S profesorjem Mihaelom J. Tomanom na biotehniški fakulteti v Ljubljani oz. vodjo Katedre za ekologijo in varstvo okolja pa se ob svetovnem dnevu voda (22. marec) nismo pogovarjali le o (slabem) odnosu ljudi in politike do voda, temveč tudi o težavah, ki nas pestijo zaradi te življenjsko pomembne tekočine, njeni kakovosti in količini ter prihodnosti.

Slovensko vodno bogastvo je po prepričanju strokovnjakov vendarle veliko, a je verjetno tudi vprašanje, kako bi bilo treba količinsko zagotavljati vodne zaloge, na mestu?
Odvisno, kaj komu pomeni termin »slovensko vodno bogastvo«. Vode je veliko, različno je razporejena, pogosto jo je na Gorenjskem preveč in še ta je marsikje ujeta v ozke kanale in povzroča poplave, v Pomurju jo je premalo, največkrat takrat, ko jo rastline najbolj potrebujejo - in rezultat je suša. Podobno je na Obali. Prepričan sem, da o bogastvu veliko bolj govorimo kot pa ga dejansko uživamo. Veliko vode še ne pomeni dovolj kakovostne vode, kar pa je za ljudi in organizme pravo bogastvo.

Kakovost vode je seveda ključnega pomena za človekovo zdravje. Da politika na tem področju šepa, ste že omenili. Kaj bi lahko zakonodaja ter politika storili, da bi bilo za to področje bolje poskrbljeno?
Zakonodaja je po mojem mnenju dobra, če že ne odlična. Številne zakone imamo, resnih ukrepov do kršiteljev pa nobenih. Kaj vam pomaga dobra zakonodaja, ko pa smo (Slovenci) bolezensko nagnjeni k temu, da jo kršimo. Tako kot v prometu ni nič drugače v okoljevarstvu in varstvu vodnih virov. Šele, ko bo cena vode prava in nas bo udarila po žepu, se bomo morda zavedli. Politika pa je na tem področju tako zelo razbita, da ne more storiti prav veliko. Področje je izredno interdisciplinarno. Koordiniranih akcij sploh ni, ministrstva delujejo samostojno in pogosto (vsaj, kar se tiče voda) okolijsko ne ve, kaj dela kmetijsko in še manj, kakšne (če) so zdravstvene težave ljudi najbolj obremenjenih območij. Prav ta pa so zelo povezana. Da ne govorim o dvotirnosti strokovnih služb tudi znotraj enega ministrstva.

Pitne vode je za zdaj pri nas še vedno dovolj. Kljub temu se zastavlja vprašanje, kako bo v prihodnosti. Je morda prihodnost pitne vode tudi v desalinaciji morske vode, kot je mogoče pogosto slišati?
Pri nas absolutno ne in tudi marsikje po svetu ne. Prvič gre za zahtevno in drago tehnologijo in drugič za načelno stališče odnosa do naravnih resursov. Kaj pa, ko bo tudi te zmanjkalo, ker bo preveč oporečna! Ne moremo graditi razvoja človeške populacije na tezi, da če nam bo ene dobrine zmanjkalo (beri kakovostne celinske pitne vode) bomo pa vzeli drugo (morje). To je sicer tipično človeško, toda skrajno cinično do narave in vodi v propad.

Učinkovita poraba vode je izjemnega pomena. Smo Slovenci dovolj varčni, ko gre za porabo vode?
Mislim, da absolutno ne. Poraba več kot 250 L na prebivalca na dan ni smotrna raba. Dokler bo pranje avtomobilov in zalivanje vrtov cenovno dosegljivo za vsakogar, ne bo smotrne rabe.

Velik porabnik vode je predvsem kmetijstvo z namakanjem. Ali le to tudi v Sloveniji predstavlja težavo?
Namakanje v obliki, kot ga imamo pri nas, ni učinkovito in je vodopotratno. Vode v te namene bo vse manj. Gradnja novih zadrževalnikov ali akumulacij na kmetijskih območjih po mojem trdnem prepričanju ne pride v poštev, ker prinaša nove nevšečnosti, predvsem povezane z evtrofnostjo in cvetenjem. Gre tudi za vprašanje odvzema vode iz vodotokov za namene namakanja. Pogosto gre preprosto za krajo vode, ki se posledično odrazi na nizkem vodostaju predvsem poleti in negativnem vplivu na celotni vodni živelj. Tudi to je sicer regulirano, vendar slabo nadzirano.

Kaj bo v prihodnosti za izboljšanje človekovega odnosa do voda ključno?
Vzgoja posameznika in dela družbe, ki ima politično moč, dobra zakonodaja in čim bolj aktivna preventivna politika in ne le kurativna. Danes smo še v fazi gašenja požarov na področju voda in še daleč od preprečevanja požarov.

M. N.