Ingver namreč vsebuje velike količine alfa kopaena, kemične snovi, za katero je znano, da privlači številne insekte. Tako bi ga lahko uporabili pri izdelovanju vab. Soavtorica raziskave Deborah Harvey iz univerze v Londonu je dejala, da so se raziskave lotili, ker so rogači na prednostnem seznamu britanskega akcijskega načrta biotske raznolikosti, zato morajo natančno spremljati njihovo število ter zmanjševati populacijo tam, kjer jih je preveč, in jo povečevati, kjer jih je premalo.

Zato so morali odkriti več o rogačih. Naloga raziskovalne skupine je bila pripraviti načrt, kako ujeti rogače in kot srečno se je izkazalo odkritje, da bi rogače v past lahko zvabil ingver. Harveyjeva je pojasnila, da je večino rogačev mogoče najti na vrtovih in če želijo lastniki nadzorovati njihovo število, tam ne smejo imeti nevarnih kemičnih snovi, še posebej, če imajo otroke.

Ličinke so uživale v ingverjevem prahu
Ko je raziskovala, kateri sadovi narave imajo potrebne kemične snovi, je ugotovila, da jih imajo mango, avokado in ingver. Ker je imela doma nekaj ingverjevega prahu, ga je preizkusila na ličinkah, ki so se kar valjale v prahu. Nato je delovanje ingverja preizkusila tudi pri odraslih rogačih, ki so bili enako navdušeni. "Tako sem našla varno vabo za rogače," je z zadovoljstvom ugotovila.

Zdaj se bodo morali raziskovalci soočiti s težavo ugotavljanja števila rogačev. Prvih šest let namreč ti hrošči preživijo pod zemljo, in tedaj je nemogoče napovedati, kako uspešni so bili ljudje pri zmanjševanju njihove populacije. Edini način je, da izkopljejo luknjo zemljo, a s tem ogrožajo življenjski prostor tudi drugih živalskih in rastlinskih vrst.

Poslušali so "škripanje", ki ga ustvarjajo ličinke rogača
Zato se je Harveyjeva povezala z Davidom Chesmoreom iz univerze v Yorku, ki je strokovnjak za akustiko. Odločila sta se za poslušanje nekakšnega škripanja, ki ga ustvarjajo ličinke rogača pod zemljo. Škripanje naj bi bilo namreč način komuniciranja ličink med seboj, ko drugo in tretjo nogo drgnejo med seboj, kar potem oddaja škripanju podoben zvok.

Potem ko sta Chesmore in Harveyjeva posnela škripanje ličink rogača, sta ga primerjala s šrkipanjem ličink drugih vrst hroščev. Ugotovila sta, da se škripanja med seboj precej razlikujejo in tako lahko zdaj s precejšnjo gotovostjo ugotovita, ali so na vrtu prisotni rogači ali ne. Ugotovitve bodo pripomogle k nadaljnjim raziskavam, saj bodo lahko znanstveniki posneli "škripanje" še drugih hroščev in insektov.