»Imeli smo pač precej hiperaktivne otroke, pa smo jih dali v šport,« je pogovor z nasmehom začela mama Marija in povedala, da je Mateja skupaj z bratom Juretom svojo športno pot začela kot plavalka, a se pri 15 letih preusmerila v triatlon. »Ves ta čas so bili starši moja opora in brez njih ne bi šlo. Ogromno je bilo prevozov, odrekanja, vloženega denarja in časa – praktično vsak dopust sta načrtovala v skladu z mojimi tekmami. Ko sem imela leta 1995 nastop v Stockholmu, smo šli tja skupaj, z avtobusom, družinsko smo šli kmalu zatem tudi na mojo tekmo v Kanado ...« je nadaljevala Mateja.

Kdaj pa kdaj gre na govorilne ure babica

Tudi kasneje, ko je zaradi rezultatov dobršen del bremena padel z ramen staršev, sta ostala pomemben faktor na njeni poti. Tudi zavoljo sina, ki se je Mateji rodil leta 2008. »Brez njih ne bi šlo, nikdar ne bi mogla imeti takšne kariere, sploh ker sva s sinom sama. Še zdaj moja mama v času mojih treningov in tekem ostaja nekakšna 'nadomestna mama', za kar sem ji izredno hvaležna,« je povedala Šimiceva. Njena mama Marija je dodala: »Nikdar mi ni bilo težko, pa čeprav je v teh letih kdaj pa kdaj kar težko še enkrat biti mama in hoditi na roditeljske sestanke (smeh). Mateja je sicer kljub vsem naporom ostala prava mama, pri čemer tudi zdaj velja enako kot takrat, ko je bila še v šoli – bolj kot je bila uspešna v športu, bolje se je odrezala v šoli. Res je pravi karakter, predana je stvarem, ki ji veliko pomenijo.« Matejin sin Luka je zrasel ob triatlonskih prizoriščih – skupaj z mamo je že prepotoval dobršen del sveta, med drugim je z eno od poti povezana tudi zgodba o tem, kdaj je shodil: »Ravno smo šli na letalo in prišli do stopnic ... tam pa je potem dal jasno vedeti, da bo šel po njih sam. Pa je šel!«

Mama se ne bi strinjala, če Mateja ne bi diplomirala

Olimpijske igre so bile ves čas izziv: triatlon, ki je olimpijski šport postal leta 2000, zahteva ogromno predanega treninga. Mateja je na igrah prvič nastopila pri 32 letih, že kot mama:»Še bolj kot samega nastopa v Londonu pa se spomnim potrditve uvrstitve na igre. Tekma je bila v Madridu. Ko sem prišla v cilj in je postalo dokončno jasno, da mi olimpijski nastop ne more uiti, sem se zjokala. Za mano so prišle vse emocije. Dvajset let truda je bilo poplačanega. Pika na i!«Navdušenja in čustev ni mogla skrivati tudi mama, a pri tem ni pozabila, kaj sta se zmenili še par let prej: »Z vsem skupaj bi bila precej manj zadovoljna, če se ne bi držala najinega dogovora in uspešno končala fakultete. Spomnim se, da sem ti takrat rekla, da zdaj pa lahko res počne, kar hoče (smeh).«

Matejo, ki je igre v Londonu končala na 37. mestu, je v tam spremljala celotna družina. Mama se spominja ponosa, ko je med svetovno elito nastopila tudi njena hči – v spominu pa ji je ostala tudi gneča v Hyde Parku (vstop je bil brezplačen, prišlo je kar okrog pol milijona ljudi): »Tudi, če bi bil Rio bližje, tokrat ne bi šla. Matejo sem sicer uspela videti, a je bila gneča nepopisna. Da sem jo lahko za hip ujela, sem se morala kar konkretno potruditi – k sreči so me ljudje spustili malo naprej, ko sem jim povedala, da nastopa moja hči.«

V Riu želi biti v »življenjski formi«

Mama in hči sta izjemno povezani, Marijine želje ob Matejinih nastopih pa nikakor niso povezane z rezultati. »Kot vedno, ko gre na tekmo ali pa tudi le na trening – sploh, kadar se usede na kolo –, si želim predvsem tega, da bi domov prišla zdrava in brez poškodb.« Mateja ji je ob tem prikimala in dodala, da se od leta 2008 naprej precej bolje zaveda tega, kako se je in se še počuti njena mama, ko ji reče, da naj bo previdna: »Včasih me je kar malo motilo, a zdaj iz izkušenj, ki jih imam s svojim sinom, točno vem, kako se je počutila, ko me je videla pri kakšnem malo bolj drznem športnem podvigu. Pri sebi težko govorim o strahu, je pa vseeno lahko precej nelagodno – otroci so pač naše največje bogastvo!«

Igre v Riu bodo sicer za Šimicevo druge, skladno s tem, da še vedno napreduje tako v teku, kot tudi plavanju in kolesarjenju, pa pričakuje še boljši dosežek kot v Londonu. Na igre je odlično pripravljena, sama uvrstitve nanje je bila zanjo le vmesni korak – »Kljukica na spisku nalog,« kot se je izrazila – do Ria, kjer želi biti v življenjski formi, za katero vsakodnevno gara: »Če bom imela še malo sreče, verjamem v super rezultat, na katerega bom lahko zelo zelo ponosna.«