Danes sicer bivališč skorajda ne gradimo več iz naravnih materialov, vendar lahko čebele samotarke v bližino privabimo z gnezdilnicami. Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani je na okno svoje pisarne zanje postavil gnezdilnico.

Njihov življenjski prostor se namreč krči, za kar je najbolj kriv človek. Čebele, ki so si bivališče uredile v pritličju Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani, so postale predmet strokovnega opazovanja in preučevanja.

Družabne le med parjenjem
Samotarke živijo same že od trenutka, ko se izležejo. Vsaka zase išče hrano in se varuje pred sovražniki. Le pri nekaterih vrstah lahko zaznamo enostavne oblike socialnega vedenja, ko si nekaj predstavnic deli skupen vhod v gnezdo, večina pa poišče stik z drugimi le v času parjenja.

Samci prepoznajo samice po vonju in barvi in se z njimi združijo na rastlinah. "Samec čebele volnarke celo brani cvetove, na katere vabi samice. Brani jih pred drugimi samci in celo pred drugimi večjimi žuželkami, npr. čmrlji," opisuje paritveno vedenje čebel samotark biolog.

Samica že spomladi poišče primerno mesto za gnezdo, to je lahko votlo steblo, luknja v lesu ali pa v tleh. V gnezdo odloži jajčece, medičino in cvetni prah, luknjo zapre, s tem pa se njena skrb za zarod konča. Čez leto dni se pod vplivom toplih sončnih žarkov izleže mlada čebela.

Izumiranje
V gnezdilnico, ki jo je dr. Danilo Bevk na okensko polico svoje pisarne postavil spomladi, se je naselilo nekaj samotark. Lahko bi jih bilo več, vendar je na njihov odziv slabo vplivalo spremenljivo vreme.

Čebel samotark pa je vedno manj. "Samotarke so zelo občutljive na onesnaženost, na spremembe v okolju in so dober pokazatelj, kako je to ohranjeno. Njihove navzočnosti moramo biti veseli. Zato moramo poskrbeti, da jih bo čim več. Tako bomo vedeli, da živimo v čistem in zdravem okolju - zdravem ne samo za čebele samotarke, ampak tudi za nas," zaključuje dr. Bevk.

Iztok Konc, Radio Slovenija