1. ApolloLajka: Marko Peljhan, slovenski vesoljski program, Mir in umetnost

Od kod se je vzel navdih za prvi slovenski satelit? Da je za vse skupaj kriv (ali pa zaslužen) Marko Peljhan, profesor na kalifornijski univerzi v Santa Barbari in intermedijski umetnik, je bil morda nekoliko presenetljiv odgovor. Ali pa tudi ne. Za vse, ki poznajo Peljhana in njegovo umetniško ustvarjanje, ki je od nekdaj povezano z najsodobnejšo tehnologijo, še zlasti vesoljsko, je samoumevno, da je idejo za slovenski satelit dobil prav on. Za vse, ki ga ne, pa bo to precej bolj razvidno po novi epizodi podkasta ApolloLajka, v katerem nas Peljhan popelje čez ključne postaje v življenju: od navdušenega radioamaterstva v otroštvu v Novi Gorici, prek izletov v rusko Zvezdno mesto (Zvjozdni gorodok), da je organiziral videokonferenco med kozmonavti na vesoljski postaji Mir in Slovenijo, do hekanja satelitov, ko je analogna tehnologija to še dopuščala. Več s klikom na zgornji pripetek ali tukaj.

Ker se je epizoda končala ravno na polovici zgodbe, se bo gost vrnil še za eno. Cenjeno občinstvo lahko po želji pošlje predloge za vprašanja na aljosa.masten@rtvslo.si.

2. Oster rez tudi za Naso

Nova vlada ZDA se precej posveča rezanju stroškov. To v praksi izvaja njihov vladni urad za učinkovitost DOGE, ki ga vodi poslovnež Elon Musk, znan predvsem po vesoljskem podjetju SpaceX. Pri tem je v konfliktu interesov, saj veliko posluje z Naso, in DOGE se je lotil tudi vesoljske agencije. Za zdaj kaže, da Nasa ni preveč na udaru, vsaj primerjalno s številnimi drugimi ameriškimi agencijami in drugimi javnimi ustanovami, ki so prišle pod DOGE-jevo kukalo. Po doslej znanih podatkih je Nasa ukinila tri notranje oddelke, do neke mere povezane z uveljavljanjem načel raznolikosti, kar Trumpovo administracijo izjemno moti, in pri tem odpustila nekaj deset ljudi, pa odpovedala za okoli 400 milijonov dolarjev zunanjih pogodb. Naso je precej bolj udaril ločen DOGE-jev program, ki je javnim uslužbencem nasploh ponudil ugodne pogoje za prostovoljen odhod. Za to naj bi se odločilo do pet odstotkov Nasine delovne sile, kar se bo dolgoročno zagotovo poznalo, med drugim zaradi izgubljenega strokovnega znanja. A če bi se ustavilo tukaj, bi jo Nasa relativno poceni odnesla. Pa se ni.

Bela hiša je namreč objavila predlog proračuna Nase za leto 2026, ki je precej okleščen. Namesto 25 milijard dolarjev šteje 20 milijard, kar je 20-odstoten rez. Najbolj je okleščeno področje planetarne znanosti, torej preučevanja Zemlje in astrofizike, ki je izgubilo skoraj polovico sredstev. Na rezalni mizi so med drugim: vesoljski teleskop Nancy Grace Roman, misija za pridobitev vzorca Marsa na Zemljo (Mars Sample Return), pa sonda za preučevanje Venere DAVINCI, in celo Nasin center Goddard. V nasprotju s pričakovanji ni nobenih rezov pri Nasini supertežki nosilni raketi SLS, ki še naprej uživa politično podporo.

Poudariti je treba, da proračun še ni sprejet in bo verjetno spremenjen. V roke ga bo namreč dobil ameriški kongres, in številni izvoljeni predstavniki ljudstva, tudi na strani republikancev, so že javno izrazili nezadovoljstvo nad zategovanjem Nasinega pasu.

3. Astra z roba prepada

Ameriška raketna družba Astra, ki je bila pred meseci tik pred stečajem, se je vrnila z roba prepada, piše SpaceNews. "Rešila" jo je država. Dala ji bo 44 milijonov evrov za razvoj nove rakete Rocket 4.

Astra je lani pokurila že skoraj ves denar investitorjev, in ko se je to razvedelo, so njene delnice strmo padle, zaradi česar so jih umaknili z borze. Tržna kapitalizacija je padla z 2 milijard dolarjev na zgolj 14 milijonov. K zlomu je zagotovo prispevalo tudi dejstvo, da je večina njenih raket dotlej odpovedala.

A vodilni so družbo še pravočasno usmerili v nišo, ki zanima državo. Namreč izstrelitve, ki so urno na voljo. To še posebej zanima ameriško vojsko. Logika je slednja: če sovražnik na ta ali oni način onesposobi satelit, ga je treba čim prej nadomestiti.

Rocket 4 bo pisanju SpaceNews na voljo v zgolj eni uri. Malo drugače: država dvigne telefon ob 15. uri, ob 16. mora biti raketa na izstrelišču, pripravljena na vžig. Za večino dejavnih orbitalnih raket je to znanstvena fantastika. V nizkozemeljsko tirnico naj bi zmogla 590 kilogramov tovora.

4. Redka izstrelitev

Po kar petih letih smo bili spet priča izstrelitvi rakete Minotaur IV, so sporočili iz družbe Northrop Grumman. Poletela je z baze Vandenberg v Kaliforniji (ZDA), tovor je tajen, namenjen ameriški vojski.

Serija raket Minotaur je osnovana na medcelinskih balističnih raketah Minuteman in Peacekeeper, ki so nekoč opremljene z jedrskimi konicami čakale v silosih, zdaj pa so jih predelali. Minotaur IV je narejen iz treh stopenj Peacekeeperja. Deluje na trdo gorivo, ko se enkrat prižge, ne ugasne. V nižjo Zemljino tirnico lahko ponese do 1800 kilogramov tovora. Prvič je poletel leta 2010 in z odliko opravil vseh osem poletov.

5. Vrnitev trenutno najstarejšega dejavnega astronavta

V nedeljo se je po sedmih mesecih z Mednarodne vesoljske postaje (MVP) vrnila tričlanska posadka, ki jo je poleg dveh ruskih kozmonavtov sestavljal tudi najstarejši trenutno aktivni astronavt Donald Pettit. Ta se je na Zemljo vrnil ravno na svoj 70. rojstni dan. Skupaj z Aleksejem Ovčininom in Ivanom Vagnerjem je bil na postaji od septembra lani. V tem času je izvedel ogromno zanimivih eksperimentov in posnel še več izjemnih fotografij, po katerih je znan, ter jih sproti objavljal tukaj.

Don Pettit je bil od leta 2002 že štirikrat v vesolju, kjer je skupaj preživel kar 590 dni. Za zdaj še ni jasno, ali je to bil njegov zadnji polet – ali pa se nemara še namerava vrniti na nebo. Če želi podreti rekord najstarejšega človeka v vesolju, mora v dobri psihofizični kondiciji vztrajati še najmanj sedem let. Rekord namreč še vedno pripada legendarnemu Johnu Glennu, prvemu Američanu v orbiti, ki je leta 1998 pri 77 letih poletel v Space Shuttlu.

Video 1: Odhod posadke

Video 2: Odhod vesoljske ladje

Video 3: Pristanek

V torek je podjetje SpaceX opravilo oskrbo MVP-ja. Na postajo je prispela vesoljska ladja Dragon CRS-32 in dostavila 2,9 tone potrebščin. Podrobnosti o tovoru so na voljo tukaj. Izpostavimo lahko evropsko atomsko uro ACES.

Polet druge ameriške tovornice Cygnus NG-22 (Northrop Grumman) je prestavljen, ker se je vesoljsko plovilo marca med prevozom do izstrelišča poškodovalo.

Video 4: Izstrelitev Dragona

Video 5: Priklop Dragona

6. Nova odprava na Tjangong

Kitajska vesoljska postaja Tjangong (Tiangong) ima novo posadko. V četrtek so nanjo prispeli tajkonavti (Dong Chen), (Zhongrui Chen) in (Jie Wang), in sicer v vesoljski ladji Šendžov-20 (Senzhou-20).

Šendžov je bil izstreljen na raketi Dolgi pohod-2F z Džjučvana (Jiuquan) na robu puščave Gobi. Pot je trajala dobrih šest ur.

Odprava Šendžov-20 bo trajala pol leta, člani devetnajstke pa bodo že čez nekaj dni zapustili postajo.

Tjangong je večmodularna vesoljska postaja, ki leti od leta 2021. Gre za kitajsko konkurenco Mednarodni vesoljski postaji, s katere je ta azijska velesila izključena.

Video 1: Izstrelitev

Video 2: Priklop

Video 3: Vkrcanje

7. NOTICE:

8. Prve fotografije asteroida Donaldjohnson

Nasina sonda Lucy je posnela prve bližnje fotografije asteroida 52246 Donaldjohanson, in sicer z oddaljenosti 960 kilometrov. Donaldjohnson je nenavaden asteroid, saj je nastal pred zgolj 150 milijoni let. Dolg je 8 kilometrov in širok 3,5 kilometra. Več podrobnosti je na voljo tukaj.

GIF: Animacija je sestavljena iz serije fotografij kamere L’LORRI, posnetih na dve sekundi.

To je drugi asteroid, ki ga je obletela in posnela Lucy. Prvi je bil Dinkidesh leta 2023 (poglavje 6). Sonda je sicer namenjena k skupini asteroidov pri Jupitru, imenovanih Trojanci. To sta dve skupini asteroidov, ki skupaj z Jupitrom krožijo okoli Sonca in ki jih še nikoli nismo preučili od blizu.

9. FOTO: Webbova prerezana paprika

Ekipa za infrardečim vesoljskim teleskopom James Webb je ta teden izdala fotografijo planetarne meglice NGC 1514. Več o njej tukaj.

Planetarna meglica je sicer zavajajoč izraz. Gre namreč za ostanek mrtve zvezde, ki je porabila večino svojega "goriva" in odvrgla zunanje plasti.

Za primerjavo, posnetek v očesu vidni svetlobi:

10. 35 let Hubbla v orbiti

Če bi Zemlja imela oko, bi to bil Hubble. V vesolje ga je 24. aprila 1990 ponesel vesoljski čolniček Discovery. Kljub nekaj težjim zapletom, ki so ogrozili delovanje celotnega projekta, kot avtobus velika naprava še vedno kroži po nižji Zemljini orbiti. Pri 525 kilometrih višine je atmosfera ne ovira, zato redno pogleduje celo v čas 13 milijard let nazaj in več.

Uspehom navkljub je bila misija Hubble zaznamovana z velikimi težavami. V več knjigah popisana zgodovina projekta kaže na številne javnosti neznane posameznike, ki so projektu posvetili življenje (tudi na račun zasebnega življenja) ter dolgotrajen boj, preden se je Discovery sploh prižgal.

V ZDA je prvi predlog padel že davnega leta 1946. Podal ga je astronom Lyman Spitzer in ga izpopolnjeval do leta 1962, ko ga je država postavila na čelo odbora za dejansko pripravo projekta vesoljskega teleskopa. Predlog za zrcalno različico je iz Nase prišel šest let pozneje, z načrtovano izstrelitvijo 1979.

Celotno naslednje desetletje so zaznamovali stalni boji agencije v ameriškem kongresu. Predstavniško telo je namreč tisto, ki zagotovi davkoplačevalski denar za projekt, in Hubble je bil v primerjavi z zemeljskimi teleskopi resnično drag. Od dolgotrajne priprave, do stroškov izstrelitve, servisnih misij ter desetletja plačevanja ekipe zaposlenih na tleh. In res, pet let pred načrtovano izstrelitvijo je kongres projektu odvzel ves denar.

Hubble je obstal, kar je razbesnelo srenjo astronomov. Ti so zagnali veliko javno kampanjo in dolgo lobirali pri senatorjih, tako dolgo, da je ameriški senat naposled vrnil denar – a le polovico načrtovane vsote. Tu je v igro vstopila Evropska vesoljska agencija z lastnimi sredstvi, pa tudi s pripravo enega izmed instrumentov ter sončnih celic.

Po finančni rekonstrukciji se je pokazal nov datum izstrelitve: 1983. Pa tudi to ni šlo. Kup težav je nastal pri izdelavi 2,4-metra velikega zrcala (in kot se je pokazalo pozneje, je bil to izvor še večjih glavobolov). Da bi omogočila nadgradnje, je Nasa rok podaljšala na 1986. Takrat pa se je zgodila katastrofa vesoljskega čolnička Challenger, kjer je eksplodiral celoten raketoplan in so umrli vsi člani posadke.

Naposled so ob robu konca hladne vojne Hubble posadili v Discovery in ga pognali v nebo. In ko so skupaj z novinarji čakali na zmagoslavni trenutek najboljših fotografij vesolja vseh časov, so nazaj prihajali skorajda zmazki. Galaksija, ki bi morala biti ostro vidna, je bila videti kot "zmečkan pajek". Na tej točki v času je kazalo, da bo to eden najdražjih neuporabnih projektov sploh. "Beli slon", kot rečejo v angleško govorečih področjih.

Izkazalo se je, da je najpomembnejši del, 2,4-metrsko zrcalo, napačno zbrušen. Odstopanje je merilo 2,2 mikrometra, zato svetlobe ni fokusiral točno na instrumente, ampak z manjšim zamikom. Preiskovalna komisija je razkrila, da so v podjetju zrcalo sicer popolnoma natančno zbrusili, a odstopanje se je pojavilo zaradi menjave testne opreme v dolgotrajnem postopku.
Šele leta 1993 so z vesoljskim čolničkom do Hubbla pripeljali astronavte, ki so teleskop odprli in vanj namestili novo opremo. Poenostavljeno, očala. Ker je bila menjava glavnega ogledala nemogoča, so pred instrument namestili manjšo lečico, ki – podobno kot očala pred človeškimi očmi – svetlobo fokusirajo natančneje.

Tako je šele leta 1993, skoraj 50 let po prvem predlogu, Hubble zares začel zgodovinsko potovanje. Odkritij je bilo preveč za naštevanje in o njih smo obširno poročali. Morda je najpomembnejše tisto, ki zadeva dokončno usodo vesolja kot celote. S pomočjo Hubblovih posnetkov so astronomi ugotovili, da se vesolje širi pospešeno. Kaj to pomeni?

Do takrat so kozmologi menili, da se je vesolje začelo v velikem poku, ki je snov in prostor razgnal v vse smeri. Širjenje pa naj bi se zaradi sile težnosti polagoma upočasnjevalo, se naposled obrnilo in na koncu naj bi se vsa snov spet združila v eni kepi. Morda bi temu sledil tudi nov veliki pok.

A Hubble je pokazal ne le, da se vesolje širi enakomerno. Širi se vse hitreje, kar pomeni, da gravitacija ne bo zmagala. Širilo se bo večno. Ker se pri širjenju temperatura niža (podobno, kot je zaradi širjenja hladen razpršen plin, ki prihaja stisnjen iz pločevinke), se bo tako vesolje vedno bolj ohlajevalo, dokler ne bo vse v njem mrzlo in neaktivno.

Dotlej bo minilo nepredstavljivo veliko časa, zato se vrnimo v dandanašnjo realnost in k Hubblu. Usoda teleskopa je negotova. Še vedno deluje, a nekoliko okrnjeno, saj mu počasi odpoveduje oprema za usmerjanje. Deluje samo še z enim žiroskopom, napravo, ki nadzoruje hitrost obračanja (poglavje 7). Hujša težava je nižanje orbite. Hubble je visoko, trenutno na višini 525 kilometrov, a se čez leta spušča. Prišel bo dan, ko bo padel v ozračje in zgorel. To naj bi se zgodilo med letoma 2029 in 2040. Hubble je prevelik, da bi ga – kot druge satelite – preprosto prepustili usodi, saj bi ob padcu lahko ogrozil ljudi ter imovino. Treba ga bo opremiti s pogonskim modulom in usmeriti na neposeljena območja.

A če je že treba odšteti denar za še eno misijo do Hubbla, zakaj ga ta ne bi preprosto dvignila višje in mu podaljšala delovanje še za nekaj desetletij? Ali pa, zakaj ne bi do njega poslali še eno odpravo, človeško, ki bi ga obnovila? O tem razprave še potekajo.

Tu lahko lepo zaokrožimo Vesoljski tednik. Kandidat za novega prvega moža Nase je Jared Isaacman, milijarder in zasebni astronavt, ki je že dvakrat poletel v vesolje v Dragonih (Inspiration4, Polaris Dawn) in med drugim opravil prvi zasebni vesoljski sprehod v zgodovini. Prav Isaacman je želel rešiti Hubbla, in to z lastnim denarjem. Leta 2022 (poglavje 4) je Nasi predlagal, da želi financirati odpravo v Crew Dragonu, ki bi se priklopila na Hubbla in mu dvignila tirnico. Poleg tega bi astronavt na vesoljskem sprehodu poskusil popraviti Hubbla ter izvesti vzdrževalna dela. Nasa ga je naposled zavrnila, neuradno zato, ker neprofesionalnemu astronavtu ne zaupajo; in ker je tveganje, da bi se na starem Hubblu še kaj pokvarilo, občutno.

A zdaj bo Isaacman na čelu agencije. V rokah bo imel škarje in platno. Morda lahko v naslednjih letih pričakujemo človeško misijo, ki bo poskrbela, da bo Hubble z nami še dolga desetletja.

Morda pa bi bilo še bolj smiselno, da Isaacman s svojim vplivom prepreči obsežne reze Nasinega proračuna. S tem bi namreč omogočil izstrelitev novega vesoljskega teleskopa Nancy Grace Roman, ki je pravi Hubblov naslednik. Vesolje bo gledal v podobnih valovnih dolžinah kot Hubble s tako rekoč enako ločljivostjo, le da bo lahko naenkrat opazoval 10-krat večjo zaplato neba.

Če je Hubble še tako ovenčan s slavo in zmogljiv, je še vedno nebogljen proti tisti realnosti vesolja, ki vlada nam vsem. Času. Prej ali slej napoči trenutek, ko na oder stopijo nove generacije.

NA VIDIKU:

Nedelja, 27. april - Alpha - Message in a Booster

Nedelja, 27. april - Dolgi pohod-3B - ?

Nedelja, 27. april - Falcon 9 - Starlink

Ponedeljek, 28. april - Falcon 9 - Starlink

Ponedeljek, 28. april - Atlas V - Kuiper

Torek, 29. april - Vega-C - Biomass

Četrtek, 1. maj - MVP - vesoljski sprehod