Na inšpektoratu za okolje napovedujejo ostrejšo kaznovalno politiko, opozarjajo pa tudi na prelahko pot do dovoljenj za podjetja, ki se ukvarjajo s tem.

Za vsako pošiljko odpadnega blata obstaja elektronski evidenčni list, ki ga izvajalec po izvedenem odvozu vrne na komunalo; a to nam nič ne pomaga, če blato vmes ponikne nekje v naravo. Da se zgodi, da se podatki ne ujemajo z dejanskim stanjem, ugotavljajo na inšpektoratu za okolje. Kot opozarja okoljevarstvenica Erika Oblak iz Ekokroga, je inšpektorat kadrovsko podhranjen, papir pa prenese vse.

"Tukaj potem rečemo, to štima, to je vse v redu, in potem vlak pelje dalje do naslednje katastrofe. Mislim, da se moramo resno začeti pogovarjati o krepitvi inšpektorata, predvsem pa, nenapovedane inšpekcijske obiske," je povedala Oblak.

Inšpektorjev ne bo nikoli dovolj

Da inšpektorjev ne bo nikoli dovolj, meni prvi mož komunalne zbornice Sebastijan Zupanc, ki predlaga drugačno pot. "Ne da bo inšpektor lovil vsakega kršilca, glejte, to ni prava pot. Nikoli ne moremo vseh kršilcev ujeti. Enostavno moramo imeti sistem postavljen tako, da navzkrižno skozi same evidence tokov ven izpadejo anomalije," je povedal Zupanc.

Glavni inšpektor inšpektorata za okolje Franc Rančigaj pa opozarja, da je podjetjem, ki se ukvarjajo s prevzemom odpadkov, pri nas vse prelahko priti do dovoljenja. "Tisti, ki ničesar nima svojega, ki vse najema, bo slej ko prej, ko mu bo 'zagustilo', naša praksa je takšna, da bo šel v stečaj. Ničesar mu ne moremo vzeti, mislim, da bi bilo prav, da bi bila nekakšna bančna garancija za takšna podjetja," je povedal Rančigaj.

Vsi trije sogovorniki opozarjajo na nujnost sistemskih rešitev, ki bi jih morala država načrtovati že zdavnaj, v času, ko se je število čistilnih naprav pri nas močno povečalo. Ministrstvo za okolje sicer odgovornost zavrača. So pa neuradno že precej daleč postopki za postavitev regijskih sežigalnic v Ljubljani in Mariboru.