V Sloveniji pridelamo 38.000 ton blata na leto, približno štiri odstotke sežgejo v sežigalnici v Celju, preostalo smo večinoma vozili v tujino. Madžarsko smo sicer znova zaprosili, da bi podaljšala dovoljenja za izvoz, a na odgovor ne moremo čakati več dolgo.

"Pričakujemo, da se bo v roku meseca, meseca in pol začele pojavljati resne težave," opozarja direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Sebastijan Zupanc.

To pomeni, da se lahko pojavijo zastoji pri delovanju čistilnih naprav. Govorimo pa o odplakah iz gospodinjstev in industrije, ki gredo do čistilne naprave, ta to prečisti, odpadek pa je blato, ki ima zelo močan vonj.

"Če želimo postati samozadostni, potem te objekte za energetsko izrabo odpadkov nujno potrebujemo," je prepričan Zupanc.

Rešitev morata najti Saubermacher in Surovina
Tako kot pri kakšnih drugih odpadkih – plastiki, nagrobnih svečah – gre za pomanjkanje strategije, kaj bomo v Sloveniji z odpadki naredili. A pri blatu ima ministrstvo precej zavezane roke. Rešitev morata najti Saubermacher in Surovina, največji družbi, ki sta skrbeli, da blato ni ostajalo v Sloveniji.

"To je tržna dejavnost, se pravi, da mora zbiralec, ki ima dovoljenje, sam poiskati rešitev, kam in kako s tem blatom," pojasnjuje direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte.

Rešitve pa že iščejo na Vrhniki. Komunala se zaveda, da velikih količin blata ne more shranjevati.

"To bi bilo izsuševanje blata po naravni poti na trstičnih poljih. Pravijo, da to ne smrdi in da imajo v nekaterih državah to celo ob rekreacijskih poteh," pravi direktor Komunale Vrhnika Mirko Antolović.

"Največji strah je širjenje smradu, glede na to, da ima Vrhnika zelo slabe izkušnje s predelavo podobnih odpadkov," pa dodaja župan Daniel Cukjati.

A težava je, da le približno desetino vsega blata, ki ga proizvedemo, lahko odložimo na kmetijske površine – preostalo blato vsebuje preveč težkih kovin in moramo zanj poiskati drugo rešitev.