Bauldwina, ki živi v azilnem domu na Kotnikovi, so v službi pred kratkim povišali v delovodjo. Ko je pred kratkim želel na ministrstvu zgolj rutinsko podaljšati svojo kartico, so mu vročili obvestilo o deportaciji – s pooblaščencem sta bila popolnoma šokirana. Roki za vrnitev na Hrvaško, kot sta začela prepričevati uradnico, so namreč potekli, upoštevajoč t. i. dublinsko uredbo.

A to so, kot sta izvedela, podaljšali s šestih na 18 mesecev, češ da se januarja ni zglasil v azilnem domu, kot bi se moral, uredba pa v primeru begosumnosti to dovoljuje. Ko sta vztrajala, da to ne drži, hkrati pa predložila dokaze celo v obliki medijskih posnetkov, saj je ob prvi napovedi njegovega izgona potekal protest civilne družbe, je uradnica po besedah njegovega pooblaščenca dejala, da njim "ni treba ničesar pojasnjevati". V Ambasadi Rog opozarjajo, da ministrstvo to počne brez kakršne koli zakonske podlage, brez sklepa, tudi brez možnosti prosilca za azil, da se do te odločitve opredeli, čeprav je po besedah varuha človekovih pravic to dolžno storiti, podobno je pred kratkim odločilo tudi upravno sodišče.

"V Slovenijo sem prišel junija lani, pomagal sem pri poplavah v Sneberjah, kjer so me toplo sprejeli," razlaga Arinze. Ustvaril si je krog prijateljev, našel zaposlitev, uči se slovenskega jezika, za katerega na vprašanje, ali je težak, odgovori: "Seveda."

Dobrega pol leta je bil na poti iz Nigerije; ta ga je vodila skozi Libijo, Grčijo, Srbijo in Hrvaško, kjer mu je bilo najtežje – kot že številni drugi prosilci za azil, ki so zbežali iz sosednje države, opisuje nasilnost tamkajšnjih policistov, ščuvanje s psi, zaprtost v en prostor: "Morali bi plačati za hrano, zato smo bili lačni, namesto stranišča smo imeli neko posodo, v katero smo opravljali potrebo, v sobi je zelo smrdelo." Po štirih dneh je zbežal v Slovenijo. Njegovo duševno zdravje je še vedno krhko: "Ne počutim se dobro, vendar poskušam biti kljub temu dobre volje, kot mi je svetovala psihiatrinja. Poskušam tudi pozabiti na lastno preteklost, a v teh dneh je to spet zelo težko, saj me prevzema strah pred izgonom."

V Ambasadi Rog, brez katere bi bilo prosilcem za azil v tej državi občutno težje, opozarjajo še na dva druga primera, ki sta se zgodila v istem tednu, ko je Arizne izvedel, da bo deportiran, in ki kažeta, kako zelo daleč smo od uresničevanja integracijske strategije.

Prosilec za azil iz Kameruna je prišel v Slovenijo v zelo slabem duševnem stanju, tu je sicer prejel zdravniško pomoč in stanje se je izboljšalo, nato pa je prejel tudi odločbo o deportaciji. Po izgubljeni sodni bitki z ministrstvom, ki je s pomočjo izvedenke njegovo pričanje, da sliši glasove, ki ga nagovarjajo k smrti, označilo kot kulturno značilnost prostora, iz katerega izhaja, je končal v psihiatrični bolnišnici – odločitev sodišča ga je namreč popolnoma zlomila.

Maročana, ki je že več kot leto dni živel in delal pri nas in ki je imel visoko nosečo partnerico, pa so kar pred njenimi očmi deportirali – zavedli so ga z vabilom na razgovor in bil je prepričan, da bodo končno obravnavali njegovo prošnjo za azil. Dublinska uredba sicer opredeljuje, da je treba upoštevati osebne okoliščine, še posebej obstoj družinskih in drugih vezi. In mimogrede – njegova partnerica je Slovenka!

Kako si torej v Ambasadi Rog razlagajo te zahteve po deportacijah, so jih presenetile? "So, ampak v resnici nas ne bi smele, zato ker dejansko ne gre za neko novo prakso, ves čas se to dogaja," je jasen Miha Blažič, a doda, da so kljub temu šokantne, saj "imamo opravka z ljudmi, ki so že dolgo v Sloveniji, ki so tukaj zaposleni. Če rečemo, da je bilo lani 3000 prošenj za azil, je bilo 2800 od teh dublinskih odločitev, se pravi, velika večina ljudi, ki pride v Slovenijo, prejme najprej odločbo o tem, da se jih bo vračalo, in zaradi tega Slovenijo zapustijo. Tisti, ki ostanejo, pa so žal tisti, ki končajo v deportacijah." Blažič zato na terenu ne vidi kakršne koli uveljavitve novih praks, kajti "če tako ravnamo z ljudmi, ki se trudijo pri nas vključiti v družbo in ki k njej prispevajo, ne vem, kaj je tukaj integracijskega. Veliko se je spremenilo v tem smislu, da so se začeli prosilci za azil množično vključevati na trg dela, po njih je veliko povpraševanje, sam azilni sistem pa temu ne sledi. Še vedno se jih marginalizira, getoizira, se do njih vede, kot da so kriminalci, ki jih je treba čim hitreje peljati v sosednjo državo ali državo izvora." In mimogrede – povpraševanje po njih je v gostinstvu, logistiki, dostavi, turizmu, gradbeništvu ...

Ministrstvo za notranje zadeve se na naša vprašanja, tudi na to, zakaj v zadnjih treh primerih raje ne obravnava njihove prošnje za azil, zakaj torej namesto represivnega ne poseže po integracijskem ukrepu, še ni odzvalo.