Ob omembi besede hrošč marsikdo pomisli na koloradskega hrošča in največjo evropsko vrsto, rogača. A Slovenija je biotsko zelo raznovrstna, tudi ko gre za hrošče - po državi jih namreč živi več kot 6.000 različnih vrst, na območju celotne Evrope pa le 2.000 več.

Kjer rastejo smreke, hrošči izginejo
Med najbolj razširjeni hrošči pri nas so tudi rogač ter hrastov, bukov in alpski kozliček. Vse štiri vrste hroščev so v nekaterih evropskih državah že izginile zaradi spremenjenih razmer v gozdovih - bodisi zaradi intenzivnega gospodarjenja bodisi zaradi sprememb listnatih gozdov v iglaste, največkrat zastopane le s smreko. Iskane hrošče, ki so odvisni od ohranjenega naravnega ravnovesja v gozdu, ki premore tudi dovolj odmrlega in starega lesa, zato najdemo le v domorodnih listnatih gozdovih, kjer prevladujejo hrast, bukev, kostanj in drugi listavci, pojasnjujejo na Zavodu za varstvo narave in dodajajo, da tam, kjer je z izsekavanjem gozd močno spremenjen in je nasajena smreka, ti hrošči ne morejo več preživeti.

Po pomoč k ljubiteljem narave
Prav zato na zavodu že vrsto let spremljajo populacijo omenjenih štirih hroščev - tudi ob pomoči ljudi, ki na sprehodih, ob rednih obiskih gozdov opažajo, fotografirajo in sporočajo, kje so našli kakšnega hrošča. Akcija traja že deveto leto, nam je pojasnil Martin Vernik z omenjenega zavoda. Na začetku so ljudi k sodelovanju pozivali prek medijev, ti pa so jim svoja opažanja sporočali prek elektronske pošte in po telefonu.

A ker je bil ta način precej zamuden in na trenutke nepraktičen, so pred šestimi leti začeli informacije zbirati prek posebne spletne strani Sporoči vrsto. Tam lahko vsak na preprost način sporoči, kdaj in kje (tudi v kakšnem okolju) je videl katerega hrošča. Zaželeno je, da ljudje priložijo tudi fotografijo, pravi Vernik, saj pri določenih vrstah hroščev - na primer pri samici rogača - kaj hitro lahko pride do zamenjave. "Predvsem samico rogača lahko ljudje hitro zamenjajo s katero povsem drugo vrsto, na primer krešiči."

Fotografija zaželena, pri redkejših vrstah pa nujna
Primarno sicer zbirajo informacije o štirih najbolj razširjenih vrstah hroščev, a to ne pomeni, da posamezniki ne morejo sporočiti tudi lokacije oz. videnja kakšne druge, ne tako pogoste vrste. "Je pa seveda v teh primerih nujno, da ljudje priložijo fotografijo, ker je pestrost hroščev zelo velika."

Največkrat ljudje sporočajo lokacijo rogača, saj je najbolj razširjen med temi, ki jih spremljajo - živi namreč v vseh listnatih gozdovih in ne le v hrastovih, kot velja za hrastovega kozlička -, pa tudi enostavno prepoznaven: "Pri rogaču zamenjava praktično ni mogoča," pravi Vernik in dodaja, da se rogač od drugih hroščev razlikuje tako po velikosti kot po videzu: "Samček ima namreč čeljust preobraženo v rogovju podobno tvorbo." Ob tem sicer dodaja, da se tudi pri rogaču ljudje včasih zmotijo in pošljejo fotografijo malega rogača, ki pa pripada popolnoma drugi vrsti, pri čemer Vernik priznava, da sta hrošča sicer podobna, a je razlika v velikosti vseeno precej opazna. "Mali rogač je velik največ dva centimetra, rogači pa so bistveno večji," pojasnjuje.

Zamenjave se dogajajo tudi pri hrastovem kozličku, še pravi, saj so si kozlički med seboj lahko zelo podobni. "Bukov in alpski izstopata po barvi. Potem pa imamo cel kup črnih in rjavih kozličkov z dolgimi tipalkami, zato je pri hrastovem kozličku fotografija pravzaprav nujna, da lahko potrdimo, da gre res za to vrsto." Ljudje ga največkrat zamenjajo z malim hrastovim kozličkom, ki sicer spada v isti rod, a je bistveno manjši in nima rdečkasto obarvanega zadka.

Kdo vse lahko sporoča vrsto hrošča, ki jo je videl?
"Kdor koli preživlja čas v naravi in opazi katero od teh iskanih vrst, nam lahko piše na portal. Akcija je namenjena ravno najširšemu krogu naravoslovcev, raziskovalcev, ljudi, ki pogosto zahajajo na sprehode in znajo opazovati naravo," pravi Vernik in dodaja: "Strokovnjakov, ki se ukvarjamo s hrošči, je v Sloveniji namreč razmeroma malo, zato na tak način pridemo do boljše slike razširjenosti vrst, kar nam pomaga razumeti različne vidike gospodarjenja z gozdovi, ohranjenosti naravnih sestojev v Sloveniji in tudi izboljšanja naravnih ravnovesij v posameznih predelih."

"Po drugi strani pa ljudem približamo živalske vrste, ki so neprepoznane, vendar pa so pomemben indikator naravne ohranjenosti oz. ohranjenosti naravnih procesov v domorodnih listnatih gozdovih. Namreč, ko najdemo eno tako vrsto, to pomeni, da je gozd v dobri kondiciji," poudarja strokovnjak.

Do zdaj že več kot 1.500 vpisov
Do zdaj so sicer na portalu zbrali že več kot 1.500 različnih podatkov o hroščih, od tega za rogača že čez 1.000 podatkov, za ostale pa manj, saj so tudi bolj redki. Za alpskega kozlička je vpisov okrog 100, za bukovega okrog 200 in hrastovega kozlička okrog 30.

Občasno pa se zgodi, da prek portala dobijo kakšno informacijo, ki je ne pričakujejo: "V kategoriji drugi hrošči smo prejeli sporočilo o hrošču puščavniku (eremitu), ki prebiva samo v drevesnih duplih, najpogosteje v vrbah, zato nas je podatek o najdbi na Severnem Primorskem, na Tolminskem, izrazito presenetil."

"Vsaka vrsta je nečemu namenjena"
Sam je še posebej vesel vsakega podatka, povezanega s hrastovimi kozlički, ki jih je pri nas najmanj (gre sicer za zavarovano vrsto). Živijo namreč v avtohtonih hrastovih sestojih, ki jih je pri nas razmeroma malo: "Gre za vrsto, ki je vezana izključno na različne vrste hrastov, potrebuje pa večja, orjaška drevesa, ki so že v fazi odmiranja oz. propadanja, torej so že oslabela."

Pri tem pa opozarja na pogosto zmoto, povezano s hrošči: hrastovega kozlička so ravno zato, ker živi v propadajočih drevesih, ljudje pogosto imeli za škodljivca. "Vendar narava teh izrazov - škodljiv ali koristen - ne pozna. Vsaka vrsta je v naravi nečemu namenjena, vsaka vrsta ima svoj prostor in svojo vlogo v prehranjevalni verigi. In zato so te štiri vrste dober kazalnik ohranjenosti naravnih procesov," sklene pogovor.