Sumerci so že 4.000 let pred našim štetjem s preveč intenzivnim namakanjem uničili rodovitno zemljo. Maji so s kmetovanjem in izkoriščanjem gozda popolnoma degradirali površine, primerne za pridelavo hrane.
Tudi v 21. stoletju se povpraševanje po hrani povečuje, hkrati pa je naravnih virov vse manj, tudi vode in zemlje. Intenzivno kmetijstvo ni več model, s katerim bi lahko na zemlji leta 2050 prehranili devet milijard ljudi, ki bodo vsak dan potrebovali 9,8 milijarde kilogramov hrane, kar je skoraj še enkrat več, kot jo pridelamo danes.

TV Slovenija se je z vprašanjem "ali bo mogoče v prihodnosti pridelati dovolj hrane?" v okviru evropskega medijskega projekta Rasti! Hrana za prihodnost intenzivno ukvarjala zadnji dve leti. Urednica projekta in avtorica oddaj Village Folk Barbara Zrimšek je skupaj z ekipo TV Slovenija in produkcijsko hišo Filmservis posnela več kot 50 kratkih zgodb, dokumentarcev o ljudeh, ki v različnih evropskih državah pridelujejo hrano. Zanimive zgodbe ljudi, njihove ideje in razmišljanja so poleg serije oddaj Villlage Folk prinesle izredno zanimiv filmski material za scenarij Barbare Zrimšek, Klemna Dvornika in Gorazda Kernela, na podlagi katerega je nastal dokumentarni film Hrana za prihodnost - naprej h koreninam, ki ga je režiral Klemen Dvornik.
Glavni junak dokumentarca je Pavlos Georgiadis, ki se po študiju v tujini vrne v rodno Trakijo in se začne ukvarjati s pridelavo ekološkega oljčnega olja, s čimer želi ustvariti zagonsko podjetje in povezati mlade, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in gastronomijo v okolici Aleksandropolisa na severu Grčije, kjer je 60 odstotkov mladih danes brezposelnih.
Pavlos je prepričan, da je napočil čas, da gremo naprej h koreninam, če le hočemo preživeti. Njegovo razmišljanje in prepričanje o tem, da je hrana osnova našega preživetja, v dokumentarnem filmu utemelji tudi Carlo Petrini, ustanovitelj in ambasador mednarodne mreže Slow Food International, ki s številnimi projekti po vsem svetu ščiti lokalne kmete ter pravično in zdravo hrano z okusom.
Konkretne zgodbe avstrijskega ekološkega kmeta Gerharda Zoubka, ki je s prodajo zabojčkov z ekološko hrano ustvaril zavidljivo družinsko podjetje, in pariškega vrtnarja Asafumija Yamashite, ki svojo zelenjavo prodaja najboljšim pariškim restavracijam, pa nas lahko prepričajo, kako pomembna strateška surovina postaja hrana. Svetovni trg s semeni, ki so osnova za pridelavo hrane, danes obvladuje le pet multinacionalk. Pridelava hrane je velik posel, tesno povezan s politiko, ki odloča o našem vsakdanjem življenju. A kot pravi Pavlos, ljudje lahko volimo vsak dan, celo trikrat na dan, ko imamo v rokav vilice, ter tako odločamo o tem, kako in kaj bomo jedli v prihodnosti ...
40 odstotkov hrane, ki jo pridelamo predvsem v okviru industrijskega kmetijstva, ki je povezano z dolgimi transportnimi potmi, nizkimi cenami nekakovostne hrane in ustvarja nezanemarljiv ogljični odtis, današnja potrošniška družba zavrže.

Po napovedih Svetovne organizacije za hrano bo zaradi okoljske degradacije, izgube biotske raznolikosti, podnebnih sprememb, zaradi katerih se bodo puščave širile, obdelovalne površine pa bodo postale peskaste in slane, precejšen del danes rodovitne zemlje izginil. Nove površine, primerne za pridelavo hrane, pa bodo daleč od populacijskih središč in kmetijske infrastrukture, predvsem v Latinski Ameriki in podsaharski Afriki.
Morda je še čas, da preprečimo te napovedi s trajnostno, ekološko, lokalno pridelavo hrane, odgovornim odnosom do biološke pestrosti, naravnih virov in surovin ter večjim spoštovanjem hrane kot izvora našega življenja.

Barbara Zrimšek