Na Dirki po Italiji smo videli šov Tadeja Pogačarja, ki je (nehote) lovil številne rekorde, etape in visoko prednost, na Dirki po Franciji pa vendarle odgovoril na uganko po imenu Jonas Vingegaard in po več kot četrt stoletja ponovil dvojček Marca Pantanija.

Dirka po Španiji pa nam v teh dneh nudi (kot običajno) festival gorskih etap in (malo manj običajno) presenetljivo dramo v lovu na rdečo majico. Vse skupaj je zakuhal Ben O'Connor, ki je na začetku dirke z dolgim pobegom favoritom iz prve vrste nabil skoraj sedem minut zaostanka in s tem sprožil dolg boj lova mačke in miši. Vlogo prvega mačkona uspešno igra Primož Roglič, ki je zaostanek pred zadnjim tednom stopil na dobro minuto.

Sorodna novica Rogliču 20 sekund kazni zaradi zavetrja, zdaj 1:03 za rdečo majico

O'Connor si je nabral res visoko prednost, ki pa je manjša iz etape v etapo. Roglič se je znašel v nenavadnem položaju, zaradi katerega je bil prisiljen, da vozi malo bolj napadalno in agresivno, kot smo ga morda navajeni. Prestop v novo ekipo vsaj v osnovi prinaša manjši minus, saj Red Bull prav gotovo še ni tako naoljen stroj, kot je bil v zadnjih letih Visma (seveda pa je tudi res, da ima letos v primerjavi z lansko ekipo 100-odstotno podporo). Nemška ekipa še ni tako uigrana, nima takega kadra (ne mislim le na kolesarje, ampak tudi vso podporno ekipo), da bi bila recimo kot UAE s Pogačarjem sposobna kontrolirati večino etap in kapetanu omogočiti boj za etapne zmage. To je razlog za prilagoditve tudi prioritet. In ja, tako je 16. mesto v 13. etapi (pozorni bodite na strm padec obeh krivulj, kjer je Roglič pridobil največ) v veliki sliki (skupne zmage) vredno več kot etapna zmaga.

Poglejmo najboljšo peterico na letošnji dirki in kako so pridobivali/izgubljali sekunde glede na tip etap.

Tabela je narejena v primerjavi z vodilnim O'Connorjem. Številke z minusom pomenijo, da je posamezni izzivalec v primerjavi z Avstralcem pridobil čas (v sekundah), brez minusa pa izgubil. Roglič je tako na kronometru proti kapetanu Decathlona pridobil 35 sekund. Največja razlika je bila ustvarjena v pobegih, kjer si je Roglič nakopal ves zaostanek. V hribovitih etapah je kapetan Red Bulla pridobil 83 sekund, največ seveda v gorah (skoraj štiri minute). Predzadnji stolpec prinaša razliko v bonusih. O'Connor jih je za zdaj dobil 20 sekund, Roglič pa 6, zato tu izvira razlika 14 sekund (no, Kisovčan je v resnici z bonusi pridobil 26 sekund, a jih je 20 izgubil v nedeljo zaradi kazni, zato je pri šestici).

Za lažjo primerjavo so podatki v naslednji tabeli "prevedeni" glede na Rogliča.

In ta tabela lepo pokaže, da je Roglič v dobrih dveh tretjinah pokazal največ, saj ima glede na tipe etap le tri minuse − dvakrat je konkreten čas izgubil v pobegu (v šesti etapi je bežal O'Connor, v deveti pa Carapaz), enkrat pa zaradi kazni. In to je to.

Sorodna novica Z glavo skozi zid ne gre, kot tudi ne v zavetrju po taktični menjavi kolesa

Glede na to, kakšen profil čaka karavano do konca (precej gorat, za piko na i pa je še en ravninski kronometer, ki je približno še enkrat daljši kot uvodni), seveda lahko sklepamo, da je Roglič v najboljšem izhodišču, da v Madridu obleče rdečo majico. Samo v vožnji na čas bi zadnji dan proti največjim konkurentom lahko pridobil (vsaj) tri četrt minute.

A daleč smo tudi od sklepa, da bi nekdanjemu smučarskemu skakalcu že lahko pripisali končno zmago, kolesar ta uspeh gradi tri tedne, izgubi pa jo lahko v enem samem dnevu. A Rogličeva mantra ("od dneva do dneva"), izjave o zdravju (s hrbtom naj bi bilo iz dneva v dan bolje), predvsem pa nebesedna komunikacija pred in po etapah dajejo slutiti, da ima vse pod kontrolo.

Prvi naslednji veliki test bo že v torek, ko se etapa konča na Covadongo. Tam je Roglič leta 2021 vse konkurente ugnal za poldrugo minuto in oblekel rdečo majico, ki je ni več predal do cilja.