Tisto soboto pred dobrim tednom dni, ko so končno samevale plaže ob morju in jezerih, so se Slovenci gnetli v vrtnarijah. Vlada jim je dan prej dovolila ponovno odprtje, do najbližje vrtnarije pa si lahko skočil celo v drugo občino. Ljudje se v času kriz radi vračamo k zemlji, k primarnim dejavnostim.

Že gospodarska kriza med letoma 2008 in 2013 je v marsikom prebudila željo po obdelovanju zemlje. "Takrat je zelo veliko ljudi, v zelo različnih razmerah, različnih starosti in poklicev doletela kriza, ki ni bila samo eksistencialna. V smislu, da si izgubil službo. Prinesla je tudi nekatera preizpraševanja: Kako želimo živeti? Živimo v skladu s sabo? Veliko ljudi je takrat želelo vrtnariti. To je zelo logičen odziv. Vedno rada rečem, da je vrtičkarstvo preživetvena taktika, h kateri se ljudje, ko so v stiski, vedno znova vračajo. Ko pa spet pridejo leta debelih krav, se dejavnejši, dinamični posamezniki vrnejo k svojim poklicem, ki so si jih izbrali in delitev dela spet postane bolj izrazita. Nekateri vseeno še vztrajajo, večina jih ne, a s tem ni nič narobe. Pomembno je, da imamo možnosti za to," o vračanju k obdelovanju zemlje v kriznih časih pove Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora.

Med drugo svetovno vojno so Ljubljančani v parku Zvezda gojili krompir

Intenzivnejše vrtičkanje in prebujena zavest o pomenu samooskrbe gresta v korist tudi tistim, ki razmere med epidemijo radi povezujejo z vojnim stanjem. Med drugo svetovno vojno so Ljubljančani menda vrtnarili kar v parku Zvezda ob Kongresnem trgu. Tako je leta 1942 park postal nekakšna mestna njiva. Trate so preorali in zasadili krompir, predvsem prvo leto je bil menda pridelek zelo bogat, je zapisano na portalu Kamra.

"To ni bilo nič posebnega, podobno so počeli tudi drugje po svetu. Tudi v značilnih angleških parkih so med vojno pridelovali hrano. Zanimivo je, da so Angleži, takoj ko se je vojna začela, vzpostavili ministrstvo za prehrano. Vedeli so, da bo treba poskrbeti za samooskrbo na nacionalni ravni, da so odvisni od pretoka blaga in da bo ta pretrgan. Zato so se nemudoma organizirali ... Ljudi so učili, kako naj bodo bolj skromni pri hranjenju z živili, ki so težje dostopna. Priporočali so manj mesa, bolj skromne obroke, na krožnik pa le toliko hrane, kot je pojemo, da ničesar ne zavržemo," pripoveduje Simonetijeva.

Z nadvse podobnimi razmisleki se v zadnjih tednih srečujejo tako države kot posamezna gospodinjstva. Na policah trgovin ni nujno vsega, kar si poželimo, pa tudi obisk trgovine je postal neprijetno tveganje za okužbo, zato se tja raje ne vračamo prepogosto.

Ministrstvo za kmetijstvo pozvalo k vrtičkanju

"Tudi od države je prišlo sporočilo, naj si ljudje pridelajo hrano, če si jo lahko. Opaziti je, da ljudje, ki imajo vrt, s pridom izkoriščajo to, da imajo več časa, pridno vrtnarijo in izkoriščajo lepo vreme. Pogovor o samooskrbi je postal bistveno bolj aktualen kot sicer. Dobro je, da je ta vsebina zdaj vidna na vseh ravneh. Na državnem in na individualnem. Če gremo skozi mesto, vidimo, da so vrtički kar lepo pripravljeni na novo sezono."

Res je, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v teh dneh pozvalo vse, ki imajo možnost za obdelavo zemlje, naj to čim bolj izkoristijo. "Obdelovanje gredic, vrtov in drugih primernih površin omogoča preskrbo z nekaj domače zelenjave, začimbami in dišavnicami," so zapisali in vrtičkarje še pozvali, naj uporabijo zdrava in preverjena semena.

Prvi interventni zakon, ki ga je državni zbor sprejel 2. aprila, da bi omilil posledice, ki jo prinaša epidemija koronavirusa, pa nalaga javnim zavodom, da morajo nabaviti najmanj 50 odstotkov kmetijskih pridelkov oziroma živil iz Slovenije glede na celotno nabavo, pri čemer morajo biti vse stopnje pridelave in predelave opravljene v Sloveniji. No ja, v zakonu je zapisano, da ta obveza za javne zavode velja le do konca tega leta.

Med evropskimi državami ima Slovenija najmanj kmetijskih zemljišč na prebivalca

Tipologija značilne razpršene poselitve v Sloveniji je vrtičkarstvu resda naklonjena. Precej manj idealne od lično urejenih vrtičkov ob hišah pa so možnosti za samooskrbo na nacionalni ravni. Slovenija ima med evropskimi državami najmanj kmetijskih zemljišč na prebivalca. Optimalnih površin za kmetijstvo, predvsem za poljedelstvo, je premalo. Kar na 80 odstotkih države so možnosti za kmetijstvo omejene. Vse to je posledica tega, da smo pretežno hribovito-gorata država, ena od vodilnih v Evropi po deležu gozda (ki pokriva okoli 60 odstotkov države) in se ponašamo s kraškim svetom, v katerem pa primanjkuje površinske vode, potrebne za kmetijstvo. Strokovnjaki s področja varovanja tal tako že več let opozarjajo, da bi tisto malo zemlje, kar je imamo in kjer lahko kaj pridelamo, morali zelo skrbno varovati in na njej pridelovati zdravo in kakovostno hrano. A je ne.

Kaj saditi? Krmo za živali ali zelenjavo in žita?

Pri ne najboljših naravnih danostih, s katerimi razpolagamo, bi morali razmisliti tudi o tem, da za pridelavo enega kilograma govedine potrebujemo 15-krat več zemlje kot za pridelavo enega kilograma žit in kar 70-krat več zemlje kot za en kilogram zelenjave. Kljub temu imamo v Sloveniji rdečega mesa za izvoz, potreb po sadju in zelenjavi pa ne zadovoljimo niti v 50 odstotkih.

"Trenutno stanje s samooskrbo v Sloveniji je precej slabo, sploh če se osredotočimo na do okolja in zdravja prijaznejšo rastlinsko prehrano. Po podatkih iz leta 2018 smo z zelenjavo 39-odstotno, s sadjem in krompirjem 48-odstotno in z žiti 68-odstotno samooskrbni. Na drugi strani pa pridelamo precej več živil živalskega izvora, kot jih porabimo. Več kot 100-odstotno smo samooskrbni z govejim in telečjim mesom, perutnino in mlekom," opozarja Nika Tavčar, iz nevladne organizacije Umanotera.

Zdaj se na velikih obdelovalnih površinah v Sloveniji prideluje predvsem koruza za krmo za živino, namesto da bi se na njih pridelovala rastlinska hrana za ljudi, opozarja Tavčarjeva. "Pašno živinorejo bi medtem lahko premaknili v hribovita in gričevnata območja, na območja zaraščanja, ki so manj primerna za pridelavo rastlinske hrane." Kot ponovno poudari Tavčarjeva, je količina hrane, ki jo lahko na naših tleh pridelamo, omejena. V Sloveniji pa visoke stopnje samooskrbe ne bomo mogli doseči, če ne bomo spremenili strukture kmetijske pridelave. "Poljedelstvo bi bilo nujno treba preusmeriti v pridelavo rastlinske hrane za ljudi."

"Leta 1970 je bila splošna stopnja samooskrbe v Sloveniji več kot 70-odstotna, leta 2008 je bila okoli 50-odstotna, odtlej se le še znižuje. Argument, ki ga pogosto slišim, je, da ima v Sloveniji vsak svoj vrt in da imamo zelenjave dovolj. A to ni popolnoma res. Na vrtovih zadostimo polovici potreb po zelenjavi v gospodinjstvih. Tu niso vključene razne institucije, obrati. Velik del rastlinske hrane tako uvažamo, kar pomeni, da je manj kakovostna že zato, ker prepotuje toliko in toliko kilometrov, da pride do nas. Hkrati pa se negativni vplivi na okolje s tem le še povečujejo."

Ideja samooskrbe je všeč vsem, dokler ne naletimo na poceni izdelke z vsega sveta

Na vprašanje, ali je v zadnjih tednih kljub vsemu zasledila, da se o samooskrbi več razmišlja tudi na ravni države, Tavčarjeva odgovarja, da krize običajno najprej razkrijejo šibkosti posameznega sistema. "Morda zdaj bolje vidimo težave, ki so sicer očitne že ves čas, a se v času obilja o njih ne pogovarjamo. Hrana je le temeljna življenjska dobrina, zato je ni smotrno prepuščati svetovnim trgom, kot se trenutno dogaja."

Kot pravi, je misel o tem, da bi bili samooskrbni, všeč vsem. A ko so trgovske police polne izdelkov z vsega sveta, njihove cene pa absurdno nizke, se s samooskrbo ne ukvarjamo. "Nam, ki že dlje časa delamo na tem področju, se zdi, da se o samooskrbi govori 16. oktobra, ko je svetovni dan hrane, in tretji petek v novembru, ko je dan slovenske hrane. Še takrat se o tem govori zelo na splošno, konkretnih ukrepov pa ni nobenih. Šele zdaj, ko je gotovo, da se bodo cene hrane zvišale in morda ne bo več take izbire na policah, smo se začeli zavedati, da je hrana temeljna življenjska dobrina, brez katere ne moremo."

Zakaj v času debelih krav ni posluha za samooskrbo?

Da se o o samooskrbi predvsem rado govori, potrdi tudi Simonetijeva: "Gotovo je to vprašanje odprto že kakšnih 15 let. Povezano je z okoljsko in energetsko krizo ter z vprašanjem prevoznih stroškov in vplivov. V ozadju pa ves čas tli, da je lokalno hrano vendarle lažje nadzorovati. A v obdobju debelih krav ni tako preprosto prekiniti uveljavljenih načinov preskrbe s hrano. Tu so veliki sistemi, ki so šli v množično pridelovanje, intenzivno kmetijstvo in ponujajo poceni hrano. Če greste na trg k lokalnemu trgovcu, bodo nekateri rekli, da tam hrano preplačate. Imate pravzaprav dve možnosti: da preplačate in rečete, da podpirate lokalno oskrbo, ali pa greste v vrsto za poceni izdelke in podpirate trend velikih intenzivnih kmetijskih pridelovalcev, ki so v marsičem negativni."

Kljub vsemu Simonetijeva sklepa optimistično. Kot pravi, so krizni časi dobri za to, da kakšno prakso presekamo. "Ali pa nas še malo porinejo tja, kjer bi radi bili, pa do tja ne poznamo poti. To hotenje je bilo ves čas v zraku, tudi v zvezi z javnimi naročili lokalne pridelanih živil, a ni bilo mogoče. Zdaj pa se bo dalo, če bo volja. In politična volja je za take stvari zelo pomembna."

"Kakšen bo naš odnos do hrane, njene pridelave ter nakupovanja lokalnih in ekoloških izdelkov po obvladanju epidemije, je težko napovedati. Seveda bo temeljil tudi na tem, koliko bo ta čas pokazal posameznikom, da lahko tudi pozneje delujemo na način, ki je prijaznejši do narave in do našega zdravja. Da dajemo prednost izdelkom, ki so ekološko pridelani v naši okolici, da podpiramo krajše oskrbovalne verige in manjše pridelovalce, da zavržemo manj hrane itn. Predvsem pa, da spoznamo, da tako delovanje ne zmanjšuje kakovosti našega bivanja, temveč jo celo povečuje," je prepričana Tavčarjeva.