Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo.

V Sloveniji na leto po nekaj let starih podatkih Gospodarske zbornice v promet pošljejo okoli 282 milijonov plastenk pijač ter mleka in mlečnih izdelkov. Če bi te plastenke polagali drugo ob drugo, bi skupaj skoraj segale od severnega do južnega pola.

"Trenutno imamo na slovenskem trgu od 10 do 15 tisoč ton polietilen tereftalata (krajše PET) letno, reciklira pa se ga le polovica ali celo manj," ocenjuje Damijan Šavron iz kozinskega podjetja Itos, kjer se, kot pravi, edini pri nas ukvarjajo z recikliranjem odpadnih plastenk, in še to v veliki večini z italijanskega trga. A pojdimo po vrsti. Recikliranje je zaželen končen scenarij v življenju plastenke, kakšen pa je njen začetek?

V tokratni Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.

Kako nastane plastenka?

"Plastenka je na začetku nafta, oba osnovna gradnika materiala, ki ga uporabljamo za proizvodnjo plastenk, dobimo iz naftnih derivatov," razlaga Andrej Kržan s Kemijskega inštituta. Najpomembnejša sestavina plastenk je namreč že omenjeni polietilen tereftalat, ki nastane iz tereftalne kisline, ki je po Kržanovih besedah trdna snov bele barve, na videz podobna soli, in etilen glikola, ki je viskozna tekočina, uporabljamo jo tudi kot sredstvo proti zamrzovanju.

Z reakcijo teh dveh spojin dobimo polimer, ki ima prav zaradi posebne, dolge zgradbe lastnosti, po katerih slovijo plastenke. Letno po svetu izdelajo okoli 55 milijonov ton polietilen tereftalata. "To je približno 10 odstotkov vse plastike, ki se je naredi." 60 odstotkov PET-a se po Kržanovih besedah uporablja za izdelavo vlaken, polnil in netkanih tkanin, kot je filc, 30 odstotkov pa za plastenke.

Proizvodnja PET-a poteka v zelo velikih kemijskih obratih, "glavni proizvajalci so v Aziji, denimo na Kitajskem, Tajvanu, v Južni Koreji …". Kot dodaja Kržan, ima proizvodnja PET-a tudi velik okoljski odtis, na kilogram te snovi namreč nastane 2,15 kilograma ogljikovega dioksida. "Če to postavimo v kontekst letne proizvodnje PET-a, so številke ogromne." Plastenka tako že pred nastankom na neki način prepotuje velik del sveta. "Nafto pridobivajo marsikje – na Bližnjem vzhodu, v Savdski Arabiji, Rusiji, Združenih državah Amerike …, potem gre spet drugam, v rafinerije, kjer nastanejo monomeri. Naslednji korak je polimerizacija, ki po večini poteka v Aziji. Ti gradniki tako potujejo po svetu sem in tja."

Nadaljnja proizvodnja plastenk nato teče na več različnih načinov, razlaga Kržan. Po eni poti talino PET-a vbrizgajo v model in nato v masovni proizvodnji razpihnejo v poznano obliko plastenke. Drug način je, da iz taline pripravijo nekakšne predoblikovane "epruvete" ali preforme, ki so dolge od 10 do 12 centimetrov in že imajo za plastenko značilno grlo. Te so zaželene zaradi enostavnejšega prevoza, ob čemer lahko iz njih nato končno obliko plastenke pripravijo kar proizvajalci pijač sami.

Plastenke se v svetu pospešeno kopičijo

Leta 2021 so na svetu izdelali približno 600 milijard plastenk, to je približno 25 milijonov ton plastičnih odpadkov, večina od tega se ne reciklira in konča na smetiščih. Vsako minuto na svetu prodajo milijon plastenk. Industrija plastenk je po podatkih Inštituta za vodo, okolje in zdravje pri Univerzi Združenih narodov ena od najhitreje rastočih industrij na svetu, v primerjavi z letom 2010 naj bi se do leta 2030 podvojila. Največje porabnice plastenk so Združene države Amerike, Kitajska in Indonezija.

V Sloveniji še vedno površno ločujemo odpadno embalažo

Po podatkih Ekokroga smo pri nas leta 2020 zavrgli 236 milijonov plastenk za pijače ali približno 115 na prebivalca.

V Regijskem centru za ravnanje z odpadki na obrobju Ljubljane, kjer zbirajo odpadno embalažo v ljubljanski in okoliških občinah, pokrivajo pa 400 000 prebivalcev Slovenije, tedensko zberejo od 350 do 400 ton odpadne embalaže, pravi predstavnik VOKA Snage Jože Gregorič. "Če gre v en tovornjak deset ton, to pomeni 35 tovornjakov na teden."

Pri tem je izjemnega pomena, v kateri zabojnik romajo plastenke. Nadaljnja pot plastenke je odvisna od tega, ali jo odvržete v zabojnik za odpadno embalažo bodisi doma bodisi na ulici, ali pa če pristane med mešanimi komunalnimi odpadki. "V tem primeru zelo redko konča v masnem toku za reciklažo."

Gregorič ob tem opaža, da v Sloveniji še vedno zelo površno ločujemo odpadno embalažo. "Sortirna analiza komunalnih odpadkov iz leta 2022 je namreč pokazala, da še vedno približno 20 odstotkov plastične embalaže pristane med mešanimi komunalnimi odpadki. Imamo torej še ogromno prostora, da z odpadki ravnamo pravilneje."

V obratu za reciklažo plastenk: dnevno jih predelajo milijon

Če plastenka pristane med odpadno embalažo in jo ustrezno prestrežejo v sortirnicah, lahko potuje v reciklažo. V Sloveniji je edini obrat za reciklažo plastenk, kot zatrjujejo, kozinski Itos, kjer dnevno predelajo milijon plastenk, pravi Damijan Šavron iz podjetja. Plastenke, kot doda, kupujejo v naši zahodni sosedi, "od Milana do Vidma". Ob tem je kritičen do kakovosti sortiranega materiala v Sloveniji: "V tujini sortirajo stroji, pri nas pa koncentracija in kakovost sortiranja niha zaradi ročnega načina sortiranja."

Kot oceni, je strošek reciklaže plastenk od 300 do 400 evrov na tono. Sami dnevno predelajo od 20 do 25 ton materiala, ob čemer je za nadaljnjo obdelavo primernih približno 75 odstotkov vhodnih plastenk, ki jih prejmejo. "Izkoristek je torej 75-odstoten."

Sašo Šenk, ki je vodja proizvodnje v podjetju, nas je popeljal po sami hali, kjer predelujejo plastenke. Kot opisuje ob tem, se postopek začne z razbijanjem bale plastenk. "Te gredo na izločanje aluminija, sledi predpranje in prehod skozi dva optična stroja, ki izločita neustrezne materiale in barve. Po nadaljnjem ročnem sortiranju potujejo plastenke v mlin, ki jih zmelje, sledi vroče pranje nastalih delcev s sodo in detergentom. Potem s flotacijo ločimo materiale, ki plavajo, od tistih, ki ne. PET nadaljuje svojo pot v sušenje in homogenizacijo. Nato skušamo prestreči še preostale kovinske dele ter s pomočjo dodatnih optičnih strojev izločimo še neustrezne barve in materiale."

Na koncu se ustavimo pri vrečah, kjer hranijo končne izdelke, to so delci svetlo modre barve, ki so njihov glavni izdelek. Zraven so tudi delci prosojne barve in barvno mešani delci. "To se uporablja za folije, iz teh delcev lahko tako izdelajo plastične posode za shranjevanje hrane, iz njih delajo tudi vezne trakove ali pa fibro, netkano tkanino, s katero polnijo bunde, filtre za nape, lahko se uporablja tudi v gradbeništvu, vrtnarstvu …" Celo določeni sestavni deli vetrnic za proizvodnjo električne energije so iz predelanih plastenk. Kaj pa plastenke same, lahko iz tega materiala znova nastanejo plastenke?, vprašamo. "Ja, to je sistem 'bottle to bottle'. Sami trenutno nimamo kupca, ki bi to delal, so pa na trgu določeni velikani na področju pijač, ki tak sistem imajo."

Na ravni Evropske unije velja od leta 2019 direktiva SUP, ki med plastičnimi odpadki za enkratno uporabo obravnava tudi plastenke. Med drugim nalaga, da bo treba do leta 2025 ločeno zbrati 77 odstotkov plastenk, do leta 2029 pa že 90 odstotkov. Nove plastenke bodo morale od leta 2025 vsebovati najmanj četrtino reciklirane plastike, do leta 2030 pa tretjino. Šavron tu omeni, da je reciklirana plastika precej dražja od izvorne in zato manj privlačna za proizvajalce, kar utegne biti težava pri izpolnjevanju zahtev direktive. "Recikliran material je od 20 do 30 odstotkov dražji kot novi material."

Gabriela Kalčikova, ki se na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani ukvarja z vplivom mikroplastike na okolje, ob tem dodaja, da "je recikliranje še vedno dober način tega, kako lahko plastika 'kroži', in da se ga splača spodbujati prav zaradi okolja, čeprav je drago in gospodarsko manj učinkovito. Za vsako plastenko, ki ji podaljšamo življenje, se zmanjša možnost, da konča kot mikroplastika." Nova, 'sveža' plastika je po njenem tako poceni, ker ne upoštevamo, koliko nas stane reševanje okoljskih posledic onesnaževanja okolja z njo.
Pri tem, poudarja Šavron, je še kako pomembno, kakšna je plastenka, iz kakšnih barv, potiskov in materialov. "S pravilnim oblikovanjem in smernicami bi se dalo reciklirati precej več materiala."

Reciklirane plastenke in nevarnost zelenega zavajanja

Pri Zvezi potrošnikov Slovenije opažajo, kako se je v zadnjem času med proizvajalci pijač razpasla moda označevanja, da je plastenka 100-odstotno reciklirana ali pa 100-odstotno primerna za reciklažo. Skupaj z drugimi potrošniškimi organizacijami so preverili ozadja teh trditev in večje proizvajalce ustekleničenih vod prijavili evropski mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov ter k ukrepanju pozvali tudi Tržni inšpektorat v Sloveniji. Kot je poudaril Boštjan Okorn z ZPS, je glavna težava v tem, da "plastenke, ki se oglašujejo kot 100-odstotno reciklirane, samo na videz delujejo trajnostne". To je po njegovem zavajajoče, saj proizvajalci s tovrstnimi trditvami "potrošnikom prodajajo izdelek, ki ne obstaja, trajnostna plastična embalaža ne obstaja. Zaradi reciklirane plastike se ne bomo znebili nove." Opozarja, da "nakup katerekoli plastenke ni zelen in ni trajnosten".

Od standardnega do kemičnega recikliranja

Kako primeren pa je PET iz plastenk za večkratno reciklažo? Kot pove Gabriela Kalčikova z ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, "se na splošno govori o največ petih ciklih, odvisno od tega, kaj in kako recikliramo". Ob tem omeni tudi vse bolj obetavno možnost kemične reciklaže, da torej plastenko po uporabi razgradimo vse do prvotnih gradnikov monomerov. Tak postopek, pravi Andrej Kržan, pa bi se lahko ponavljal v neskončnost. Po mnenju obeh bi bil to najbolj učinkovit način za podaljšanje življenja plastičnih izdelkov, a ni enostaven in še ni mogoč za vse vrste plastike. V Sloveniji imamo tako po besedah Kalčikove, recimo, že podjetje za depolimerizacijo najlona v ribiških mrežah.

V svetu pa je ob tem tudi že nekaj posamičnih primerov novih tehnologij, ki plastiko predelujejo 'nazaj v nafto', med drugim na Finskem in Tajskem. Predelava naj bi potekala v zaprtem sistemu, brez vplivov na okolje, v prihodnjih letih pa naj bi se število tovrstnih obratov skokovito povečalo.

Ob vsakem odpiranju plastenke zaužijemo tudi delce nanoplastike

Ob vsem skupaj je najmanj idealno, če plastenka pristane v okolju. Ključno je razmišljati v smeri, da odpadek sploh ne nastane, poudarja Gregorič iz javnega podjetja VOKA Snaga. "Rešitev ni v tem, kako bomo plastenke pravilno reciklirali, ključen del rešitve je, da odpadnih plastenk že od začetka ne bo." V tako imenovanem zaporedju ravnanja z odpadki, znanem kot "3R" (ang.: reduce, reuse, recycle), je tako vse večji poudarek na novem, četrtem členu "R", ki se nanaša na "zavračanje" (ang. refuse).

Po aprila objavljeni študiji avstralske znanstvene agencije Csiro in kanadske Univerze v Torontu namreč v svetovnih oceanih v povprečju vsako minuto konča poln smetarski tovornjak plastike, ki nato plava v vodi. In ko pride plastenka v okolje, začne razpadati, pojasni Gabriela Kalčikova. Te delce lahko zaužijejo organizmi, ti delci lahko nosijo onesnaževala. "Ker je plastika plovna, se na takšne plovne koščke pritrdijo invazivne vrste in prihajajo v habitat, kjer ne bi smele biti. Takšni delci spreminjajo bakterijske združbe, vplivajo na proizvodnjo metana in tako naprej."

Pri tem spomni tudi na neposreden vpliv na človeka. "Pri vsakem odpiranju plastenke zaužijemo mikroplastiko." Še večja uganka od mikroplastike je nanoplastika. "Nanoplastika lahko zaide v naše celice in kri, ti delci potujejo po organizmu, a imamo za zdaj o tem še zelo malo informacij."

Veliko stvari raziskovalci v povezavi z mikro- in nanoplastiko še ne vedo, a dejstvo je, da smo potopljeni v koktajl različnih snovi, ki lahko vpliva na naše zdravje, za konec opozarja Andrej Kržan s Kemijskega inštituta. In vse kaže, da bo v prihodnje ta koktajl le še obširnejši. "Vse napovedi so takšne, kljub temu da nenehno govorimo o plastiki. Mi smo ključ do tega, mi uporabljamo toliko plastike. Kot uporabniki moramo biti glasnejši. Odločneje bi morali zahtevati, da se nam proda manj plastike."