

Turška zasedba je na Ciper pripeljala vojne razmere, ločila ljudi in njihove usode in spisala ogromno žalostnih zgodb. Več kot 3000 ljudi je umrlo, več kot 160.000 grških Ciprčanov, ki so do takrat živeli na severni strani otoka, je bilo pregnanih z zasedenega ozemlja. Obratno se je moralo okoli 40.000 Ciprčanov turške narodnosti preseliti v zasedeni del Cipra, skupno je bilo torej razseljenih okoli 200.000 otočanov. Med turško invazijo in po njej je izginilo 1474 grških Ciprčanov, mnogi so še danes na seznamih pogrešanih oseb.

V naslednjih letih je severni del postal poseljen skoraj izključno s turškimi Ciprčani, južni pa z grškimi Ciprčani, čeprav je okoli 20.000 ljudi, večinoma grških Ciprčanov, ostalo ujetih v enklavah na severni strani. Danes na turškem delu otoka živi le še okoli 500 prebivalcev z grškimi koreninami. Turčija je ob tem na sever otoka postopno naseljevala ljudi iz matične države, predvsem kmete iz revne pokrajine Anatolije, zdaj jih je na otoku dvakrat več kot v času zasedbe. Na Cipru je tako ob popisu prebivalstva iz leta 2011 živelo 1,13 milijona ljudi, od tega 840.000 v Republiki Ciper, okoli 300.000 pa na severnem delu otoka.

Turško republiko Severni Ciper priznava le Turčija

Novembra leta 1983 je vodstvo turških Ciprčanov ob podpori Turčije razglasilo neodvisno državo na zasedenem ozemlju, Turško republiko Severni Ciper (TRSC). Varnostni svet je to potezo večkrat obsodil. Te entitete razen Turčije še danes ne priznava nobena druga država, tako da živi od gospodarske in denarne pomoči Ankare.

Turški Ciprčani imajo še danes pod nadzorom dobro tretjino otoka, meja pa se že več desetletij ni spremenila. Ciper tako ostaja tako etnično kot ozemeljsko razdeljen otok. Meja med grškim in turškim delom poteka po t. i. zeleni ali Attilovi meji, ki jo že vse od leta 1964 nadzorujejo mirovne sile Združenih narodov v sklopu misije UNFICYP. Zelena meja je dolga 180 kilometrov, na njej se pasejo ovce in uspeva divje rastlinje.

Turčija je v letih, ki so sledila, ostala gluha za vse pozive v resolucijah Varnostnega sveta, naj umakne svoje enote s Cipra. Strani sta mirovna pogajanja večkrat obnovili, a brez uspeha. Leta 2002 je takratni generalni sekretar ZN-a Kofi Anan predstavil obsežen mirovni sporazum, ki je predvideval federacijo z dvema enotama, ki bi jo vodilo rotirajoče predsedstvo. A tudi ta ideja ni padla na plodna tla.

V Evropsko unijo po propadlem referendumu vstopil le grški del otoka

Grški Ciprčani so nato vse bolj začeli pogledovati proti članstvu v Evropski uniji. In res so voditelji takratnih držav članic na vrhu leta 2002 Ciper uradno povabili, da lahko leta 2004 postane nova članica Unije, a ob pogoju, da se bosta sprti strani dogovorili o načrtu Združenih narodov o novi ureditvi. Aprila leta 2004 so na otoku dejansko izvedli referendum, na katerem so vse prebivalce vprašali, ali sprejemajo načrta ZN-a za ponovno združitev otoka, da bi otok kot celota vstopil v Evropsko unijo. Načrt so podprli turški Ciprčani, grški pa so ga z veliko večino zavrnili, kar je bil za Turke velik udarec. 1. maja leta 2004, na isti dan kot Slovenija, je tako Ciper postal ena izmed desetih novih članic Unije, a ne celotni otok, ampak le njegov grški del.

Z novimi voditelji in novimi razmerami se je vedno znova pojavilo upanje, da bi meja na Cipru padla. Aprila leta 2008 so tako prvič po letu 1964 znova odprli simbolični prehod Ledra Street, ki ločuje turški in grški del prestolnice Nikozija, a pogovori so bili odvisni od tega, kdo je bil na čelu ene in druge skupnosti – ali zagovorniki neodvisnosti ali enotnosti. Kljub več zagonom so pogajanja vedno znova propadla, tako da še danes Nikozija ostaja edino glavno mesto na svetu, ki ga deli meja.

Zanimiv je odnos Evropske unije do Cipra. Kot piše na spletnih straneh Evropske unije, se je Ciper Uniji pridružil kot de facto razdeljen otok, vendar je njegovo celotno ozemlje del EU-ja, saj ne Bruselj ne nobena država članica ne priznavajo Turške republike Severni Ciper. Kljub temu so ciprski Turki, ki imajo potne listine EU-ja ali so upravičeni do njih, državljani EU-ja, pravo EU-ja pa se ne uporablja na območjih, ki niso pod dejanskim nadzorom ciprske vlade oziroma vlade Republike Ciper. Ciper ima dva uradna jezika: grščino in turščino, a samo grščina je tudi uradni jezik EU-ja. Ciper je trenutno v postopku pridružitve schengenskemu območju. V grškem delu je od leta 2008 uradno plačilno sredstvo evro, v turškem delu pa lira, čeprav je tudi uporaba evra razširjena.

Tudi slovensko ministrstvo za zunanje zadeve na svoji spletni strani opozarja, da je vlada Republike Ciper, ki nadzoruje južni del otoka, edina mednarodno priznana oblast. Slovenija ne priznava t. i. "Turške republike Severni Ciper" (TRSC) in njene uprave, zato je tudi zmožnost zagotavljanja konzularne pomoči slovenskim državljanom na tem območju omejena.
Kot ob tem še opozarja MZZ, so zakonita mesta vstopa v Republiko Ciper letališči Larnaka in Pafos ter pristanišča Larnaka, Limasol, Latsi in Pafos. "Vstop na ozemlje Republike Ciper iz katerega koli drugega pristanišča ali z letališča na območju Cipra, na katerem ciprski organi ne izvajajo učinkovitega nadzora (severni del otoka), se šteje za nezakonit. Varovalni pas med južnim in severnim delom Cipra je mogoče prečkati čez sedem nadzornih točk: dveh na zahodnem delu, treh v Nikoziji in dveh nadzornih točk na vzhodu. Prehod nadzornih točk je mogoč s potnim listom ali z osebno izkaznico," še piše.

Turški del živi v izolaciji in pod gospodarskim embargom

Turški del Cipra se tako že več kot štiri desetletja spoprijema z mednarodno izolacijo in gospodarskim embargom. Turški Ciprčani nimajo pravic do uradnega predstavništva na mednarodnih forumih in nimajo dostopa do mednarodne razvojne pomoči in ugodnih posojil. EU se je že pred referendumom aprila leta 2004 zavezal, da bo končal izolacijo severnega dela, a predlog o trgovinskih odnosih med Unijo in TRSC-jem zaradi nasprotovanja grških Ciprčanov nikoli ni zaživel. Ti namreč vztrajajo, da bi to pomenilo uradno priznanje turške entitete. EU pa je vseeno financiral več infrastrukturnih projektov – glede njih se usklajuje s trgovinsko zbornico turških Ciprčanov in ne neposredno z njihovimi političnimi predstavniki.

Na severni strani otoka poleg tega ne sme pristati nobeno tuje letalo, le turška, tudi pošta pride na ta del prek turške, saj uporabljajo kodo za turško provinco Mersin. Tudi vsi telefonski klici gredo prek Turčije. Z redkimi izjemami se z vodstvom TRSC-ja tuji voditelji ne srečujejo, turški Ciprčani tudi nimajo stikov z mednarodnimi organizacijami, kot sta na primer Interpol ali Svetovna zdravstvena organizacija, je v poročilu iz leta 2023 navedla Mednarodna krizna skupina. Športne ekipe iz TRSC-ja ne smejo tekmovati na mednarodnih tekmah.

Micotakis in Erdogan na isti dan na Cipru

Ciper, sicer za Sicilijo in Sardinijo tretji največji otok v Sredozemskem morju, tako tudi po 50 letih ostaja talec interesov, merjenja moči in želje po prevladi Grčije in Turčije. Zanimivo bo videti, kako bodo potekale letošnje spominske slovesnosti, s katerimi se bodo spomnili dogodkov v letu 1974. Letos bo v Nikozijo namreč prvič prišel tudi aktualni grški premier Kiriakos Micotakis, in sicer na povabilo ciprskega predsednika Nikosa Hristodulidesa. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan nobeno leto ne zamudi obiska ob obletnici vdora turških sil na Ciper, Micotakis pa se je za obisk Cipra odločil prvič v svojem mandatu. Voditelja se bosta tako na Cipru mudila na isti dan, 20. julija, a se ne bosta srečala, saj bo Erdogan obiskal turški del otoka, Micotakis pa grški del Nikozije. Njuno uradno srečanje je predvideno šele septembra v New Yorku.

Kot ocenjujejo tuji mediji, bo zanimivo spremljati, ali se bosta voditelja odločila za bolj umirjene tone ali pa bo slišati medsebojne obtožbe. Odnosi med državama so v zadnjem času namreč precej slabi, kar omejuje možnosti za učinkovit dialog z obeh strani. V katero smer bodo šle komemoracije na razdeljenem otoku, pa dajejo slutiti že nedavne besede turškega obrambnega ministra Jasarja Gulerja, ki je dejal, da se Turčija pripravlja na "praznovanje obletnice mirovne operacije" na Cipru. Dodal je, da Ankara še naprej podpira rešitev dveh držav, a da bodo obenem še naprej brezpogojno podpirali sodržavljane s Cipra. Tudi voditelj turškega dela Cipra Ersin Tatar, sicer Erdoganov zaveznik, vztraja, da mora mednarodna skupnost priznati obstoj dveh držav na otoku.

Spravljivih tonov verjetno ne bo ubrala niti druga stran, vsaj sodeč po lanskem govoru Hristodulidesa na slovesnosti ob vdoru turške vojske na Ciper. Takrat je dejal, da "trenutnega statusa quo nikoli ne bodo sprejeli, saj da takšno stanje ne more biti prihodnost otoka". "Ta dan nam vrača grozljive spomine na strašno jutro 20. julija 1974, ko je turška vojska vdrla na otok in povzročila opustošenje. Prizadevamo si za to, da bi bila letošnja žalostna obletnica zadnja pod okupacijo dela naše države. Z vsemi političnimi in diplomatskimi sredstvi si prizadevamo, da bi osvobodili in znova združili našo državo."

Hristodulides je lani še dejal, da si prizadeva za obuditev pogajanj in izhod z mrtve točke, da bi dosegli trajno in izvedljivo rešitev brez tujega posredovanja.

Mirovna pogajanja med stranema, ki so pod pokroviteljstvom Združenih narodov potekala štiri desetletja, stojijo vse od propadlega vrha v Crans Montani leta 2017.