1. Pristajalnik Intuitive Machines je spet na boku

Sorodna novica Američani po 52 letih pristali na Luni, a z napako

Lani smo bili priča prvemu zasebnemu pristanku na Luni, ko se je proslavilo ameriško podjetje Intuitive Machines. Pohvalilo se je lahko z dosežkom, s katerim so se poprej okitile le redke države. A v kozarcu šampanjca je bil kanec pelina: pristanek nikakor ni bil popoln. Pristajalnik Odysseus (Odisej) se je ob pristanku prevrnil in zaradi tega ni izpolnil vseh zadanih ciljev. V Intuitive Machines so se vrnili za mizo in skovali načrt, kako se vrniti na Luno in zadevo opraviti tako, kot se zagre.

In tako je bil letos, 27. februarja, izstreljen naslednik, lunarni pristajalnik Athena (Atena). V ponedeljek je dospel v orbito okoli Lune, sledile so daljše priprave in preverjanje sistemov.

Dan D je napočil v četrtek. Atena je prižgala svoj glavni motor, ki ga žene ohlajeni metan, zavirala in se odpravila proti površju. Spust je minil navidez brez težav, vsaj glede na vzdušje v nadzornem središču. A ko bi moral napočiti trenutek pristanka, je med nadzorniki zavladala zmeda. Z Lune so prihajale nenavadne, nasprotujoče si informacije. Kazale so, da je pristajalnik globoko pod površjem. Pa da je obenem postrani. In zapovrh, da ob vsem tem njegov motor še vedno deluje – kar bi lahko počel le, če je naprava pokonci.

Po napetih 20 minutah so z gotovostjo ugotovili le, da je Atena na površju, da še vedno deluje in da paneli sončnih celic proizvajajo omejeno količino električne energije.

Video: Posnetek dogodka

Kaj se je v resnici zgodilo?

Dan pozneje so na novinarski konferenci nekoliko razjasnili sliko. Prve težave so se pojavile že med spustom proti Luni. Laserski višinomer (altimeter) ni deloval zanesljivo. V njegovih podatkih je bilo veliko šuma, so razložili. Atena posledično ni imela dobre ocene oddaljenosti od površja. Težave do konca spusta niso uspeli razrešiti. V podjetju sicer še preučujejo, kako je to dejansko vplivalo na pristanek, torej, ali je bilo krivo za neugoden izid ali ne. Nadalje so ugotovili, da motor na tleh ni bil prižgan. To je bila napaka v telemetriji zaradi ostankov plina, ki so se gibali skozi raketni motor.

In še zadnja ugotovitev: pristajalnik je na boku. Spet.

Video: Petkova novinarska konferenca

Kaj sledi?

Konec misije. V petek zvečer so namreč sporočili, da je Atena 250 metrov stran od načrtovanega cilja, v kraterju, kjer je zelo malo sončne svetlobe. Zapovrh je v povsem ležečem položaju (ni se naslonila na kakšno skalo, kot so sprva domnevali). Baterije so se izpraznile, čeprav so bili ugasnili vse nenujne naprave na krovu. Ne bodo se več napolnile. Atena je vekomaj ugasnila. Poskus se je torej končal še slabše kot lanski, delnice podjetja pa so po oznanilu padle za več kot 20 odstotkov.

Atena se je vseeno zapisala v zgodovino. Pristala je najbližje Luninega južnega pola doslej, na območju gore Mouton, ki je od pola oddaljena 160 kilometrov.

To sicer (skoraj) zagotovo ni konec sanj Intuitive Machines. V načrtu imajo namreč še tretjo misijo, ki jo prav tako finančno podpira Nasa. Vnovič bodo poskusili v začetku leta 2026.

Kaj so nameravali postoriti

Glavni eksperiment na krovu je Nasin vrtalnik PRIME-1, ki bi moral vrtati do 90 centimetrov globine in kemično analizirati material iz notranjosti. Predvsem jih je zanimalo, ali je tam vodni led. Nadalje bi na svojo pot poslal dva roverja. Prvi je MAPP, ki bi postal prvo zasebno samohodno vozilo na Luni, drugi pa japonski 500-gramski Jaoki. Z Atene bi nadalje spustili manjše vesoljsko plovilo Grace, ki bi z raketnim pogonom opravljalo manjše skoke naokoli, med drugim v bližnji, 20 metrov globoki krater. Na krovu so še Nokiin komunikacijski modul s tehnologijo 4G/LTE pa zelo nenavadna hramba računalniških podatkov v oblaku – na Luni, pod okriljem družbe Lonestar, retroreflektor za merjenje razdalje med Zemljo in Luno, nemški radar LRAD, ki bi meril temperaturo površja, in madžarski nevtronski spektrometer PLWS, ki bi iskal in analiziral vodni led.

Komercialni program žanje sadove

Misija je nastala v okviru Nasinega programa CLPS. Agencija podjetjem plačuje izključno za dostavo tovora na Luno. Pri tem se ne vmešava v podrobnosti, ampak zasebnikom pušča proste roke pri izvedbi. Tako naj bi precej prihranila. Za posamezno misijo je "zapravila" v povprečju sto milijonov dolarjev, medtem ko bi Nasina misija najbrž stala okoli pol milijarde.

Zato pa so na Nasi toliko bolj zadovoljni, da je neka druga misija v okviru tega programa povsem zasijala. Le nekaj dni prej, v nedeljo, je namreč na Luni pristala zasebna sonda Blue Ghost. Več o tem v naslednjem poglavju.

2. Prvi povsem uspešen zasebni pristanek na Luni

Blue Ghost, vesoljsko plovilo ameriškega podjetja Firefly Aerospace, je bilo izstreljeno 15. januarja na raketi Falcon 9 (poglavje 2). Pot je bila precej daljša zaradi manjše porabe goriva. Blue Ghost je od izstrelitve do pristanka premeril kar 4,5 milijona kilometrov v 45 dneh, od tega 14 dni v orbiti okoli Meseca.

Spust iz orbite je trajal eno uro. Sonda je pri tem koristila glavni motor in osem potisnikov, ki so zadnjih 500 metrov višine premerili samostojno. In tako je Blue Ghost v nedeljo, 2. marca, ob 9.34 po našem času varno pristal v Morju kriz (Mare Crisium), območju, kjer sta v 70. letih končali že sovjetski misiji Luna 15 in Luna 24.

Video: Posnetek dogodka

2 metra visoki in 3,5 metra široki Blue Ghost (Modri duh) bo na tleh deloval 14 dni, nakar ga bo predvidoma ugonobil hlad lunarne noči. V tem času pa bo marsikaj postoril. Opremljen je z desetimi eksperimenti in instrumenti.

Naštejmo jih: pnevmatsko kladivo LISTER, ki se bo prebilo do treh metrov globine in merilo toplotno prevodnost tal, sesalec za zajem vzorcev s površja LPV, retroreflektor NGLR. Z eksperimentom RAC bodo preverjali, kako se lunarni prah "lepi" na različne materiale, z EDS-jem pa, ali se prahu lahko znebijo z električnimi polji, kar bo pomembno za človeške odprave, kjer želijo preprečiti vnos prahu v bivališča. Na krovu bodo nadalje na sevanje odporen računalnik RadPC, mali teleskop za rentgensko svetlobo LEXI, merilnik magnetnih in električnih polj LMS, sprejemnik signalov GPS-a in Galiela LuGRE, pa še instrument SCALPSS, ki je v stereotehniki snemal dviganje prahu ob pristanku.

Video: Kolaž posnetkov spusta in pristanka

Video: Delovanje eksperimenta LMS

Za Firefly Aerospace je sicer daljša in težka zgodovina. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 2014, jahalo je na valu t. i. novega vesoljskega sektorja, podjetij, ki so želela ponuditi poenostavljene, poceni rakete. Vmes so enkrat bankrotirali. Rešil jih je ukrajinski vlagatelj Maks Poljakov z vložkom 200 milijonov dolarjev, ki pa se je moral zaradi pritiska ameriških oblasti umakniti. Svoj delež je prodal za en dolar.

Njihova raketa Alpha je ob prvi izstrelitvi leta 2021 eksplodirala 15 sekund po vzletu zaradi napake na motorju (poglavje 3), ob drugi pa je dosegla napačno orbito, zato je tovor zgorel v ozračju (poglavje 3). Šele na tretjem poletu se je izkazala in Fireflyjevci so najbrž upali na svetlejša obzorja, ki pa so z odpovedjo leta 2023 (poglavje 2) še vedno koprenasta. Zadnja leta poskušajo svojo nišo najti v t. i. izstrelitvah na poziv, ko mora raketa dostaviti tovor 24 ur od naročila. Nedavno je sicer Fireflyu uspel veliki met. Z ameriškim tehnološkim velikanom Northropom Grummanom bo razvil novo prvo stopnjo rakete Antares, nato pa še povsem novo srednjetežko nosilno raketo (poglavje 1). Poljakov sadov teh uspehov ne bo žel.

Video: Posnetki iz orbite

Tudi Japonska je pristavila lonček

Japonci so v zadnjih dveh letih izvedli kar dve lunarni misiji z mešanim izplenom. Aprila 2023 je zasebni Hakuto-R vključno z arabskim roverjem Rašid treščil v Luno (poglavje 3), SLIM, za katerim stoji japonska vesoljska agencija JAXA, pa se je po pristanku prevrnil – in to le en mesec pred Odisejem. Pristanek na Luni tudi po 60 letih ni mačji kašelj.

Zdaj ima podjetje ispace, ki je izdelalo Hakuta-R, novo železo v ognju. Hakuto-R Mission 2. Vesoljsko plovilo z vzdevkom Resilience je bilo izstreljeno na isti raketi kot zgoraj omenjena Athena, le da še bolj varčuje z gorivom. Predvidoma 6. junija letos bo pristal v Morju mraza (Mare Frigoris) v bližini severnega pola.

Kaj je na krovu? Začnimo z miniaturnim vozilcem Tenacious mer 26 x 31 x 54 centimetrov, opremljenim s kamero in lopatko za zbiranje vzorcev, eksperiment za kemično razbijanje molekul vode na Luni (elektrolizo), eksperiment za "izdelavo hrane", merilnik vesoljskega sevanja, podatkovni disk z 275 jeziki in umetniško delo: hiša Moonhouse švedskega umetnika Mikaela Genberga.

Video: Več informacij na ispaceovi novinarski konferenci

Video: Več informacij o roverju Tenacious

Video: Hakuto-R M2 v laboratoriju

Nauk ali morala

Luna je zahtevna in kruta, pravi krilatica. Aprila 2019 smo videli mrke obraze, ko je pristajalnik Berešit izraelskega podjetja SpaceIL prehitro drvel proti tlom (ugasnil je motor), septembra taistega leta, ko so stik s pristajalnikom Vikram in roverjem Pragjanom v njegovih nedrjih nepovratno izgubili Indijci, Rusom ni šlo z Luno-25 ... Medtem pa so izjemno uspešni Kitajci, ki že skoraj 15 let pošiljajo sondo za sondo, pristajalnik za pristajalnikom in celo prinašajo vzorce Lune na Zemljo brez enega samega neuspeha. Američani so se očitno odločili, da bodo poskušali zaostanek na področju robotskega raziskovanja Meseca nadoknaditi s pomočjo zasebnih podjetij.