Menijo namreč, da obstaja potreba po neodvisnem institutu za varovanje koristi narave, zato so ministrstvu za okolje poslale predlog, da se v Zakon o ohranjanju narave (ZON) vključi varuh narave.

Moči so združile Planinska zveza Slovenije (PZS), Ribiška zveza Slovenije (RZS), Lovska zveza Slovenije (LZS), Čebelarska zveza Slovenije (ČZS), Kinološka zveza Slovenije (KZS) in Turistična zveza Slovenije (TZS) in se združile v Skupino nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, danes pa medse uradno sprejele še Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS).

Želijo si vpeljati kodeks vedenja v naravi
Združenje civilnih naravovarstvenih organizacij zdaj tako združuje že več kot 200.000 članov. Zveze, ki v svojih vrstah združujejo članstvo na prostovoljni bazi, pa so se zavezale, da bodo usklajeno delovale pri varovanju narave in trajnostnih načelih razvoja, ki prinašajo tudi skrb za naravne vire in ohranjanje biotske raznovrstnosti.

"Mogoče nas pogosto napačno razumejo, da želimo omejiti prost dostop do naravnega okolja, ampak je prav nasprotno. Želimo se le dogovoriti o pogojih, pod katerimi se lahko vsaj državljan udeležuje planinskih pohodov, lova, čebelarjenja in vseh drugih dejavnosti," so pojasnili na današnji novinarski konferenci. "Ker vsi hodimo v gozd in ker nas je veliko, se moramo zavedati, da je treba vzpostaviti neki red, pravila," opozarjajo.

Taborniki si zato želijo še širše koalicije, da bi skupaj dorekli pravila, kodeks vedenja, ki bi prinesel prost, a urejen dostop v naravo. V ta namen bodo junija organizirali tudi nacionalno konferenco in upajo na sprejetje nekega koherentnega dokumenta, samega varuha narave pa vidijo kot "vstopno točko za nevladnike, saj bi prek njega lahko zadevo sporočili enotno, tako da se sliši".

Varuhov glas bi bil močnejši
S pobudo, s katero želijo oblikovati varuha narave, želi tako skupina nevladnih zvez v zakon dodati tudi ta inštitut. Prepričani so namreč, da je to prava pot, da najdemo nekoga, ki bo v imenu vseh tistih, ki živijo v gozdu, poskrbel, da bo tam mir, po drugi strani pa, da se bomo lahko tudi vsi drugi svobodno gibali po gozdu in ga uporabljali.

V 136. člen ZON-a, ki govori o upravljanju naravnih vrednot v lasti države, želijo tako dodati stavek: "Za ohranjanje narave kot temeljnega pogoja zdravega življenjskega okolja je v skladu z zakonom pristojen tudi varuh narave kot samostojni institut."

V ospredju pravice živali, ne človeka
"Morda se komu postavlja vprašanje, zakaj ob varuhinji človekovih pravic, ki tudi mora varovati naravo, dajemo pobudo še za posebnega varuha narave," je priznal predsednik RZS-ja Miroslav Žaberl, ki je trenutno tudi na čelu omenjenega združenja zvez.

"Varuhinja človekovih pravic varuje naravo skozi prizmo človekove pravice do zdravega okolja in neokrnjene narave. Skozi to prizmo se varujeta človek in njegova pravica, mi pa želimo varovati tistega, ki ni varovan. To je žival, ki ima pravico do habitata, svojega življenjskega prostora," je Žaberl pojasnil, skozi kakšno prizmo se je razvijala ideja o varuhu narave.

Dobra zakonodaja, slab nadzor
In kako si sami predstavljajo ta institut? Varuh narave bi v odnosu do države lahko posredoval v imenu interesa ohranjanja narave, pravijo. "Varuh je pač tak institut, ki ima lažji dostop do vseh teh vladnih organizacij. Povezuje delovanje nevladnih organizacij, lažje pride do stika z mediji in izpostavi različne težave," so prepričani. Varuha vidijo kot nekoga, ki bi skrbel za naravo in to funkcijo opravljal profesionalno, ne prostovoljno kot oni sami.

To funkcijo naj bi sicer že opravljal Zavod za varstvo narave, vendar mu pobudniki spremembe zakona očitajo neodzivnost ob težavah, ki so jih izpostavile posamezne zveze. "Pri državi ni nikogar, ki bi bil dejaven na tem področju, zato smo šli v to pobudo," je pojasnil predsednik lovske zveze Lado Bradač. Poudarjajo sicer, da je slovenska zakonodaja s področja varstva narave odlična, težava pa da je nadzor. Kot primer izpostavljajo vožnjo z motornimi vozili zunaj gozdnih poti, saj so kazni zanemarljivo nizke, inšpektorjev pa je premalo za učinkovit nadzor na območju celotne države.

Kot primer dobre prakse so izpostavili avstrijsko zvezno deželo Tirolsko, kjer so vzpostavili poseben institut varuha narave, ki zastopa interese narave in okolja kot stranka v postopkih, po njihovih besedah pa so rezultati tega tam že vidni.

O imenih in denarju še nič
Obenem priznavajo, da o morebitnih imenih za ta položaj, če bo uzakonjen, še niso razmišljali, prav tako niso predvideli, koliko sredstev bi stal novi institut varuha narave stal, pričakujejo pa, da bo denar zanj namenila država, "saj je navsezadnje tudi dolžnost države, da naredi nekaj na področju ohranjanja narave".