"Zdaj lahko na enem hektarju požanjem od 9 do 12 vreč, prej sem jih le 5 do 7. Več denarja lahko iztržim tudi zato, ker stranke cenijo kakovost," pravi kenijski kmet Benson Gitonga, ki na svojih poljih sadi gensko spremenjeni fižol. Da vendarle ni vse tako lepo, kot se zdi na prvi pogled, pa opozarjajo pri organizaciji Greenpeace Afrika, kjer jih skrbi predvsem monopol velikih korporacij nad semeni.

"Podjetja vzamejo stara semena, jih v laboratorijih modificirajo, nato pa jih prodajo nazaj kmetom. Ti morajo vsako leto kupovati nova, saj gensko spremenjenih semen ne morejo znova saditi," je kritična Elizabeth Atieno Opolo. Poleg strahu pred semenskim monopolom peščice podjetij nasprotniki gensko spremenjenih organizmov opozarjajo še na strah pred neznanimi vplivi na človekovo zdravje in nepredvidenimi učinki v naravi, na primer da takšne gensko spremenjene rastline postanejo invazivne.

"Bojimo se, kaj bo s semenskim materialom"

Veliko lahko izgubijo predvsem ekološki kmetje, opozarja doktorica Martina Bavec s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede: "V Španiji, ki dovoljuje setev gensko spremenjenih rastlin, ekološka pridelava koruze preprosto več ni mogoča zaradi prenosa cvetnega prahu. Če puščavski prah prileti do Evrope, potem dejansko ni verodostojne izolacije, ker bi lahko nekdo trdil, da se tovrstni nezaželeni prenosi ne morejo zgoditi".

Podobno razmišljajo tudi kmetje. "Bojimo se, kaj bo s semenskim materialom, saj imamo s tem slabe izkušnje," pravi Marija Marinček iz Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije. Da je to problematično predvsem zato, ker imamo v Sloveniji zelo majhno posestno strukturo in bi zelo težko zagotovili, da se ne bi dogajalo križanje med rastlinami, se strinja tudi Roman Žveglič iz Kmetijsko-gozdarske zbornice.

Tudi zaradi teh argumentov je bila Evropska unija doslej do gensko spremenjenih organizmov zelo zadržana, živil, ki bi jih vsebovala, pa na evropskih trgovskih policah praktično ni bilo. A to se utegne v kratkem spremeniti. Evropska komisija je namreč pripravila spremembe uredb, ki urejajo promet s semeni in razmnoževalnim materialom. Poglavitni vzrok za to je pojav novih genomskih tehnik.

Te se pomembno razlikujejo od gensko spremenjenih organizmov, pojasni doktorica Špela Baebler z Nacionalnega inštituta za biologijo: "Pri gensko spremenjenih organizmih v organizem vnesemo gen, pri novih genomskih tehnikah pa naredimo zelo majhno spremembo, tako, ki bi lahko nastala že s samo mutacijo v naravi. Ampak ker mi tako spremembo naredimo zelo tarčno, na točno določenem mestu, vemo vnaprej, da bo taka sprememba vodila recimo do inaktivacije tega gena ali pa do njegove spremenjene aktivnosti in bo tako spremenjen učinek v rastlini". S tem procesom pridobimo predvsem čas, saj klasično traja okoli 10 let, z novimi genomskimi tehnikami pa so lahko tovrstni izdelki v nekaj letih že na trgu.

Gensko spremenjene sorte preizkušajo dlje časa

Kaj pa vprašanje varnosti? "Gensko spremenjene sorte so običajno v povprečju tri leta dlje v preizkušanju in se preverjajo na proteinsko sestavo, tako toksičnosti, alergenosti, tudi za zdravje človeka, okolje in tako naprej," pojasnjuje doktorica Zlata Luhtar z Biotehniške fakultete.

A vsi ne delijo istega mnenja. Martina Bavec poudarja, da gre pri novih genomskih tehnikah za zelo podoben poseg v rastline kot pri gensko spremenjenih organizmih in takšnih rastlin nikakor ne bi smeli spustiti na tržišče brez predhodnih študij, ki bi preverile varnost takšnih živil ter vpliv na biodiverziteto. "Ni razlik, ki bi upravičevale izostanek pravila previdnosti. Tudi če pri teh tehnikah v bistvu ne gre za to, da se vstavljajo novi geni iz drugih vrst, še vedno te tehnike spreminjajo značilnosti rastlin do te mere, ki se pri žlahtnjenju v naravi preprosto ne bi zgodile, bi bile nemogoče ali pa zelo malo verjetne," je prepričana doktorica Ana Frelih Larsen z Okoljevarstvenega inštituta v Berlinu.

Da bomo evropski potrošniki slabše zaščiteni, pa tudi slabše informirani, je prepričana tudi Martina Bavec: "Predlog Evropske komisije v teh osnutkih je, da naj bi se do 20 sprememb genoma štelo, kot da so to običajne rastline oziroma živila, za tiste, ki bi imeli nad 20 sprememb, pa bi veljala enaka zakonodaja, kot to velja za gensko spremenjene organizme. S tem se nas v Evropi potiska v položaj, kot je praksa v Združenih državah Amerike, da bomo počakali, da se najprej neka škoda zgodi ali pa neka negativna posledica izkaže, potem pa bomo to popravljali."

Kako nad lakoto?

Mnenja se krešejo tudi glede vprašanja, ali bodo nove genomske tehnologije odpravile problem svetovne lakote. Zlata Luthar poudarja, da je to ena izmed možnosti, nikakor pa ne edina. "Tudi na to moramo pomisliti, kako ravnamo z našim planetom, kako v Sloveniji skoraj tedensko izgubimo po pet hektarjev zemljišč prve kategorije." Tu je še izguba biodiverzitete, dodaja Martina Bavec: "Nekateri raziskovalci pravijo, da bo v naslednjih desetletjih prehranska varnost prebivalstva veliko večji problem, kot so ta trenutek podnebne spremembe."

Treba je torej iskati alternative, prva med njimi mora biti sprememba agroekoloških praks, poudarja Ana Frelih Larsen: "Kolobar, pestrost posevkov, pestrost v krajini, integracija poljedelstva in živinoreje. Če kmetje skrbijo za zdrava tla, tla bolj zadržujejo vodo, zmanjšuje se riziko erozije, izgube pridelka zaradi suš, vse to izboljšuje odpornost." Glede odpravljanja svetovne lakote pa Bavec še dodaja: "Če bi bila hrana razporejena pravično po celotnem planetu, ne bi bilo lakote. Kalorije oziroma energija, ki se danes proizvedejo, so dostopne za vseh osem milijard ljudi in še več."

Čigavi argumenti bodo na koncu obveljali v Bruslju, bodo pokazali naslednji meseci. Evropski odločevalci bodo o tej temi naslednjič razpravljali julija, ko naj bi svoje zadnje izsledke predstavila tudi Evropska agencija za varnost hrane.