Na evropskih prvenstvih je Slovenija dobila dve kolajni v kategoriji U18, to pa je bila peta v U20. V koronskem letu 2021 so mlajši člani slavili na t. i. "challengerju", predtem dobili bronasto medaljo (2006) in dve zlati (2000 in 2004), letošnja generacija pa je ponovila dosežek iz Trapanija leta 1998, ko so bili Jaka Lakovič, Matjaž Smodiš, Primož Brezec in druščina prav tako srebrni. Pred "challengerji", ki jih je Fiba izvedla namesto klasičnih evropskih prvenstev, je bila zadnja slovenska kolajna leta 2019, ko so mladinci (U18) posegli po bronu. Tedaj je bilo prvenstvo v Grčiji, selektor mlajših članov pa je bil tako kot letos Peter Markovinović, ki je slovenske upe vodil tudi na omenjenem turnirju "challenger".

"Ko smo z generacijo z Glasom in Žigo Samarjem vzeli bron, je bila zanimiva izkušnja, saj smo za tretje mesto premagali gostitelje. Letos je malce grenkega priokusa, ker smo bili zelo blizu zlati kolajni. Je bila pa ta medalja zelo prigarana. Če je bila mogoče tista generacija še bolj talentirana, je pa ta tudi doživela že uspeh s četrtim mestom v U18. Zdaj je to samo nadgradila. "Material" je pravi. Fantje le potrebujejo izkušnje, minute in vloge," je dejal selektor in dodal: "Zdaj smo veliko bolj veseli, kot smo bili po finalu. Za nami je res naporno poletje. Težke priprave, zelo veliko sestankov in analiz, da smo prišli do tega uspeha."

V devetih dneh so mladeniči odigrali sedem tekem in šestkrat zmagali. V skupinskem delu so bili boljši od Črne gore, Litve in Islandije, potem v osmini finala na kolena spravili Severno Makedonijo, v četrtfinalu Poljsko, v polfinalu Belgijo, Francija pa je bila v boju za zlato previsoka ovira. Toda Slovenci so večino tekme vodili, imeli še osem točk naskoka štiri minute pred koncem, na koncu pa je Francozom uspelo ubraniti evropsko krono. Izkoristili so premoč z višino v skoku in kaznovali slovenske izgubljene žoge. Imajo res izjemen podmladek. Na tem prvenstvu bi namreč lahko celo igrali še Victor Wembaynama, ki je že zvezda svetovne košarke, in prva dva izbora letošnjega nabora Zaccharie Risacher in Alex Sarr. No tudi Slovenija ni bila popolna, saj je manjkal nekdanji MVP mladinske Evrolige, Jan Vide.

"Čeprav smo vodili za osem, pa so štiri minute še veliko. Bi pa zagotovo, če bi lahko, kaj spremenil. Bi naredil kakšno menjavo več …" je priznal Markovinovič, o zadnji akciji, ko je Slovenija iz precej neizdelanega napada poskusila z metom za zmago, pa dodal: "Arne (Osojnik, op. a.) si ni "vzel" meta. Nismo imeli več minute odmora in smo bili prisiljen v t. i. kreacijo oziroma svobodo. Urban (Klavžar, op. a.) ni mogel priti do žoge. Dobro so ga pokrili. Arne je že predtem zadel trojko in je bil samozavesten, da poskusi še v drugo."

"Ključna so bile prijateljske tekme v Srbiji, kjer smo v garderobi postali prava ekipa. Evropsko prvenstvo je specifično zaradi napornega urnika in zato potrebuješ rotacijo igralce. Če pogledate, Klavžar je bil naš najboljši igralec, pa je bil po odigranih minutah šele 43. na prvenstvu. Želel sem, da imamo deset igralcev, da lahko vsako tekmo nekdo izstopi. Želel sem, da to fantje sprejmejo. V svojih klubih imajo vodilne vloge in je bilo težko sprejeti, da tako menjamo ritem. Po domače povedano, delamo hokejske menjave. Na trenutke so bili žalostni, razočarani, zakaj morajo ven, a smo jim rekli, kdo se ni pripravljen tri minute boriti za državo, lahko gre. Moramo si to obljubiti in se držati. Sprejeli so sistem menjav in vlog," je zatrdil 39-letni Slatničan.

Ko je medalje osvajal s prvo generacijo, je bil glavni organizator igre Žiga Samar, v srebrni zasedbi pa je pomembno vlogo odigral njegov mlajši brat Matija, ki je bil z nekaj manj kot desetimi točkami v povprečju tretji slovenski strelec. "Sva se z bratom že pogovarjala o tem, da sva oba dobila medaljo z istim trenerjem. Je pa srebrna le boljša od bronaste (smeh, op. a.)," je dejal 197 centimetrov visoki Jeseničan in nadaljeval: "Če potegnemo črto, cilj je bil medalja in srebro je res velik uspeh. Seveda bi bila zlata še lepša, ampak smo tudi te zelo veseli. Noč je bila sicer kratka, ko smo hitro šli iz Gdynie, ampak po razmisleku smo veseli in ponosni, čeprav smo bili tako blizu zmage v finalu."

"To je bila moja tretja reprezentančna akcija in brez dvoma najboljša do zdaj, ne le zaradi rezultata. Vzdušje v ekipi je bilo res izjemno. Prava kemija in na koncu je rezultat tudi produkt tega. Zadovoljen sem s svojimi igrami. Vendarle je to evropsko prvenstvo in prispevaš po najboljših močeh. Mislim, da je selektor iz vsakega izvlekel maksimum. Pokazali smo, kar smo lahko, in moramo biti ponosni," je še dodal Samar, ki se, tako kot se je brat, kali v Španiji. Tudi on je član Feunlabrade, vendar ga je madridski klub drugo leto zapored posodil. Zdaj bo v tretji ligi igral za Ponferrado: "Glavni cilj je, da imam konkretno minutažo in napredujem. Vedno je želja napredek. Mislim, da mi ta klub to omogoča. Cilj je, da pridemo v drugo ligo, in tudi to je razlog, da sem podpisal. Tretja liga je super za mlade igralce. Lani je bilo zame nekaj novega, zdaj pa vem, kaj me čaka."

Po bratovih stopnjah gre tudi Sergej Macura, ki je bil z dobrimi 11 točkami za Urbanom Klavžarjem drugi slovenski strelec. "Presegli smo pričakovanja. Je pa grenak priokus. Vseeno se finale zmaguje, ne samo igra. Sem pa zadovoljen s tem, kar smo naredili čez poletje. Zelo sem ponosen nase in na vso ekipo. Sem kar zadovoljen s svojimi predstavami. Imel sem sicer še nekaj rezerv, ki vedno so. Zaradi dveh zvinov v zadnjih desetih dneh sem bil malce omejen fizično, ampak sem vseeno solidno odigral," je povedal 206 centimetrov visoki Ljubljančan, ki se je v osmini finala poškodoval. Pripravljen je bil stisniti zobe tudi v četrtfinalu, a se je zdravniška služba odločila, da obračun s Poljaki izpusti, je pa eden izmed ključnih mož in najbolj nadarjen visoki igralec v generaciji tako lahko pomagal na zadnjih dveh obračunih.

"Ko smo odigrali prvo pripravljalno tekmo proti Hrvatom, ki sicer zdaj v B-diviziji igrajo slabo, sem videl, kako lahko lepo igramo kot ekipa. Verjel sem, da nam lahko uspe velik rezultat in da imamo nekaj posebnega. Vrsto let se poznamo. Od malega igramo skupaj ali drug proti drugemu. V tej ekipi je posebna kemija, in to smo pokazali čez prvenstvo," je pristavil nov up iz družine Macura. Tako kot starejši Jurij je tudi on začel pri Slovanu, potem se kalil pri Baskonii, zdaj pa se seli v Beograd k Megi: "Res se veselim tega premika. Sem navdušen. Veselim se dela in nove ravni košarke, da zaigram proti ekipam, kot so Zvezda, Partizan, Budućnost in konec koncev tudi Olimpija. Da vidim, kakšna raven je to in da rastem kot igralec. Mega vedno potiska naprej mlade. Tisti, ki so delavni in pokažejo, da si zaslužijo priložnost, jo tudi dobijo. Verjamem, da mi bo uspelo."