Tožilka Mateja Gončin se je pogovarjala z voditeljico Tarče Eriko Žnidaršič, pogovor objavljamo v celoti.

Sorodna novica Zlonamerno varovanje: "Izgubila sem zaupanje v policijo. Neposredno v obraz se mi laže."

Minister za notranje zadeve in generalni direktor policije sta napovedala spremembe. Ampak poročilo o notranjem nadzoru se bere kot nekakšna diskreditacija vas in obtožba varnostnikov. Kako gledate na takšen odziv vodstva policije in ministra?
Takšen odziv sem v neki meri pričakovala. Ker ves dosedanji odnos tako vodstva Centra za varovanje in zaščito kot tudi samega vrha policije je nekako izkazoval, da se bo to zgodilo. Že januarja oziroma februarja 2023 sem v pisni komunikaciji z generalnim direktorjem slovenske policije ta scenarij predvidela in ga tudi s tem seznanila. Prejela sem namreč konkretne informacije o tem, da vodstvo Centra za varovanje in zaščito in pa vrh policije želita zadevo pomesti pod preprogo. Na koncu se je tem poročilom, s katerim smo zdaj vsi seznanjeni, vsaj v primeru mojega varovanja in varnostnikov, ki so mene varovali, zgodilo ravno to.

Samo določeni deli so razkriti, drugi so še vedno prikriti. Lahko si tudi mislimo, da so mogoče očrnili zgolj tiste dele, ki bi lahko koristili vodstvu.
Tako je, imate prav. Kakšnega prav resnega komentarja na tako poročilo, ki ima skoraj polovico vsebine očrnjene, ne morem niti dati – kakšnega dejansko resnega komentarja.

Omenjeni so očitki o skrb vzbujajočem razmerju med vami in varnostniki, pa tudi zapis: osebna navezanost varnostnika na varovano osebo. Kako to komentirate in ali so mogoče tudi ti zapisi razlog, da ste se vi le odločili, da boste stopili pred kamero? Prej ste to zavračali?
Do zdaj je bila javna razprava v medijih narejena na tak način, da se je razpravljalo o strokovnih napakah in o nepravilnostih. Zdaj pa so se pojavila takšna namigovanja o nekih skrb vzbujajočih razmerjih med mano in varnostniki, da sem ocenila, da je potreben moj osebni odziv in ne več odziv prek mojega pooblaščenca. Gre za očitno osebno diskreditacijo mene kot osebe. Namig, da so ti odnosi med mano kot varovano osebo in varnostniki presegli neki profesionalni nivo. Ne vem, od kod takšni zaključki. To so nesramni zaključki in podtikanja.

Ali to dojemate kot poskus diskreditacije?
To je diskreditacija. To je diskreditacija ne samo mene kot tožilke, ampak predvsem so ta namigovanja diskreditacija mene očitno kot ženske, ker namigujejo na nekaj, kar je nedostojno, kar bi lahko bilo tudi v končni fazi nedovoljeno, intimno. Kaj takega, mislim, da brez kakršnega koli dejanskega dokaza, trditve, to je popolnoma nezaslišano, to je bil razlog, da sem se neposredno odzvala. Osebna diskreditacija, ki je prešla vse mere zdravega okusa.

To je zapisala policija?
To je zapisala policija. Zdaj bo pa v nadaljevanju morala ta ista policija za te svoje trditve predložiti tudi neke dokaze. Nobenih prilog nisem videla. Če ne, bodo seveda v nadaljevanju novi postopki, nove prijave, nove kazenske ovadbe, nove civilne tožbe.

Ste se vi v tistem času, ko so se te nepravilnosti dogajale, glede varovanja, videonadzora in to, kar smo omenili, počutili ogroženi?
Mislite od policije ali od koga? V tistem trenutku sem se počutila najbolj ogroženo od policije. Ko so šle stvari tako zelo daleč, da sem pravzaprav ugotovila, kaj počnejo, sem se v nekem trenutku zamislila in sama sebi rekla: 'Čakaj malo, no, bolje je, da sploh nisem varovana, kot da sem varovana na takšen način.' Potem sem enostavno pisno zahtevala, da snamejo videonadzorni sistem iz hiše, kjer živim, si nabavila solzivec in rekla: dokler bo tako, rajši vidim, da sem sama in gledam sama nase, kot da na tak način nadaljuje država, ki mi pri pregonu najhujšega in organiziranega kriminala meče še polena pod noge.

Kaj vse ste vi v tem času o sebi slišali, ko ste prijavljali te nepravilnosti, ko ste opozarjali, da neke zadeve niso takšne, kot bi morale biti? Kakšne besede so prišle do vas? Kako ste to razumeli – kot ženska in kot specializirana državna tožilka, da si nekdo dovoli, ne glede na vaš položaj, kaj takšnega izreči, kaj takšnega narediti?
Nad tem pa sem bila šokirana. Ne bom v javnosti razgaljala, kaj vse sem slišala, ker so nekateri izrazi tako nesramni, tako ponižujoči in tako neprimerni. V glavnem pa so se vsi nanašali na mene kot na žensko. Ta moška ekipa vodstva Centra za varovanje in zaščito je delila med sabo izraze o meni kot o smrklji, kot o tem, da bodo smrkljo šolali, da ženske vendarle sodimo samo za štedilnik in pa tudi raznorazne seksistične pripombe. Sem pa bila seznanjena, da nisem edina ženska, ki je bila tega deležna.

Če vas vprašam zdaj še glede kršitev, ki ste jih tudi nekatere navedli. Policija pravi, da se niso zgodile. Recimo: zbiranje informacij o vas, zbiranje informacij o predsednici državnega zbora. Vse to so zanikali.
Trdim, da so vse te informacije prihajale na dan. Prihajale na dan o osebnem življenju tako mene kot drugih varovanih oseb. Tudi pojasnila sem konkretno, zakaj to trdim. To trdim še danes. In ne samo to. Moja prijava je šla tudi v smeri konkretnih navedb, na kakšen način so to storili, od tega, da so mi v ekipo varnostnikov namestili človeka z namenom in nalogo, da se te informacije zbirajo.

Vi ste rekli, da imate tudi dokaz glede tega.
Da, imam. Imam materialni dokaz, ki pa ga zaradi varstva tajnosti občil v tem trenutku ne bom razgaljala javnosti. Ko pa bo to potrebno, ga bom pa tudi pokazala. Imam tudi konkretne razloge in podlago za to, da trdim, da so se informacije prenašale tudi prek videonadzornega sistema: kje sem, kaj počnem. S tem da je šlo za nezakonito tajno opazovanje tako mene kot mojih družinskih članov z namenom, da se opazuje in nadzoruje moje varnostnike pri delovni zakonodaji, pri pisanju nadur. Ni za to namenjen videonadzorni sistem varovane osebe, ampak delovna zakonodaja. To se počne na drugačen način in kaj takega je pravzaprav nezaslišano.

Rekli ste, da bi na ta način lahko ogrozili tudi vašo varnost, če bi nekdo prišel do teh podatkov, do katerih so dostopali kar prek zasebnih elektronskih naslovov.
Moram vam povedati, da nisem mogla verjeti temu, dokler se nisem dejansko prepričala, da je res šlo za način zasebnih elektronskih profilov. En uradni organ, kot je policija, se prek zasebnih elektronskih profilov prijavi za dostop do videonadzornega sistema varovane osebe, ki – poudarjam – ni protokolarno varovana – varovana je zaradi dejanske ogroženosti neke hudodelske združbe. Hudodelska združba Kavaški klan razpolaga s takšno tehnologijo, da je vdor, penetracija v zasebne elektronske profile za njih verjetno mačji kašelj. S tem so mene ogrozili bolj, kot če varovanja sploh ne bi imela. Bi pa tukaj, če mi dovolite, sama izpostavila še nekaj, kar se mi zdi zelo pomembno. Žalostno je, da se problematizira, od kod so prišle te informacije do mene in da se problematizirajo nepravilnosti in informacije, ne pa to, da so se te dejansko zgodile. Kot da v tej državi o nepravilnostih, ki jih je zagrešila policija, vrh policije in vodstvo Centra za varovanje in zaščito, ne smemo razpravljati. Kot da jaz sama o teh nepravilnostih, kaznivih dejanjih ne bi smela biti obveščena. Po zakonu o kazenskem postopku, če pride do vsakega državljana glas o kaznivem dejanju, do mene kot do tožilke še toliko bolj, moramo ukrepati.

Generalni direktor policije zanika, da bi vas kadar koli vabil na kakšno večerjo in vam tudi kazal dokumentacijo v povezavi s primerom nekdanjega direktorja Lindava. Bile so besede. Ali boste to lahko kakor koli dokazali, s čimer koli podkrepili?
Tudi o tem imam materialni dokaz, če bo potrebno – gre za zasebno komunikacijo –, bom tudi to predložila pristojnim organom, ne pa razgaljala javnosti. Se pa sprašujem: kaj pa naj bi drugega generalni direktor policije storil? Ali naj bi priznal, da je dejansko najprej od mene pričakoval, da bom posredovala v zadevi Lindav in me potem pač povabil na večerjo? Ali naj to kar prizna? V tem primeru ga razumem, da mu drugega, kot da to zanika, ne more preostati.

Obveščali ste generalnega direktorja, tudi notranjega ministra o vseh teh spornih zadevah, torej vdoru v videosistem, pa o dogajanju glede ambasade BiH-a, domnevnem zbiranju informacij o vas, tudi o predsednici državnega zbora, pa ni bilo reakcij. Pisali ste tudi, da ta nadzor policije na podlagi vaših prijavljenih nepravilnosti že več mesecev ni bil končan. Kakšni so bili pa odzivi?
Ni jih bilo. Praktično odzivov ni bilo. Delali so se, da tega ni. Praktično nisem dobivala nobenih odgovorov na svoja vprašanja. Na koncu, ko sem pa vendarle terjala in prijavljala in enostavno nisem prenehala s svojimi prijavami in urgencami, ker se mi je to zdelo nezaslišano, sem dobila odgovor na ta način, da so mi razpustili celotno ekipo varnostnikov. Skrili pa so se za napake varnostnikov, ki jih nikoli ni bilo. Šli so tako daleč, da so bili pripravljeni diskreditirati tudi mene in moje dobro ime z nekimi nesramnimi podtikanji o nekem skrb vzbujajočem odnosu med mano in varnostniki – se pravi v množini – varnostniki. Kaj takega je popolnoma nezaslišano. To poročilo, ki sem ga prebrala, je, kar se tiče ugotovitev glede mojega varovanja, skrb vzbujajoče v tem, da so nadzorniki v okviru direktorata opravili razgovor tudi z mano in sama sem izjavo dala. Eno uro in pol sem v prostorih odvetniške pisarne svojega pooblaščenca na zapisnik nizala kršitve vodstva Centra za varovanje in zaščito, ki jih danes nikjer ne vidim v tem poročilu. Tako poročilo po moji oceni sodi v neki preživeti režim neke skupne države, kjer je najprej vse počrnjeno, po drugi strani pa za svoje ugotovitve ne ponudijo niti enega dokaza – v nasprotju z mano, ki sem za vsako trditev ponudila materialne dokaze.

Zdajšnji vodilni prelagajo zadeve na prejšnje vodilne. Kdo je po vašem mnenju tukaj tisti, ki bi moral prevzeti odgovornost? Prejšnji, zdajšnji? Kako sploh gledate na te zadeve?
Ne vem, na koga mislite. Nisem politik in se ne želim niti opredeljevati, kdo bi moral prevzeti politično odgovornost. Mislim pa, da si je slovenska javnost o tem že lahko ustvarila svoje mnenje. Dejstvo je, da vsi tisti, ki zdaj odgovornost zanikajo, to počnejo zelo prozorno in nespametno, ker je pa vendarle jasno in imam zato tudi dokaze, da sem jih o vsem tem obveščala pred štirinajstimi meseci. Tako da se mi zdi to pravzaprav skrajno, skrajno zavržno, nedopustno. Ne bom pa ocenjevala, kdo bi moral zapustiti politični položaj, ker to ni moja naloga.

Boste lahko po vsem tem zdaj še normalno delali, ko ste se zoperstavili vodstvu policije, pa tudi notranjemu ministru?
Ne delam neposredno ne z generalnim direktorjem policije ne z notranjim ministrom. Delam z usposobljenimi kriminalisti. Vsak dan mi je z njimi veselje delati. Delajo dobro, delamo z roko v roki in to bomo počeli še naprej, še naprej se bom neomajno v prvih vrstah borila za pravno državo in izpostavljala nepravilnosti, kazniva dejanja na eni strani Kavaškega klana, na drugi strani samih posameznikov in v organih sestava slovenske policije.

Zakaj ste se vi kot specializirana tožilka, ki preganja to zloglasno družbo Kavaški klan, sploh spustili v to težko bitko proti policiji, za katero vidimo, da je nekakšna posebna struktura.
Nisem imela nobenega predhodnega načrta, da se bom spuščala v kakšno bitko. Sem tožilec, tožilka, sem izurjena opazovati in odkrivati, zaznavati nepravilnosti in kot tožilec na take stvari moram odreagirati. Če je meni dano tudi to pooblastilo od države, da zastopam oškodovance, državo v najhujših primerih kazenskega pregona, kako se bom obrnila kot tožilka stran, ko gre zame, za moje varovanje in za teptanje ter laži in trditve o nekih kršitvah, ki se nikoli niso zgodile. To je moja dolžnost in dokler bom tožilka, bom to počela.

Ali ne boste odnehali glede na takšne domnevne pritiske?
Ne, šele dobro sem začela.

Dodatna vprašanja iz Tarče:

Nadzorni postopek na policiji, ki je stekel, je že zaznal te nepravilnosti? Vsaj tako kaže, glede na to, kaj je tudi vam povedal preiskovalec, ko vam je predstavil nekatere ugotovitve. Vi ste tudi potem obveščali ministra glede tega, ampak tega poročila ni nikjer, postopka ni. Kje je končal in kaj se je zgodilo z vsem tem, glede na to, da so bile že januarja zaznane te nepravilnosti,
Iskreno povedano, ne vem. Ko je minilo pet mesecev, sem pisno zaprošala generalnega direktorja policije, da me obvesti, kaj se dogaja. Ko je minilo sedem mesecev, sem prosila generalnega direktorja policije, da mi vendarle za božjo voljo pove, kaj se dogaja in kakšni so rezultati nadzora. Na koncu mi je bilo rečeno, da nadzor traja toliko časa, ker je nadzornik na bolniškem staležu. Ugotovila sem, da ni tako. Potem mi je počasi postajalo jasno, da očitno s tem nadzorom iz meni neznanih razlogov zavlačujejo in nisem več imela niti upanja, da iz tega nadzora kar koli bo. Zato sem nadaljevala svoje prijave in tudi obvestila ministra. In pravzaprav oba nadzora nista rezultat samoiniciativnega dela ne generalnega direktorja policije niti ministra, pač pa mojega nerganja in vztrajanja pri tem, da vendarle je pri vodstvu Centra za varovanje in zaščito treba nekaj narediti.

Premier pravi, da na neki način razume vse to, kar razlagate. Hkrati je sam premaknil to varnostno službo ravno zato, ker meni, da so podatki o njem odtekali drugam, torej k političnim nasprotnikom; hkrati pa pravi, da bi to bila bedarija, da bi informacije o predsednici državnega zbora prihajale do politikov, ki bi lahko to zlorabili v namen političnega obračuna.
Za informacije, da naj bi odtekale od predsednika vlade in njegovih družinskih članov, ne vem. Te je izpostavil sam. Imam pa informacije, da so informacije o osebnem družinskem življenju predsednice državnega zbora odtekale s Centra za varovanje in zaščito in so prišle tudi neposredno do mene. Tako da, kako gleda na to predsednik vlade, pa ne morem komentirati.

Dodaten izsek iz pogovora:

Policija je zanikala, da bi prišlo do kakršnegakoli kaznivega dejanja pri prevozu predstavnice policije za stike za javnostmi, tudi soproge namestnika direktorja policije, z vozilom in varnostnico iz Centra za varovanje in zaščito. Vi ste naznanili to domnevno kaznivo dejanje tudi tožilstvu. Je bilo kaznivo dejanje ali ni bilo?

To zadevo sem prijavila tako na posebni oddelek specializiranega državnega tožilstva. To sem povedala tudi pred drugimi pristojnimi institucijami, ker sem te informacije prejela. Seznanjena sem, da je varnostnica Centra za varovanje in zaščito to zadevo potrdila, sama pojasnila, da dejansko je prišlo do tega. Tako da sem to prenesla naprej in tudi prijavila. Izvedela sem, da je bila varnostnica zaradi tega šikanirana od vodstva Centra za varovanje in zaščito. Na kakšen način? To pa je šele problematično, in sicer tako, da so se preiskovanci, torej vodstvo Centra za varovanje in zaščito s poročilom z oznako interno seznanili, ugotovili, kdo je ta žvižgačica in kaj je povedala ter jo zaradi tega šikanirali in vse te navedbe pač neutemeljeno zavrgli.

Danes pravi, da se ni nič zgodilo. Da ni bilo nič narobe.
To je njena navedba. Na podlagi vseh trditev, vseh izjav, vse dokumentacije bodo pristojni organi ugotovili, kaj je res in kaj ni res. Zagotovo pa jaz nisem podajala nekih obtožb neutemeljeno in kar tako čez oko.

Glede dogajanja pred ambasado BiH-a ugotavljajo, da zadeve niso mogli preiskati, ker je vaš varnostnik napačno sporočal informacije. Ali lahko vi poveste, kaj je razlog, da te zadeve niso preiskali. Vi ste obveščali, spraševali.
Lahko. To, da je kriv varnostnik, je čista laž. Moram reči, da sem v nekih trenutkih res izgubila potrpljenje pri tem, ko sem spremljala, kako z lahkoto neki organ, ki bi moral biti vzor v neki državi, lahko zavaja, manipulira in prikriva resnico. Varnostnik, ki je bil tistega dne zadolžen za moje varovanje, je neposredno po ugotovitvi, da je za nami vozilo neko vozilo, obvestil nadrejene, podal je uradni zaznamek, podal je poročilo svojim nadrejenim. Edini, ki niso ukrepali, je bilo vodstvo Centra za varovanje in zaščito. Še po enem tednu mojih prosjačenj, da naj vendarle pregledajo kamere na cesti, kjer se je to vozilo vozilo, nisem dobila odgovora. Po vsem tem času so bile kamere izbrisane in še danes ne vemo, kdo se je v resnici vozil za nami.