Ker ima hrana velik vpliv tudi na zdravje prebivalstva, so vedno glasnejša opozorila za uživanje zdrave, polnovredne hrane, ki ni prepotovala na tisoče kilometrov, preden se je znašla na krožnikih. Toda lokalno pridelane hrane je za potrebe Slovenije premalo. Slovenija je namreč še daleč od prehranske samozadostnosti. V Sloveniji smo, kot je poročal STA, leta 2016 pridelali 992.000 ton hrane, kar je nekaj več kot 53 odstotkov vse razpoložljive hrane v državi, uvozili pa smo jo 863.000 ton oziroma 47 odstotkov. Stopnja samooskrbe je leta 2016 pri sadju znašala 32 odstotkov, pri zelenjavi 42 odstotkov, pri pšenici 53 odstotkov in pri krompirju 55 odstotkov. Nekoliko boljša je samooskrba pri mesu.

Na pobudo evropskega poslanca Igorja Šoltesa je pred dnevom hrane 16. oktobrom potekala razprava, kako vrniti lokalno pridelano hrano vsaj v vrtce, šole in druge javne ustanove. Kot je pojasnil Šoltes, so javna naročila na področju prehrane postala prej ovira kot prednost za zagotavljanje ciljev zdrave prehrane najranljivejših skupin, otrok v vrtcih, šolarjev, bolnikov in starejših.

Zdrava hrana je tako v šolah in vrtcih prepuščena predvsem osebnim prizadevanjem posameznikov, ki se skušajo znajti v okviru obstoječe zakonodaje, vendar se pri tem srečujejo z vrsto ovir in birokratskih zapletov. Večina javnih zavodov pa je primorana kupovati hrano na trgu, po načelu najugodnejših ponudb. Le-te pa lahko ponujajo največje trgovsko prehrambne verige. Tako ni redkost, da je na šolskih jedilnikih, denimo, meso iz Poljske, ki je bolj obremenjeno z antibiotiki. Vendar je pač cenejše od lokalno pridelanih izdelkov.

Socialni vidik šolske prehrane
Irena Simčič, ki je na zavodu za šolstvo pristojna za šolsko prehrano, je poudarila, da je Slovenija edina evropska država, ki ima šolsko prehrano organizirano na ravni države. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah se po njenih navedbah pripravi dnevno več kot 680.000 obrokov. "Kar 99 odstotkov otrok v osnovnih šolah uživa šolsko malico, okrog 80 odstotkov pa kosilo. Še pred 10 leti je le tretjina otrok kosila v šolah, tako da smo tukaj naredili pomemben napredek, je dejala in opozorila tudi na socialni vidik, saj Sloveniji vsi otroci prejemajo enake obroke. Izjeme so le tisti z dietnimi in zdravstvenimi potrebami. Tukaj razlik ni, kot je to primer drugih državah," je povedala.

"Pri organiziranju prehrane imamo kot država na voljo vse možnosti, vendar še vedno zelo težko prodremo s kakovostno lokalno hrano. Administrativne ovire so še vedno velike, določene pozitivne spremembe je uvedla zakonodaja, ki je omogočila izločitvene sklope, kar v določenih okvirih omogoča šolam naročanje 20 odstotkov lokalno pridelane hrane. Vendar to še vedno premalo izkoriščamo. Pomemben je tudi vzgojni vidik, tako potrošnikov kot tudi še zlasti otrok, da bodo ti več posegali po lokalno pridelani hrani. V šolah se srečujemo tudi s tem, da starši ne upoštevajo navodil in otroci prinašajo v šole zelo nezdravo hrano," je še pojasnila in dodala, da ima šola tudi pomembno vlogo za izboljšanje prehranskih navad šolarjev.

Težave z dobavo lokalnih pridelkov
"Vrtčevski otroci znajo kar lepo uživati v raznovrstni hrani, šolarji pa malo manj," pravi Ana Repše, ki je organizatorica prehrane v enem izmed vrtcev v Ljubljani. Vrtci se po njenih besedah osredotočajo na ekonomsko najugodnejšo ponudbo, ki vključuje tudi shemo kakovosti. Težavo predstavljajo tudi razpisi, še posebej pri večjih zavodih. Lokalni dobavitelji tudi včasih nimajo dovolj pridelka, hrano pa kupujejo pri velikih dobaviteljih, ki javnim zavodom dostavijo hrano, ki je bila obdelana s škodljivimi substancami, denimo jabolka, obdelana s pesticidi. "Zelo pomembno je uživanje sezonsko pridelane hrane, saj je minimalno obdelana s škodljivimi substancami, gre namreč za zelo kratko prehransko verigo, torej neposredno s kmetije na krožnik, kar bi moral biti naš končni cilj," je poudarila.

Prevoz iz daljnih krajev zmanjšuje kakovost
Rajko Vidrih z Biotehniške fakultete pa je povedal, da se je po nekaterih prehranskih aferah, kot je bil izbruh norih krav, začelo veliko pozornosti posvečati izvoru hrane. Več kot 70 odstotkom prebivalcem EU-ja sta že pomembna sledljivost in izvor hrane. Biotehnična fakulteta je izvedla raziskavo vrednotenje parametrov kakovosti in varnosti vrtnin iz različnih sistemov pridelav. Med drugim so delali analizo paradižnika, ki se pojavlja na slovenskih trgovskih policah in izvira bližnjih in daljnih krajev. Ugotovili so, da vsak prevoz, vsako skladiščenje pomembno vpliva na stopnje vitaminov, mineralov … Najboljše rezultate sta dosegla slovenski in italijanski paradižnik, najslabše pa turški in maroški. "Čim bližji je kraj pridelave, manj pridelki izgubijo senzorično vrednost in kakovost, zato je oskrba z lokalno pridelano hrano izjemno pomembna," je opozoril Vidrih.

Hrano bi morali izvzeti iz javnih naročil
Kako zaobiti birokratske ovire, ki javnim zavodom onemogočajo nabavo lokalno pridelane hrane? Večja poraba lokalno pridelane hrane bi tudi spodbudila kmetijstvo, odpirala bi se nova delovna mesta na podeželju in v živilskopredelovalni industriji. Pridelava in predelava hrane v Sloveniji zaposluje 90.700 ljudi, dvig samooskrbe za odstotek pa bi v Sloveniji lahko ustvaril do 1000 novih delovnih mest, je navedel Šoltes.

"Če najbolj ranljivih skupin ne bomo zaščitili, smo zamudili veliko priložnost na področju varovanja javnega zdravja. S priznanjem, da so javna naročila prej breme in ovira kot pa prispevek k zdravju, bi lahko dosegli izvzem hrane iz javnega naročanja za vrtce, šole, bolnišnice in domove za starejše zelo hitro. Zato sem podal tudi pobudo evropski komisarki Bienkowski, da bi do nujne odprave administrativnih ovir prišlo čim prej. Gre za tako pomembno področje za našo prihodnost, da moramo biti drzni," je dejal nekdanji predsednik Računskega sodišča.

"Slovenija bi lahko bila vzorčni primer za celo Evropo, ker imamo precejšnje naravne danosti. Lahko imamo sezonski cikel prehranjevanja, saj nimamo takšnega manka, kot denimo države na severu Evrope, glede kmetovanja, pridelovanja in predelovanja. Imamo čisto vse možnosti za normalen razvoj in samooskrbo," je še pojasnil Šoltes in dodal, da imajo nekatere države EU-ja bistveno več samostojnosti pri sodelovanju z lokalnimi dobavitelji: "Ne komplicirajo, tako kot se to dogaja pri nas."