Največji krščanski praznik vsako leto pade na prvo nedeljo po prvi spomladanski luni, spomin na Jezusovo vstajenje, potem ko je premagal smrt na križu. Letos tudi pravoslavci in evangeličani veliko noč praznujejo na isti dan.

"Najpomembnejša resnica, ki jo moramo usvojiti, je, da ljubezen vedno zmaga! Ljubezen premaga vse ovire, konflikte, brezbrižnost in sovraštvo. Božja ljubezen lahko omehča naše srce, da moremo druge ljubiti tako, kot je nas ljubil Jezus, ko se je na križu daroval za nas grešnike, ne da bi pričakoval kaj v zameno. Samo nesebična ljubezen lahko spremeni svet in tok zgodovine. Kako drugačna bi bila zgodovina v zadnjih 80 letih, če bi človeka gnali ljubezen in molitev namesto sle po oblasti!" je nasvet za "dobro življenje" v avtobiografijo zapisal papež Frančišek.

Velika noč je praznik upanja in življenja, tudi avtobiografija papeža Frančiška nosi naslov Življenje. Kakšno je papeževo sporočilo, kaj nas poskuša naučiti o življenju? "Spodbuja nas, da bi pogledali v svojo preteklost, se je spominjali, da bi lahko bolj kvalitetno živeli sedanji trenutek. Ko človek pogleda nazaj, se lahko iz tega nekaj nauči, napravi refleksijo, obračun – kar je bilo dobrega, kar je bilo slabega. Pospešuje to, kar je dobro in se izogiba slabemu," je za MMC ob robu omizja, na katerem so nedavno predstavili slovenski prevod avtobiografije, odgovoril novomeški škof Andrej Saje.

Papež Frančišek v avtobiografiji pripoveduje zgodbo svojega življenja, ki jo je naslonil na velike in prelomne dogodke zgodovine, ki so sooblikovali današnji čas in iz katerih bi morali potegniti lekcije za naprej. Začne z začetkom 2. svetovne vojne leta 1939, ko je imel zgolj tri leta, in se med drugim dotakne hladne vojne, človeške noge na Luni, padca Berlinskega zida in rojstva Evropske unije. Tudi na teroristične napade 11. septembra in pandemijo covida-19 ne pozabi, kot ljubitelj nogometa pa eno od poglavij posveti tudi zmagi Argentine na svetovnem prvenstvu leta 1986.

Praznik upanja in novih začetkov

"Velika noč je praznik upanja, to pomeni, da imamo vedno znova možnost začeti na novo. Veliko noč vsako leto na novo praznujemo, je nov začetek sonca, poletje je pred nami, katerega se veselimo. Tako je tudi v krščanstvu, ko praznujemo veliko noč, se spominjamo velikih dogodkov Jezusa Kristusa, vstajenja, ko je premagal smrt. To je razlog upanja za nas vse, Gospod je vstal in živi – vstali in živeli bomo tudi mi. V sedanjem trenutku imamo možnost, da to življenje slavimo, se zahvaljujemo in ga sooblikujemo, tako da med sabo sodelujemo in delamo dobro," se je Saje dotaknil velike noči.

Kaj pa, ko človek obupa? "So težave, strahovi, skušnjave, človek lahko tudi obupa, to vidimo na konkretnih primerih v življenju, tudi v Svetem pismu beremo o tem. Vera je tu tista, ki daje trdno osnovo, zaupanje. V današnjem svetu, v katerem živimo, vidimo vojne, vidimo nasilje, naravne nesreče in si rečemo, kje je Bog? Ampak Bog je, verujemo, da se bo po težavah in stiski na koncu končalo dobro. To je sporočilo evangelija in tudi papeža," je odgovoril Saje.

Saje je veliko noč izpostavil tudi kot priložnost za poglabljanje osebne vere. "Velika noč je lep praznik tudi navzven, zaradi hrane, druženja in praznovanja. Je pa to tudi priložnost, da okrepimo vero, kot bi utrdil temelje hiše. Lahko so trhli, porušeni ali načeti, utrdimo temelje svojega življenja, da najdemo razloge za upanje. Velika noč prinaša to sporočilo," je sklenil misel in dodal, da apostol Pavel v svojih pismih pravi, "če Jezus ni vstal, potem smo mi najbolj nesrečni ljudje na svetu, ker verujemo v stvari, ki ne obstajajo. Ampak, pravi, Jezus je vstal in jaz sem priča temu."

"Ko beremo Pavlova pisma in poročila evangelijev, trdno verujemo, da je tako res bilo. Da to ni samo tragična zgodba, ki se je lepo končala, ampak da gre za resnične dogodke, ki imajo povezavo z našim življenjem. Z življenjem vsakega od nas, kar nam lahko pomaga, da utrdimo to, kar smo, da bomo lahko boljši," je misel sklenil škof Saje.

"Življenje zajema z veliko žlico"

"Papež Frančišek življenje zajema z veliko žlico, celo takrat, ko je v bolnišnici, mu čas ne teče v prazno. Srečuje se z ljudmi, se šali, bere časopise, moli, poskuša biti pozoren do drugih. V bolnišnici je svojemu zdravniku dejal, da je zdržal, ker ima red in disciplino. Njegov čas je zelo strukturiran, a vseeno vedno najde trenutke za spontanost, za pozornost do ljudi," pa je za MMC povedal Marjan Pogačnik, pisec spremne besede oziroma dodatnega poglavja k prevodu Papež Frančišek in Slovenci.

Po Pogačnikovih besedah je jasno, da papež Slovenijo dobro pozna. "Ima veliko stikov s Slovenci, nas je vesel," je dejal Pogačnik in dodal, da je Frančišek na slovensko katoliško Cerkev najbolj vplival prek imenovanj škofov. Vsi, ki so trenutno na položaju, so pravzaprav imenovani z njegove strani. Zamejskega Slovenca Jožeta Markeca pa je imenoval tudi na mesto krškega škofa na avstrijskem Koroškem, kar se ni zgodilo že več kot 200 let.

Zakaj pa Frančišek kot papež ni utegnil obiskati Slovenije? "To se marsikdo sprašuje, a tudi v Argentino ni utegnil. Papež zasleduje filozofijo, ki daje prednost tistim, ki so na obrobju, in tej logiki sledi tudi s svojimi potovanji, tako da se zelo pogosto odpravi na konce sveta, ki niso v središču pozornosti," je odgovoril Pogačnik.

"Papežev glas me nagovarja"

Eden od namenov avtobiografije je po papeževih besedah ta, da bodo mlajši lahko prisluhnili besedam starejšega človeka, se iz njih kaj naučili, da ne bi ponavljali napak preteklosti. "Papež poudarja, da je pomembno imeti korenine, stike s starimi starši, da morajo ti mlajšim ogromno predati. Mene papežev glas že ves čas nagovarja, govori o bistvenih stvareh, včasih tudi na način, ki koga vznemiri, a pove stvari, ki jih je treba povedati," je nadaljeval Pogačnik.

Kaj ga je v papeževi osebni pripovedi najbolj presenetilo? "Zanimivo je, da je papež v nekem trenutku sklenil, da ne bo več gledal televizije. Ni moralist, čistun ali ne vem kaj, se mu je pa zazdelo, da so na televiziji stvari, ki ne vplivajo pozitivno na njegov duhovniški poklic, pogled na svet in razmišljanje. Raje bere knjige, časopise, posluša glasbo, se pogovarja z ljudmi," je odgovoril Pogačnik.

Avtobiografija Življenje, moja zgodba v zgodovini

"Hvaležen sem papežu Frančišku za imenovanje na škofovsko mesto, čeprav sem ga sprejel z velikim strahom. Papež nas spremlja, tako kot vse druge, mogoče na malo poseben način, glede na to, da prihaja iz Argentine, kjer se je srečal s slovensko skupnostjo. Slovence pozna," pa je povedal škof Andrej Saje in pri tem izpostavil, da je najpomembnejši vidik papeževe avtobiografije – spominjanje.

"Vidik spominjanja je v cerkvi zelo pomemben. Če to, kar smo doživeli v preteklosti, reflektiramo, ovrednotimo, se lahko zelo veliko naučimo za sedanjost in za sooblikovanje prihodnosti. Če se spomnimo svetopisemskega primera, ko je Mojzes šel k faraonu, tam je dobil božji navdih – pojdi in povej faraonu, da boste šli iz egiptovske dežele, iz te hiše sužnosti. Da se bodo spominjali tega, kar se je zgodilo, dobi naročilo in navdih vnaprej, da bi si zapomnil, da bi ozaveščal in da bi to, kar je doživel kot voditelj, kar je doživelo izraelsko božje ljudstvo, da bi se o tem pogovarjali in spominjali," je pojasnil Saje.

Svetopisemski odlomki o eksodusu Izraelcev iz Egipta čez Rdeče morje se po Sajetovih besedah berejo "še posebej za veliko noč, npr. na velikonočno vigilijo". Mojzesova zgodba je po njegovih besedah pomembna za to, da se spominjamo velikih božjih del. "Beremo o tem, kar se je zgodilo zato, da bomo dobili spodbude in da bomo lažje ozavestili, ovrednotili in dobili navdiha za svoje življenje, predvsem pa bolj zaupali, verovali, da je Bog z nami, tudi kadar smo v času krize, da ne bi obupali," je poudaril.

"Smo v svetem letu, ki je posvečeno upanju. To krščansko upanje temelji na dogodkih velike noči, na smrti in vstajenju Jezusa Kristusa in na njegovi obljubi, da nam bo dal vsega, kar potrebujemo, ter nas bo spremljal skozi življenje," je spomnil Saje.

Papež uradno: "Kot v jugoslovanski armadi"

"Če se postavim v vlogo duhovnika ali škofa, je papež do nas kar trd in zelo jasen. Včasih se počutim, kot bi poslušal dnevno povelje v jugoslovanski armadi – stvari so jasne in treba jih je izpolniti," je Saje opisal papežev uraden odnos do duhovnikov in škofov znotraj Cerkve in navedel primer, da je škofom, ki se ne bodo ravnali po navodilih v apostolskem pismu Vos Estis Lux Mundi (Vi ste luč sveta), s katerim je papež uvedel stroge norme za boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi, zagrozil, da jih bo enostavno razrešil s položajev.

Papež zasebno: "Preprost, hudomušen in navihan"

Zasebno pa je papež popolnoma drugačen in se slika zasuka za 180 stopinj. "Je preprost, hudomušen, navihan. Vpraša – kako si? V kateri škofiji? Kako pa je tam pri tebi? Kako ti gre? Je rekel – meni gre težko, težko hodim. In mi je pokazal nogo, na kateri je imel opornico. V njegovem zasebnem stanovanju smo sedeli za majhno mizico, kot študentska soba skoraj. Bil sem ganjen in presenečen, kako je preprost," je osebni stik s papežem opisal Saje.

"Po drugi strani pa je tudi usmiljen kot usmiljeni oče iz Lukovega evangelija, ki čaka, tako mlajšega sina, ki se je izgubil, prišel nazaj in se bil pripravljen pobrati, kot tudi starejšega sina, ki poudarja, da je pravičen in dela vse tako, kot je prav, in je zdaj užaljen, ker njemu oče ni namenil pozornosti in gostije. Tudi starejši sin je potreben spreobrnjenja. Tudi mi se v življenju znajdemo v različnih vlogah, enkrat v vlogi mlajšega sina, enkrat v vlogi starejšega sina, pa tudi v vlogi usmiljenega očeta. Ta vidik je za papeža, škofa, duhovnika še posebej pomemben. Svet ni popoln, je dober, imamo ga možnost sooblikovati. Vsak ima tudi priložnost, da se spreobrne, da se vrne k Očetu in se odloči za pot dobrega," je nadaljeval Saje.

"Sveti sedež nima ogromnih ozemelj, nima vojaških moči, ne kupuje, ne prodaja, nima trgovine. Je vest človeštva. Prav papež Frančišek je spremenil podobo Svetega sedeža, da ga danes svet tako dojema. Papež je nevtralen, neopredeljen, a zelo jasen v svojih besedah. Pove kritiko, a hkrati z odprtimi rokami pravi, dajmo iskati rešitve," pa je za omizjem dejal slovenski veleposlanik v Vatikanu Franc But in dodal, da je papež zasebno zelo dobrovoljen človek, ki se zelo rad šali, je pa tudi človek odprtega duha, ki se z veseljem pogovarja z vsakim in ki ga resnično zanima, kaj ima kateri koli sogovornik za povedati.

Pred leti se je pisec spremne besede imel čast udeležiti srečanja novinarjev s papežem, bilo jih je okoli sto. "Papež je zelo srčen človek, ko ti da roko, je tam samo zate. Nasmeh, človeška toplina in srčnost. Zanimivo je, da je papež v svoji zadnji okrožnici, ki jo imenujejo za njegovo duhovno oporoko, govoril prav o srcu, človeškem in božjem srcu," je vtise s srečanja s papežem strnil Pogačar.

Sorodna novica Papež na udaru kritik, ker je pozval Ukrajino k predaji: "Pogum je pogajati se za mir"

"Neke vrste prerok"

Papež v avtobiografiji spregovori tudi o številnih temah, ki so zaznamovale njegov pontifikat in zaradi katerih je zaradi svojih, za mnoge kontroverznih, pogledov dvignil nemalo prahu. Od boja proti revščini in neenakosti, proti uničevanju okolja do boja proti oboroževalni tekmi in sprejemanja LGBT-skupnosti. Voditelje je pozival, naj na drugačen način začnejo reševati konflikte in vzpostavijo miroljuben dialog med narodi po svetu. Kritiziral je izraelsko ofenzivo v Gazi in mednarodni skupnosti predlagal, naj preuči, ali ne gre za genocid. Med njegovimi bolj kontroverznimi potezami v zadnjem času pa je zagotovo poziv Ukrajini, naj izobesi belo zastavo in se začne pogajati. "Gre za pogum, da države ne pripelješ do samomora," je dejal marca lani.

"Mislim, da je on neke vrste prerok. Vemo, preroka nimajo vsi radi. Radi mu prisluhnejo, neradi pa vsi izpolnijo, kar je povedal," je poudaril veleposlanik But in navedel, da je papež na primer ostro nasprotuje oboroževalni tekmi, za katero navijajo določeni politiki, saj da bi bilo namesto tega treba pomagati revnemu svetu. Razkorak med revnimi in bogatimi je prevelik, kar se ne bo končalo dobro, je prepričan papež.

Tudi glede podnebnih sprememb je papež kritičen, saj pravi, da Zemlja ni samo naš planet in da jo moramo ohraniti in v dobrem stanju zapustiti našim zanamcem. "Papež je zelo liberalen, zelo napreden v političnem smislu, hkrati pa je tudi zelo načelen pri drugih vprašanjih – splav je končanje življenja, ki se še ne more boriti samo zase," je nadaljeval But in dodal, da "ima papež hkrati eno velikansko dobro lastnost, da nikoli ne obsodi teh ljudi".

Papež je namreč prepričan, da lahko nekoga spreobrnemo samo z lepo besedo in zgledom. Z razprtimi rokami je treba sprejeti ljudi, ne glede na to, kaj so storili in v kaj trenutno verjamejo. "Kdor samo godrnja in kritizira, ne bo nikoli imel polne cerkve, niti ne bo imel uspeha pri evangelizaciji oz. spreobračanju," je papeževo misel iz avtobiografije izpostavil But. "Dejansko on pravi, ko smo se pogovarjali: 'Mi moramo sprejeti drugačne, moramo sprejeti ponovno poročene in ločene, moramo sprejeti LGBT-skupnost.' S tem ne spreminjamo cerkvenega nauka, pravi on, a to so ljudje, so ravno tako kristjani, ravno tako jih je ustvaril Bog, treba jim je ponuditi roko sodelovanja," je sklenil But.

"Papež verjame, da je prihodnost sveta odvisna tudi od medreligijskega dialoga. Če se ne bodo ljudje različnih ver med sabo pogovarjali, potem svet nima prave prihodnosti. Prav posebej je opozoril na krščansko-islamski dialog, saj predstavlja polovico človeštva, ki lahko vodi v zmanjševanje števila konfliktov po svetu," je še dodal But.

Papež Frančišek in Slovenci

Sorodna novica Papeževa nečakinja: "Politika je najvišja stopnja človekoljubja"

Pisec dodatnega poglavja k avtobiografiji papeža Frančiška Marjan Pogačnik je za omizjem poudaril dejstvo, da je imel Frančišek od vseh papežev do zdaj daleč največ stikov s Slovenci. Poznanstva je primarno spletel zlasti s člani slovenske skupnosti v Buenos Airesu in drugje po Argentini. Že veliko preden je postal papež je bil pri Jorgu Mariu Bergogliu v službi Andrej Golar, ki je v Argentino odšel leta 1956 star zgolj 16 let. Leta 1971, ko je študiral v Rimu, je nato Bergoglio naredil "ovinek" čez Slovenijo in obiskal Golarjeve starše. Ob tej priložnosti je obiskal tudi lazarista Franceta Rodeta v Ljubljani, s katerim sta se spoznala, ko je slednji po študiju v Parizu obiskal starše v Argentini. Med drugim je papež na "isti valovni dolžini" tudi s svojim nekdanjim študentom na jezuitski fakulteti v Buenos Airesu, patrom in misijonarjem Pedrom Opeko, h kateremu na Madagaskar je papež leta 2019 tudi odpotoval.

Pogačar je v omenjenem poglavju popisal tudi papeževo družinsko vez s Slovenci, saj se je njegova nečakinja Maria Ines Narvaja poročila z argentinskim Slovencem Vladimirjem Voršičem. "Med prvimi, ki je papežu spekla potico, je bila Vladimirjeva mama, bila mu je všeč. Danes že vsi vedo, da ima papež rad potico, zato mu jo pridno nosijo v Vatikan," je sklenil Pogačar.

Kako zelo papež povezuje Slovence s potico, se je, kot je zapisal Pogačar, pokazalo 24. maja 2017, ko sta ga obiskala Donald in Melania Trump, saj jo je vprašal, ali možu kdaj speče potico. Potic od slovenskih obiskovalcev sicer papež dobi toliko, da jih redno deli z drugimi v Vatikanu, tudi švicarska garda pride na svoj račun.

Zgodovina, ki še ni napisana

V zadnjem poglavju papež pogled usmeri v prihodnost in v uvodu zavrne kritike, da s svojo neposrednostjo in dostopnostjo "uničuje papeštvo". Po njegovih besedah še vedno drži, da je Vatikan zadnja absolutna evropska monarhija, v kateri se nekateri obnašajo in razmišljajo kot dvorjani, a to mentaliteto je treba "preseči in zavreči".

"Menim, da se mora Cerkev prihodnosti poenostaviti in se znebiti klerikalistične vzvišenosti in oddaljenosti od vernikov, kar je huda bolezen, prava kuga! Čeprav je Cerkev polna svetnikov, se je v nekaterih vidikih spridila ravno zaradi sprevrženega klerikalizma," je zapisal papež Frančišek.