Kot v intervjuju razlaga klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije RS za okolje, je nadpovprečno vroče poletje le del trenda že sicer toplih mesecev pri nas – od lanskega oktobra in decembra do letošnjega februarja in aprila.

Poletno vreme bo vsaj za Slovenijo kazalo vse bolj nepredvidljiv obraz, ob čemer klimatologi v Evropi, ki se že tako segreva dvakrat hitreje od dolgoletnega povprečja, opažajo nenavadno hitro segrevanje njenih jugovzhodnih predelov.

Gregor Vertačnik, letošnje poletje se preveša v sklepni del. Kam ga uvrščate klimatologi? Začniva pri Sloveniji.

Letošnje poletje bo med najtoplejšimi do zdaj. Junij je bil šesti najtoplejši od leta 1950, s temperaturnim odklonom približno 1,4 stopinje Celzija, nato je sledil izredno topel julij, ki je bil za kar dve stopinji in pol toplejši od dolgoletnega povprečja. Tudi prva polovica avgusta odstopa od dolgoletnih povprečnih vrednosti, se pa v prihodnjih dneh nakazuje vsaj kratkotrajna ohladitev. Če bo avgust tudi proti koncu vroč, se bomo skoraj zagotovo zavihteli na drugo mesto v zgodovini meritev pri nas, morda pa celo presežemo rekordno vroče poletje leta 2003.

Glede na ugotovljene odklone torej Slovenija v zadnjem letu dni skoraj iz meseca v mesec zaznava mesečne temperaturne rekorde?

Ja, temperaturnih odklonov navzgor je bilo v zadnjem dobrem letu kar veliko. Začelo se je že lansko poletje, za njim smo imeli drugi najtoplejši september, nato pa rekordno topel oktober, ko smo izmerili tudi več kot 30 stopinj Celzija (to je bilo prvič, da smo oktobra v Sloveniji sploh izmerili tako visoko temperaturo). To zelo toplo vreme se je nato nadaljevalo brez večjih prekinitev: december je bil rekordno topel, sredi januarja smo imeli nekajdnevno ohladitev s pravo zimsko idilo, januar je bil sicer prav tako nadpovprečno topel, februar pa je bil najbolj izstopajoč mesec v tem nizu. Temperatura zraka je bila tedaj pet stopinj in pol nad dolgoletnim povprečjem, letošnji februar je bil tako z vidika temperaturnega odklona tudi najbolj izstopajoč mesec v zgodovini meritev. Po zelo toplem marcu se je toplo vreme nadaljevalo v april, prva polovica meseca je bila podobno izstopajoča kot februar, takrat smo v dveh ločenih dogodkih krajevno izmerili več kot 30 stopinj Celzija. Še nikoli v zgodovini meritev nismo pri nas tako zgodaj v letu izmerili nad 30 stopinj Celzija. Nato sta sredi aprila sledila izrazita ohladitev in približno dva tedna dolgo obdobje sorazmerno hladnega vremena. Letošnji maj je bil še vedno dokaj običajen, rahlo nadpovprečno topel, junij nekoliko bolj, julij pa, kot rečeno, sploh rekordno vroč. Avgust ne bo rekordno topel, bo pa med najtoplejšimi do zdaj.

Kakšen trend se s tem nakazuje, v kakšno podnebno stanje ob teh indicih vstopa Slovenija?

Ja, zadnja tri leta so nam pokazala, da imamo lahko vsaj poletja zelo različna. Spomnimo se leta 2022, ko smo imeli julija izredno hudo vročino in obsežne požare na krasu, lani je poletje nanizalo izredno veliko neurij s točo, nalivi in močnimi sunki vetra, čemur so sledile katastrofalne poplave. Letošnje poletje pa je zelo zanimivo z vidika velikih razlik v padavinah med posameznimi deli Slovenije. Medtem ko ponekod na jugu in zahodu že od druge polovice junija zelo primanjkuje dežja in vlada huda suša, je ponekod na Štajerskem in v notranjosti Slovenije celo nadpovprečno namočeno. In to se odraža tudi na temperaturi zraka – letos težišča vročine nimamo v severovzhodni Sloveniji, kjer je sicer poleti dostikrat najtopleje, ampak je praktično vse dni najbolj vroče v Beli krajini, ob Kolpi ali pa na Primorskem. Tudi najvišje temperature ta teden, torej nad 37 stopinj Celzija, so posledica hude suše, ki vlada v teh krajih.

Če vas prav razumem, bo poletje kazalo vse bolj nepredvidljiv obraz?

Ja, nekateri podnebni modeli so že pred leti napovedali, da bo srednja Evropa eno od območij, kjer se bodo poletja med sabo bolj razlikovala, kot pa so se v preteklosti. Tako po količini padavin kot po temperaturi zraka. Na sezonski ravni bo torej vladala večja spremenljivost. To pomeni, da bomo imeli lahko precej deževna, ne prevroča, ampak bolj soparna poletja, na drugi strani pa, ko bo suša, bo izrazita vročina, temperatura zraka pa bo pogosto nad 35 stopinjami Celzija.

Če se od Slovenije pomakneva k Evropi: stara celina je to poletje izredno topla, vsak dan poslušamo novice o katastrofalnih požarih, suši in temperaturnih rekordih. Kakšne pa so podrobnosti?

Predvsem je velik kontrast med Britanskim otočjem in južno oziroma vzhodno Evropo, ki kar nekako vztraja. Junij in julij sta bila druga najtoplejša v zadnjih desetletjih na ravni celotne Evrope, približno stopinjo in pol nad dolgoletnim povprečjem. Junij je bil dokaj svež od Španije, Francije, prek Britanskega otočja do Islandije. Julija se je temperaturna slika malenkost spremenila. Jugozahodni del Evrope je bil dokaj normalno topel ali pa celo pretopel. Tako kot junija pa je bilo tudi julija težišče izredno toplega vremena nad Balkanom, julija tudi nad Ukrajino in delom Kavkaza. Tudi avgusta vroče vreme ostaja nad jugovzhodno Evropo, deloma pa tudi nad vzhodno. Kaže, da bodo imele vse balkanske države najtoplejše poletje do zdaj. V nekaterih primerih bo to sledilo najtoplejši lanski jeseni, zimi in pomladi. Jugovzhodni del Evrope je v obdobju izjemno nenavadnega vremena.

Drži, da se Evropa segreva dvakrat hitreje kot preostali svet?

Ja, pod pojmom 'ostali svet' moramo razumeti tudi oceane, ne le kopno. Od druge polovice 19. stoletja, ki jo jemljemo za referenčno obdobje pri podnebnih pogajanjih, se je svet segrel za približno 1,3 stopinje Celzija, pri čemer se je površina morja segrela za približno stopinjo, kopno pa za približno dve stopinji Celzija. Evropa se je v tem času segrela za približno dve stopinji in pol, Slovenija pa še za malenkost več. Evropa je torej celina, ki je kot celota zaznala najmočnejši temperaturni trend. To je deloma posledica njene geografske lege, verjetno pa tudi naravne spremenljivosti v podnebnem sistemu, da smo torej v nekem takem obdobju, ko je tu tudi slučajno nekoliko bolj izrazit trend ogrevanja. Verjetno se to ne bo nadaljevalo še prav dolgo, če pa bi se, bi bilo to za Evropo zares neugodno.

Kako pa je z Antarktiko?

Trenutno je tam meteorološka zima, ki pa je v večjem delu Antarktike izjemno topla. Sama vremenska situacija je zaradi tega dokaj nenavadna. Vemo, da tam pozimi vlada najhujši možen mraz na Zemlji in je temperatura pogosto tudi pod minus 70 stopinj Celzija. Letos pozimi pa so bili dnevi, ko je bilo tudi za 25 ali celo 30 stopinj topleje kot običajno. Dodatno skrb vzbuja to, kar se dogaja na obrobju Antarktike, predvsem v morju, ki jo obdaja. Tam namreč po letu 2015 opažamo stalen primanjkljaj morskega ledu, kar je posledica vdora vse bolj tople vode pod obalne ledenike in učinkov segrevanja morja zaradi toplogrednih plinov. Vse to po eni strani povzroča spremembe v ekosistemu, po drugi pa ima tudi svetovne posledice. S hitrejšim tajanjem obrobnih ledenikov se zvišuje morska gladina, če se bo ta proces pospešil, nas proti sredini ali v drugi polovici 21. stoletja čakajo resne težave.

Kakšne?

V najbolj neugodnih scenarijih bi lahko nekateri ledeniki v morje odvedli toliko ledu, da bi se morska gladina v nekaj desetletjih dvignila za več decimetrov, mogoče v sto letih za meter. Če k temu dodamo še morebiten velik prispevek Grenlandije, ki se prav tako pospešeno taja, in pa dvig morske gladine zaradi temperaturnega raztezanja, bi lahko bila do konca tega stoletja morska gladina za meter višja, kot pa je bila v sredini 20. stoletja. To je velika sprememba, marsikatera obalna mesta bi bila poplavljena, še dodatno škodo pa bi povzročili izjemni vremenski dogodki, kot so tajfuni ali orkani, in pa vremenske situacije, ki povzročajo visoko plimo.

Poglejva še morje, ki to poletje prav tako dosega rekordne temperaturne vrednosti. Kako segreti sta zlasti Jadransko in pa Sredozemsko morje?

Zaradi dolgega vročinskega vala julija in zdajšnjega vročinskega vala, ki traja od desetega avgusta, je Jadransko morje letos izjemno toplo. Kar nekaj dni smo namerili temperaturo nad 30 stopinjami Celzija, kar je največ v zgodovini meritev. Tudi ta teden se je morje, recimo, segrelo nad 30 stopinj Celzija, kar je že zelo pozno v letu za takšno temperaturo. Povprečna temperatura morja julija in avgusta bo izredno visoka, in to ne velja le za naše morje, ampak za ves srednji in vzhodni del Sredozemlja; le zahodni del Sredozemlja je bil sprva običajno topel, zdaj pa tudi tam zaznavajo nadpovprečno temperaturo. Pred dnevi so v Sredozemskem morju kot celoti ugotovili najvišjo povprečno temperaturo morja, malo čez 28 stopinj Celzija, kar je bil nov rekord. Ti temperaturni rekordi si sledijo zelo hitro, prejšnji rekord je bil namreč dosežen šele ob koncu vročinskega vala julija lani. Ob Sredozemskem morju pa je drugo tako nadpovprečno toplo območje v severnem delu Atlantika, zlasti v predelu, kjer se rojevajo in krepijo orkani, torej od zahodne obale Afrike, proti Karibom in Združenim državam Amerike, in pa v predelu vzhodno od jugovzhodnega dela Kanade proti Azorom. Ti dve območji sta bili v zadnjem letu dni večkrat izredno topli, severni Atlantik kot celota je bil v zadnjem letu in pol večino časa rekordno topel. To je tudi eden od razlogov, ki je pripomogel k temu, da so bili avgustovske poplave in neurja lani poleti tako siloviti.

Bi lahko primerjali lansko poletje in letošnje? Tudi lani smo imeli izrazito toplo vreme in nadpovprečno segreto morje, a vendar so se lani razvile silovite nevihte in poplave, letos pa imamo dolge vročinske valove. V čem je razlika?

Letos je bila vremenska situacija nekoliko drugačna kot lani. Naša država leži na obrobju najbolj vročega zraka, ki se večinoma zadržuje nad Sredozemskim morjem in Balkanom, ob čemer je letos ozračje nekoliko stabilnejše, kot je bilo lani. Še pomembnejše pa je, da smo bili lani bolj na območju močnih višinskih vetrov. Lani smo se na višinah znašli na stiku hladne zračne mase na severu Evrope in zelo tople na jugu, medtem ko je letos ta meja pomaknjena nekoliko bolj severno in imamo v višinah manj izrazit veter. Močan veter v višinah pa je eden od glavnih dejavnikov pri nastajanju močnih neviht, ki prinašajo huda neurja s točo in sunki vetra. Tega je bilo letos precej manj kot lani. Drugi razlog, zakaj je bilo lani tako hudo, pa je prodor zelo hladnega zraka v višinah, ki je lani na začetku avgusta dosegel zahodni del Evrope. Ta višinska dolina je tedaj prišla do naših krajev in se je tu zelo upočasnila, tako smo bili kar kakšen dan v območju zelo močnega višinskega vetra. Ob tem pa je pri tleh dotekal zelo vlažen in topel zrak iznad Sredozemskega morja. To je privedlo do silovitih nalivov v noči s tretjega na četrti avgust. Naključni vremenski spremenljivosti se imamo zahvaliti, da je bilo letos manj neurij kot lani, še vedno pa jim nekatera območja v državi niso ušla.

Iz paleoklimatologije vemo, da je bilo ozračje v davni geološki preteklosti že precej toplejše, kljub temu pa strokovnjaki poudarjajo, da je težko potegniti analogijo z zdajšnjim tempom segrevanja. Koliko hitrejši je ta tempo od tistega, ki ga hrani daljni geološki spomin?

Zdajšnji tempo segrevanja ozračja je izredno hiter glede na Zemljino zgodovino. Ozračje se vsako desetletje segreje za približno dve desetinki stopinje Celzija, kar je vsaj desetkrat, večinoma pa kar stokrat hitreje od, recimo, sprememb v obdobjih prehajanja iz medledenih v ledene dobe. Zadnja ledena doba je bila pet stopinj hladnejša od trenutnih razmer, nato pa je ozračje za to, da se je segrelo za štiri stopinje Celzija, potrebovalo približno 10.000 let. Dandanes pa smo dobro stopinjo pridelali v samo sto letih, kar je seveda nekaj čisto drugega. Ravno velika hitrost teh podnebnih sprememb je glavna težava – ta hitrost je prevelika za marsikateri ekosistem, da bi se mu lahko res prilagodil. Zato imamo – poleg drugih dejavnikov – tako hitro izumiranje živalskih in rastlinskih vrst.

Pa tudi človek ni odporen … Naša civilizacija se je razvijala v dokaj stabilnih podnebnih pogojih.

Ja, večina sveta v zadnjih 8000 letih ni imela kakšnih res hudih podnebnih pretresov, še največ težav so ponekod povzročili vulkanski izbruhi, ni pa bilo tako zelo hitrih in dolgoročnejših sprememb, kot jih imamo v zadnjih desetletjih. Človeška civilizacija je uspevala v podnebno dokaj optimalnem obdobju, holocen je bil eno od najugodnejših okolij za razvoj človeštva.

Še v kratkoročno prihodnost poglejva. Kaj nas čaka v preostanku poletja in jeseni?

Na svetovni ravni bosta jesen in zima v znamenje la niñe. V preteklih mesecih se je morje namreč v osrednjem delu Tihega oceana nekoliko ohladilo v primerjavi z el niñem, ki je bil prejšnjo jesen in zimo. Povprečna temperatura po svetu se bo tako nekoliko znižala, konec leta bo nekoliko hladneje, kot je bilo lani, kot celota pa bo leto kljub temu najverjetneje še vedno nekoliko toplejše od lanskega. Za Evropo so sezonske napovedi vedno nehvaležne, saj na vremensko dogajanje vplivajo najrazličnejši dejavniki, pa tudi naravna spremenljivost je velika. Prav veliko o tem, kakšno bo vreme jeseni in pozimi, ne moremo napovedati, lahko pa napovemo, da bo Sredozemsko morje še nekaj časa nadpovprečno toplo.