Mlado vidro je na začetku leta avtomobil zbil na eni od cest na Koroškem v bližini vodotoka Meža. Ko so žival pripeljali v azil za divje živali, je bila še mladič. "Stara je bila pet in pol ali šest tednov. Najprej smo jo hranili z mlekom, takrat še ni imela strahu pred ljudmi," se spominja veterinar Zlatko Golob.

Ko se je samica nekoliko okrepila, pa so z njo neposredne stike prekinili in jo začeli hraniti z ribami in manjšimi glodavci. V zadnjem obdobju ujetništva se je v njej vzbudil tudi lovski nagon. "Je zelo vitalna, plen zgrabi, se potopi, ga nese, gre na kopno in ga požre."

A Golob dodaja, da številne od skoraj tisoč divjih živalih, ki jih letno sprejmejo v zavetišče, nimajo take sreče kot mlada vidra. "Živali, ki pridejo k nam, so po navadi na robu in potrebujejo oskrbo oziroma damo ji tista tla, da lahko znova živijo. Z njimi imamo minimalni stik, tako da se ne navadijo na ljudi. To pomeni, da ostanejo svojske, take kot so v naravi. One v resnici človeka ne potrebujejo."

Vidro izpustili na približno 100 kilometrov oddaljenem sotočju
Ko je vidra zapustila Muto, jo je do svobode čakala še dolga pot. Po tehtnem premisleku so se odločili, da vidre ne spustijo na Koroškem, kjer so jo našli, ampak na približno 100 kilometrov oddaljenem sotočju Savinje in Save. Vidre so teritorialne živali, ki svoje območje ljubosumno ščitijo, pojasni biolog Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka: "Zlatko Golob je presodil, da habitat, kjer so našli vidro, ni v najboljšem stanju. Prav tako je tam že druga vidra, ki bi jo napadla in pregnala. Zraven pa je ozemlje naslednje vidre in naša samica ne bi preživela niti enega tedna. Zato sva presodila, tudi po posvetu z drugimi strokovnjaki, da bi jo bilo najboljše spustiti na sotočju Save in Savinje. Prvi razlog je simbolni, gre namreč za največji slovenski reki. Drugi razlog pa je, da je tukaj zelo veliko rib, in čeprav je velika verjetnost, da si to ozemlje že lasti ena od slovenskih vider, se bo mlada samica lahko potuhnila in si pozneje nekje ob Savi ali Savinji ali ob katerem od številnih drugih pritokov v bližini našla svoj košček prostora pod soncem."

Stabilnost populacije, nekoč na robu izumrtja
Populacija te čudovite zveri je zdaj stabilna. A še pred desetletji so bile vidre na robu izumrtja. Od srednjega veka naprej so jih ljudje lovili in preganjali. "V srednjem veku ljudje niso smeli loviti razen rib in drugih vodnih živali, med katere pa je spadala tudi vidra. Ker so ljudje zelo cenili njeno krzno in ker je bila njihova velika tekmica pri lovljenju rib – ta tekma se poglobi s pojavom ribnikov in ribogojnic – so jo množično lovili in preganjali," pojasni Dušan Klenovšek. Ta dodaja, da so pred pol stoletja v večini evropskih držav lov nanje prepovedali in pozneje vidro še dodatno zaščitili. "Tudi pri nas, z vstopom v Evropsko unijo leta 2004, smo morali zanjo vzpostaviti območja Nature 2000."

Na vidiku novi konflikti, a v primerjavi s kormoranom hitro rešljivi
Ker so zaradi opuščanja industrije vodotoki zdaj čistejši, so se vidre precej razširile in ponekod že tlijo novi konflikti. "Kdor ima ribnik nad vidro, ni navdušen. Ribniki so po navadi blizu potokov, kjer živijo vidre in lovijo ribe. A ribniki so v primerjavi s potoki prava Aladinova jama. Vidram sicer dostop do ribnika lahko precej preprosto preprečimo s postavitvijo ograje, a ker je to strošek, se številni zanjo ne odločijo. Tako da smo v preteklosti že našli pasti oziroma smo imeli primere krivolova," pove Klenovšek.

A v primerjavi s kormoranom gre vidra ribičem veliko manj v nos, pojasnjuje biolog. "Kar vidra ulovi, tudi poje. Kormoran pa si včasih zada prevelik zalogaj in ribo samo rani. Ta pa potem pogine. Kormoranov je tudi bistveno več, pa vidijo se, medtem ko vidre skorajda ni mogoče opaziti." Gre namreč za nočno žival, ki lovi ponoči, ljudi pa se izogiba tudi zaradi več stoletij slabih izkušenj z njimi.

Vidre zdaj ogrožajo predvsem avtomobili
"Vidra namreč večinoma ne plava, ampak potuje ob vodi. Ker ljudje zaradi čim manjših stroškov gradijo vedno ožje mostove, kjer ob bregovih ni dovolj prostora za prehode, so vidre pogosto prisiljene prečkati cesto. Zato je vse več povozov," razloge pojasni Klenovšek.

Navdušenje ob izpustu
Za mlado samico prometna nesreča le ni bila usodna. Njeno vrnitev v naravno okolje je pospremila peščica novinarjev in drugih ljudi. Vsi so nestrpno čakali na dvig lopute na kletki. "Prvič bom videla vidro, to je eno, gre pa tudi za posebno doživetje, pri katerem me spremljajo vnuki," je povedala ena od prisotnih.

Ko so vrata odprli, je vidra, ne da bi pokukala iz kletke, najprej večkrat glasno zacepetala in nabrusila kremplje. Nato je počasi in sramežljivo zlezla iz lesenega zaboja, a ko je zagledala vodo, se je pognala kot blisk in čofnila v reko.

"Srečno, mala!" je dogodek pospremil biolog Dušan Klenovšek. O svojih občutkih pa: "Srečen, ker smo jo izpustili, in eno veliko upanje, da ji uspe!"