Ustavni sodniki so odločili, da so v neskladju z ustavo člen zakona o FFS, ki govori o varovanju vodnega okolja in pitne vode, če se nanaša na najožja vodovarstvena območja z najstrožjim vodovarstvenim režimom, in člena zakona o vodah, ki govorita o vodovarstvenem režimu na vodovarstvenem območju ter o prepovedi in omejitvah opravljanja dejavnosti na teh območjih. Neskladna sta tudi člena uredbe o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja, ki opredeljujeta možnost uporabe in oblikovanje seznama FFS na teh območjih.

Kot je v objavljeni odločbi zapisalo ustavno sodišče, ki je odločitev sprejelo 16. marca, morata državni zbor in vlada ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v uradnem listu. Do odprave ugotovljene protipravnosti pa se FFS ne smejo uporabljati na delu najožjih vodovarstvenih območij z najstrožjim vodovarstvenim režimom (VVO I) na območju vodonosnika Ljubljanskega polja, in sicer na petmetrskem varovalnem pasu okoli območja zajetja (VVO 0).

Ustavni sodniki so o tem izdali ugotovitveno odločbo, saj izpodbijanih določb ni mogoče razveljaviti ali odpraviti. Odprava ali razveljavitev bi po njihovem mnenju pomenila, da do sprejetja nove ureditve sporna vprašanja sploh ne bi bila urejena, s čimer bi bil povzročen še bolj protiustaven položaj od tega, ki je ugotovljen s to odločbo.

Omejitev kmetijske dejavnosti

Ker se ustavno sodišče zaveda, da prepoved uporabe FFS na delu najožjega vodovarstvenega območja pomeni omejitev za izvajanje kmetijske dejavnosti na teh območjih, v obstoječo podzakonsko ureditev s takim načinom izvajanja do sprejetja nove ureditve posega zgolj začasno in v najmanjši mogoči meri. Sodišče je določitev obsega varovalnega pasu uporabilo merilo za zaščito površinskih voda drugega reda, ki znaša pet metrov tlorisne širine od meje brega.

Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje izpodbijanih določb z drugim odstavkom 120. člena ustave, ki govori, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Medtem pa je ugotovilo, da te niso v neskladju s 70.a členom ustave, ki govori o pravici do pitne vode.

Ker je ugotovilo neskladje z ustavo, ni posebej presojalo še drugih očitkov pobudnika za oceno ustavnosti ureditve Uroša Stepišnika, ki se kot prebivalec Ljubljane oskrbuje s pitno vodo iz osrednjega vodovodnega sistema, katerega vodni vir je podzemna voda peščeno-prodnih vodonosnikov Ljubljanskega polja in Ljubljanskega barja, konkretno iz vodarne Kleče.

Ta je ureditvi očital še neskladnost s 34., 35. in 72. členom ustave, ki govorijo o pravici do osebnega dostojanstva in varnosti, varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter o zdravem življenjskem okolju.