Vetrolom, ki je v noči z 29. na 30. oktober pustošil predvsem na Koroškem, je bil sicer desetkrat manjši od lanskega. Kljub temu je bilo poškodovanih 280.000 m³ drevja, od tega 90 odstotkov iglavcev. Ker je listje po večini že odpadlo, listavci vetru niso dajali zadostnega upora, zato je veter poškodoval predvsem iglavce, ki pa jih je v koroških gozdovih precej, pove Andrej Breznikar in doda: "Smreka je bila tu pospeševana iz zgodovinskih razlogov, na podlagi t. i. nemške šole. V 19. stoletju so smreko pospeševali, ker je bila zelo uporabna. Toda smreka ima težave pri uspevanju na rastiščih, ki zanjo niso naravna. Korenini namreč zelo plitvo in je neodporna tudi proti suši, zato jo naravne ujme zelo prizadenejo. Poleg tega pa se po vsaki taki ujmi pojavi še napad podlubnikov, ki še dodatno prizadene smrekove gozdove."
Prav zaradi lubadarja, ki se razmnožuje v toplejšem delu leta, je treba gozd sanirati do pomladi. Sreča v nesreči je, da se je vetrolom zgodil sredi jeseni in je za sanacijo tako še dovolj časa. "Če bi se vetrolom zgodil v začetku leta, bi bilo to treba sanirati v mesecu ali dveh, tako pa je časa vsaj do konca marca, v določenih predelih pa celo do konca maja," pravi Breznikar.

Za poškodovan gozd je treba najprej narediti načrt obnove, ki pa lahko poteka bodisi po naravni bodisi po "umetni" poti, z zasajevanjem sadik. Pri obnovi ni treba hiteti, saj gozd raste 100, 150 let, zato ničesar ne izgubimo, če malo počakamo, pojasni Breznikar in doda, da bo po zdajšnjih ocenah sanacija poškodovanih gozdnih površin trajala od pet do sedem let. "Ko poškodovano drevje odstranimo, se preveri, ali bodo te površine sposobne naravne obnove, in takih je po naših izkušnjah okoli 95 odstotkov. Pri preostalih petih do desetih odstotkih pa interveniramo s sadnjo sadik gozdnega drevja."

"Izbor drevesnih vrst določamo na podlagi naravnih rastišč, torej kaj po naravi na določenem območju raste. V zelo majhnih odstotkih pa dodajamo tudi drevesne vrste, ki so gospodarsko zanimive," pove Breznikar pri čemer doda, da je smreka iz tega vidika še vedno zanimiva: "A zgolj kot dodatek in predkultura drugim vrstam."

A poleg sanacije je pomembna tudi nega. "Gre za to, da na podlagi tega, kar narava da, kar se razvije po ujmi, z nego prevedemo v sestoj, ki bo stabilen in bo imel ustrezno drevesno sestavo. Potem lahko pričakujemo kakovosten gozd, ki bo lahko kljuboval vsem tem naravnim ujmam, ki ga čakajo v prihodnosti," pojasnjuje Breznikar.
Na vprašanje, katere drevesne vrste bodo gozdarji spodbujali na Koroškem, ki ga je prizadel vetrolom, Breznikar odgovorja, da so mešani gozdovi največje jamstvo za prihodnost. "Tak gozd je zaradi svoje pestrosti sposoben kljubovati prihodnim ujmam. Vsekakor pa bomo računali tudi na smreko, saj v majhnih deležih ne predstavlja grožnje za prihodnji gozd. Poleg tega so lastniki gozdov pri nas navajeni gospodarjenja s smreko, hkrati je smreka zelo pomemben vir za lokalno predelavo lesa in izdelke, ki pri tem nastanejo. V prihodnosti bo en del zagotovo zasedla tudi smreka. Sicer pa bodo za obmročje Koprivne pomembni še macesen, jelka in listavci, ki po naravi sodijo na to področje."
Zakaj se vmešavati v razvoj gozda?
Ljudje se pogosto sprašujejo, zakaj se sploh vmešavati v razvoj gozda. Nekatere tudi za človeka pomembne procese, kot so varovanje tal, zadrževanje vode, zmanjševanja hrupa, gozd seveda upravlja sam. A včasih se moramo v razvoj gozda vmešati tudi ljudje, pojasni Saša Vochl iz strokovne službe Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. "Nepoznavalcu je lahko precej grozno videti nekoga, ki s srpom mlati po leskah. Če ne veš, kaj se dogaja, je ta prizor videti precej uničevalno. V resnici pa se lesko odstrani zato, da se pomaga drevesnim vrstam, da se uveljavijo in jih leska ne zamori," pove Vochlova.
Nega gozda je pravzaprav skrb za gozd, v katerem človek izbira vitalna in dobro prilagojena drevesa. "V mladem gozdu moramo npr. poskrbeti za to, da odstranjujemo grmovnice, ovijalke. Takrat se moramo odločiti, katere drevesne vrste želimo imeti v odraslem gozdu. V starejših gozdovih, torej v odraščajočih in odraslih sestojih, poteka izbiralno redčenje. Marsikdo se ob sečnji zdrzne, a vedeti moramo, da te stvari potekajo po principih, po katerih deluje tudi narava sama. Tako tudi nega gozda poteka po načelih, kjer izbiramo drevesa po njihovi vitalnosti, prilagojenosti naravnim razmeram in ekosistemski funkciji," poudari Vochlova.
"To, da se posvečamo vsakemu drevesu posebej, je kar posebnost slovenskega gozdarstva," pravi Vochlova in pojasni, da vsako drevo skupaj odkažeta lastnik gozda in revirni gozdar. "Skupaj imata namreč dovolj znanja. Ker se gozdovi običajno dedujejo, je lastnik gozda po navadi v gozdu prisoten že dlje časa in dobro pozna razvojno dinamiko skozi čas. Skupaj z revirnim gozdarjem tako zelo dobro vesta, katera drevesa so primerna in katera niso za določene razmere."

Posebej prilagojene zahteve ima nega v gozdovih, ki so opredeljeni kot zavarovana območja. "Pri nas v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib imamo na naravnem spomeniku Pod Turnom na primer klasično nahajališče evropske gomoljčice, ki je botanična naravna vrednota državnega pomena. Tu moramo v ospredje postaviti njene rastiščne zahteve. Gomoljčica za svojo rast potrebuje veliko vlage, dovolj svetlobe in rada raste pod krošnjami hrasta, doba in gabra. Naloga gozdarja in lastnika je, da poskušata omogočati prav take rastiščne možnosti," še sklene Vochlova.