Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je sicer vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje.

Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. Dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.

Tako silovite poplave, in to poleti. Bi, ko ste začenjali kariero hidrologa na Agenciji za okolje, verjeli, da se lahko kaj takega zgodi?

Ja, kot hidrolog sem na Agenciji za okolje začel delati leta 1995. Malo prej, leta 1990, sem hude poplave doživel na terenu kot takratni trener kajakaške reprezentance. Podobno kot zdaj smo imeli tudi takrat poplavljene objekte na kajakaški progi v Tacnu. No, tokrat je bilo še huje kot tedaj. Ko sem nastopil službo, so sledile hudourniške poplave na Velunji, zatem leta 1998 poplave na Savinji in tako naprej do zdaj.

Torej je vaša kariera na neki način kar polna nekih skrajnosti?

Ja, res je. Zadnja leta pa se z ekstremnimi dogodki srečujemo vse bolj pogosto, na višji ravni, pa tudi dogodki so vse močnejši in skrajni. Ampak tukaj moramo razumeti, da sta suša in poplave dva različna ekstrema.

Kaj vse se je pretekli konec tedna, zlasti s četrtka na petek, poklopilo, da je šlo tako narobe, da se je narava tako razbesnela?

Ja, resnično smo se znašli v neki novi situaciji za naše razmere. Julij je bil izredno vodnat, kar naprej smo imeli nevihte z močnimi sunki vetra, tornadi in nalivi. Nenehen dež, ki je bil bistveno močnejši od običajnega za mesec julij, je povzročil veliko vodnatost rek, tako da smo imeli v vzhodni Sloveniji celo tri- do štirikrat večjo vodnatost rek, kot je to običajno za mesec julij. Zemljina je bila neobičajno namočena za ta letni čas, na tleh in v rekah smo imeli podobno situacijo, kot jo imamo jeseni, na primer oktobra. Ker pa smo sredi poletja, nas je zajel poletno-jesenski tip padavin, ki nam je prinesel te izdatne nalive v kratkem času. Ta kombinacija je bila tista, ki je povzročila takšno razdejanje.

Omenili ste nenavadno situacijo. Ste pričakovali takšen scenarij?

Pričakovali smo, na Agenciji za okolje smo se nanj pripravljali že ves teden, tudi v povezavi s civilno zaščito, sistemom zaščite in reševanja. Pričakovali smo izjemen dogodek, ki je nekaj neobičajnega, zato smo tudi na novinarski konferenci, ki smo jo imeli v četrtek ob enih popoldne, opozorili na silovito naraščanje rek in pa na poplavljanje na območjih, kjer to ni običajno. Seveda pa si nismo mogli predstavljati magnitude tega pojava, da bo torej tako silovit, in tudi ne, v katerih dolinah točno se bo zgodil.

Kako bi opisali četrtkov večer in noč pri vas?

Na polno, tako bi ga lahko opisal. Ponoči sem dobival sporočila iz službe, da gre za res obsežno in resno zadevo. Zgodaj zjutraj, ko smo prišli, smo bili zelo šokirani, da se je v tako kratkem času zgodil tako velik odziv, torej da so reke tako silovito poplavile.

Kaj bi storili drugače, če bi lahko? Zdaj ko situacijo analizirate po tednu dni?

Morda bi moral uporabiti bolj zaostrene besede, besednjak, v sporočilu, ki smo ga dali javnosti. Ravno o tem razmišljamo, morda bi lahko uporabili še kakšne druge kanale za obveščanje ljudi. Ravno v ta namen pripravljamo projekt o tem, kako naša sporočila dosežejo javnost in kako jih javnost razume.

Kako pa ste katastrofo, ki jo je povzročila tako silovita poplavna ujma, spremljali po človeški plati, torej kot človek?

Najprej te pretrese, rečeš 'Ubogi ljudje …', potem pa moraš ostati hladen in korekten ter se postaviti v območje racionalnosti, da si učinkovit pri svojem delu. Če bi se prepustili čustvom, kar bi se lahko zlahka zgodilo, naše delo ne bi bilo korektno. Vsaj kar zadeva mene, bodo vsi ti občutki čez nekaj dni prišli za mano. Mislim na občutke žalosti in sočutja za ljudi, ki so izgubili vse. To je res nepojmljivo.

Poglejva gola izmerjena dejstva. Pretoki marsikaterih rek so bili rekordni, ampak kako zelo? Kje so bila odstopanja največja?

Te analize kolegi še izdelujejo, vseh podatkov namreč še nimamo. Udarec je utrpela tudi naša mreža merilnih postaj, saj je pet postaj odneslo, 10 jih je bilo tako poškodovanih, da z njih nimamo podatkov. Natančno poročilo se torej še pripravlja, a po prvih podatkih lahko povemo, da smo vsaj na 25 merilnih mestih na naših rekah zabeležili rekordne vrednosti pretokov in vodostajev. Tudi poročila s terena potrjujejo, da so bile maksimalne višine voda ponekod višje tudi za meter in več od prejšnje najvišje izmerjene gladine. Seveda niso bila vsa porečja taka, ampak na nekaterih delih porečij pa smo imeli res tako izredne razmere.

O kako katastrofalnih poplavah pa govorimo, je šlo ponekod res za 500-letne poplave? Slišala sem, da naj bi se nad Koroško znesle celo tisočletne poplave. Kakšno oceno lahko date kot hidrolog?

Za ocene povratnih dob je prav tako še prezgodaj, to so ocene čez palec. Glede na posledice pa bi lahko rekel, da smo v teh poplavah združili vsaj tri večje poplave iz prejšnjih obdobij, na primer poplave v Železnikih leta 2007, veliko poplavo v Ljubljani leta 2010 in pa poplave na Savinji leta 1990. Vsaj te tri poplave, ki so do zdaj veljale za ene večjih, bi lahko bi združili v eno, in to kaže na magnitudo tega pojava.

Ko sem sinoči preverjala na Wikipediji, so nas že uvrstili na seznam najsilovitejših poplav v zgodovini človeštva, slovenske so kronološko zadnje na seznamu. Upravičeno?

Tega seznama sicer ne poznam, zanimivo, morda pa res.

Zakaj se ni dalo bolj natančno napovedati magnitude tega pojava? Agencija za okolje je tisti večer oziroma noč ostala pri oranžni stopnji opozorila. Ta se je nato zjutraj vendarle obarval rdeče, ampak ob času, ko je bilo poplavljenega že mnogo, mnogo ozemlja. Zakaj je nastal zamik?

No, tukaj vas moram popraviti, saj je bila rdeča stopnja opozorila izdana okoli druge ure zjutraj, takrat so se začele dogajati hudourniške poplave v zgornjih delih porečij, nato pa se je v noči in dopoldne to širilo naprej. Pomembno pa je, da smo na novinarski konferenci v četrtek ob 13. uri že napovedali najverjetnejšo zaostritev iz oranžne v rdeče opozorilo. Zakaj pa nismo šli že takoj v rdečo? Tedaj je bilo še toliko neznank, na katere pa znanost v tem primeru enostavno nima odgovora. Uporabljamo serijo modelskih rezultatov, tako imenovane ansambelske napovedi, in šele ko veliko število teh članov ansambla pokaže podoben rezultat na podobnem območju, smo lahko dovolj prepričani, da razglasimo določeno stopnjo nevarnosti, vedno pa nihamo med gotovostjo oziroma natančnostjo napovedi na eni strani in med učinkom oziroma posledicami, ki bi jih lahko takšen pojav povzročil na tleh.

Prav letos poleti imamo že kar nekakšno 'inflacijo' rdečih opozoril in najverjetneje postaja javnost tudi vse bolj imuna nanje. Razmišljate še o kakšnem drugem načinu opozarjanja na vremenske in hidrološke ekstreme?

Res je, to poletje smo imeli že kar nekaj rdečih opozoril. V Sloveniji smo del evropskega sistema za opozarjanje, ki temelji na barvni skali, po kateri je rdeče opozorilo res tisto najmočnejše in naj bi ga država uporabila enkrat, morda dvakrat na leto, ne več. Pa vendar, letos smo imeli izjemen julij z več rdečimi opozorili ob nevihtah, ki so povzročile v glavnem vetrolome, točo in pa težave z meteorno oziroma padavinsko vodo. Kako pa ta opozorila dosežejo javnost, to pa je drugo vprašanje. Strokovne službe, to so tiste, ki morajo na terenu nemudoma odreagirati, so bile pravočasno obveščene in so razumele naša obvestila in opozorila, drugo vprašanje pa je, kako so ta opozorila dosegla javnost in prek katerih medijskih kanalov. Družba in medijska krajina se iz leta v leto spreminjata, mlada generacija drugače dojema medijsko krajino kot starejša. To je zagotovo naloga, ki jo bomo morali v prihodnje še dodelati. V pripravi je, kot sem že rekel, tudi projekt prav s temo, kako naša opozorila dosežejo ciljne skupine in kakšen bi bil učinkovit besednjak zanje, kako torej bolj učinkovito ubesediti določeno stopnjo nevarnosti.

Med poplavno ujmo so se še posebej razsrdili hudourniki in ti imajo prav svojstven značaj. Nekako so najtežje predvidljivi, kajne? In prav Slovenija je dežela z visokim povprečjem hudourniških voda.

Drži. Večina Slovenije je hudourniške, ima hudourniški odtok. Pri hudournikih lahko majhna razlika v razdalji pomeni veliko razliko v odzivu reke. Poglejmo na primer Gradaščico in poljansko Soro. To sta sosednji porečji in če gre pas padavin na primer pet kilometrov bolj severno, bo vrh padavin dobila Poljanska Sora in s tem posledično tudi poplave. In nasprotno. Tokrat sta bili prizadeti obe. Gre torej za zelo majhne razlike v poti padavinskega sistema, ki pa lahko na tleh, torej v dolinah, povzroči v eni dolini močne poplave, v drugi pa se ne zgodi skoraj nič. Prav zaradi tega je hudourniške poplave najtežje napovedati.

Dodatno to otežuje tudi čas. Pri hudournikih imate zelo, zelo malo manevrskega prostora za opozarjanje, preden se resnično kaj zgodi, kajne?

Hudourniške poplave se zgodijo v minutah, ne v urah. Govorimo o času 20 minut, pol ure, pa imamo lahko že razdiralno moč vode v naseljih.

Kako močno so se v zadnjih letih modernizirale napovedi oziroma načini pisanja in pridobivanja napovedi? Koliko natančnejši ste kot pred skoraj tremi desetletji, ko ste začeli na agenciji?

Vsekakor smo natančnejši, zlasti pri napovedovanju poplav, ki sledijo hudourniškim poplavam, torej dolinskih poplav. Imamo res sodobna orodja, ki padavine nad nami z modeli 'odvedejo' po rečni strugi navzdol, tako imamo za vsaj šest dni vnaprej dovolj natančne napovedi. Govorim za tip večjih poplav, kot so dolinske poplave, na primer v osrednji Sloveniji na Savi, pa potem v spodnjem toku rek ali pa za kraški tip poplav. Najtrši oreh pa ostajajo hudourniške poplave v zgornjih delih porečij.

Obnašanje katere reke vas je v tokratnih poplavah najbolj presenetilo?

V tej situaciji konkretno Pšata in Kamniška Bistrica. Čeprav smo pričakovali težave na območju med Kranjem in Domžalami, torej na domžalskem polju – nekaj podobnega, kot je bilo leta 1990 –, pa vendar je bilo to zame osebno največje presenečenje.

Čisto na začetku pogovora ste omenili, da je bila tokratna vremensko-hidrološka situacija nenavadna, hkrati pa ste malo zatem navrgli, da bo ekstremov vedno več. Če bodo te nenavadne situacije vse pogostejše, kaj se bo s tega vidika dogajalo z našimi rekami? Kaj lahko pričakujemo, če bodo padavine tako silovite, močne, nepredvidljive, kakšen značaj bodo dobile naše reke?

No, da ne bomo preveč črnogledi, takšni dogodki se bodo pojavljali, pa vendar ne na dnevni ravni. Vprašanje je, kdaj bomo imeli spet takšen dogodek. Vsekakor so takšni dogodki zaradi globalnega segrevanja in vpliva podnebnih sprememb na vodni krog v Sloveniji sicer pričakovani tudi v prihodnjih letih, najverjetneje bodo pogostejši in morda tudi silovitejši, kot je bil ta. A po drugi strani se nam napovedujejo tudi daljša sušna obdobja, kot smo jim bili priča lansko leto.

Ob tem so vse bolj slišne floskule 'Treba se bo navaditi in živeti s tem'. Kako naj se navadimo, zlasti zdaj, ko opazujemo porušene domove, uničene ceste, porušene mostove? Kako naj se navadimo, da bodo vremenski ekstremi vedno pogosteje sejali take prizore? V igri je naša varnost, nenazadnje naša identiteta?

Ja, to je vprašanje za milijon dolarjev. Vse kaže, da stopamo oziroma smo že vstopili v novo realnost, v kateri bodo ekstremi postali vedno bolj običajni. Sam sem še pod vtisom zadnjih dogodkov, zato kot ključno vidim ozaveščanje mlade generacije tako o načinu sobivanja z visokimi vodami kot po drugi strani sušo in pomanjkanjem vode. Naša generacija je, kjer je, nujno pa je, da mlada generacija ponotranji takšen način razmišljanja. Tudi v njihovi okolici se lahko enkrat ali večkrat v njihovem življenju dogodijo takšni pojavi, nanje morajo biti pripravljeni. Podobno kot smo imeli pred desetletji vaje za potres in smo se v šoli učili, kako se odzvati ob potresu, bi morali uvesti tudi za poplave. Mlade bi morali ozaveščati o varnosti v takšnih situacijah in kako se odzvati, ko se zgodijo.

V kolektivnem spominu nismo najboljši, sploh kar se poplav tiče …

Žal je kolektivni spomin, vsaj glede poplav, dokaj šibek. Dosti hitro pozabimo, do kod so v našem življenjskem obdobju že segle poplave, kaj šele tiste iz časov, preden smo se rodili.

Sami ste po izobrazbi geograf, študijsko ste se usmerili tudi v urbanizem, zato nekaj vprašanj s tega področja. Zdi se, kot da smo v zadnjih desetletjih izgubili celovit pogled na prostor. V bližini rek se absolutno preveč gradi, v modi je razpršena gradnja, zadnji dogodki bodo zagotovo vplivali na drugačno umeščanje stavb v prostor … Ampak kje začeti? Kaj so najhujše napake pri umeščanju stavb v prostor, ki jih je odstrla sedanja ujma?

Veste, to je plod razvoja družbe v Sloveniji, začelo se je z deagrarizacijo po drugi svetovni vojni in preseljevanjem ljudi v mesta. Obdobje med vojnama in po drugi svetovni vojni je bilo v primerjavi z današnjim obdobjem razmeroma manj namočeno, zato vedenje oziroma zavedanje o tem, do kod lahko voda seže, ni bilo na tej ravni. Takrat so imeli tudi drugačno vizijo o razvoju kmetijstva, tako so veliko rečnih strug, ki so do takrat meandrirale in ob katerih so obstajala mokrišča, izsuševali. Prav mokrišča in meandriranje rek so bili sonaravni pogoji oziroma tisti elementi, ki so do neke mere ščitili pred poplavami. Te poplavne ravnice in pa nekdanje struge rek, ki so jih pozneje regulirali, so kar nenadoma postale primerno zemljišče za poselitev tako industrijskih in drugih infrastrukturnih objektov, kot tudi stanovanjskih gradenj. Zdaj se je to izkazalo kot manj primeren ali pa neprimeren tip poselitve.

To je precej očitno na številnih lokalnih območjih, kjer je opazna ta problematična sprega med, na eni strani, investitorji in na drugi strani lokalnimi oblastmi, ki v interesu kapitala oziroma zaslužka dostikrat podcenjujejo realno nevarnost narave in gradijo tam, kjer to ni najbolj priporočljivo. Se kot hidrolog ob tem držite za glavo?

Ja, včasih se pa res držim za glavo, včasih so mi kakšne take poteze slabo razumljive. Seveda se vsi zanašamo na tehniko, češ, bomo postavili jez, bomo naredili pilote, bomo utrdili zemljišče … To so tehnični prijemi, s katerimi na kratek rok lahko zavarujemo objekte. Toda ob takih ujmah velja previdnostno načelo, ki se glasi: 'Umaknite se vodi, voda mora imeti svoj prostor, da se lahko neškodljivo razlije'. To je najboljši recept, da se obvarujemo najhujšega.

To se je pokazalo zlasti ob zdajšnji ujmi, ko so se nekatere doline izkazale za izrazito preozke. Vode so dale jasno vedeti, da v njih pravzaprav ni prostora niti za cesto, kaj šele za bivališča oziroma poslovne objekte. Kje se je to najbolj pokazalo ob zadnji ujmi in kako naj to upoštevamo pri prostorski sanaciji in ponovnem umeščanju v prostor? Pri katerih rekah, dolinah?

To bodo pokazale študije. Težko rečemo, da bi stara naselja iz rečnih dolin, kot so Zgornja Savinjska dolina ali pa Mežiška dolina in naselja ob poljanski Sori premaknili, ker tam ni več varno živeti. To je nemogoče, tam so naselja že nekaj stoletij … Znašli smo se v novih razmerah in kar bomo delali na novo, to pa je res stvar premisleka.

So reke po vaše pri nas preveč ukročene, podrejene in izkoriščene za človekove namene?

Ne bi rekel. Ko sem potoval po svetu, še kot trener kajaka na divjih vodah, sem videl številne reke, ki so dosti bolj regulirane od naših. Moram reči, da je Slovenija, glede rečne mreže, ena od redkih dežel, ki ima še toliko naravnega toka, toliko naravnih rečnih odsekov. V drugih državah je tega bistveno manj.

Morda bi bilo v tem primeru, gospod Polajnar, dobro spomniti bralce, da lahko poplavno ogroženost svojih bivališč, zemljišč, kjer ta stojijo, in nenazadnje novih parcel, ki jih kupujejo, preverijo na spletu. Do tovrstnih podatkov lahko dostopajo na Atlasu okolja, kjer je na voljo integralna karta poplavne nevarnosti. Kako zanesljiva in natančna pa je, se nanjo lahko zanesemo?

Ja, torej v tej aplikaciji si lahko na parcelo natančno ogledamo svoje zemljišče oziroma bodočo parcelo, ki bi jo želeli kupiti, in se prepričamo, v katero območje spada. Ali je torej v območju redkih poplav, pogostih poplav ali pa ni v območju poplav. Sem pa prepričan, da bodo morali te karte, ki se sicer stalno posodabljajo, dodatno posodobiti na delih, ki so bili prizadeti v zadnji ujmi.

Prav to sem vas nameravala vprašati. Torej bo tukaj veliko dela?

Absolutno.

Kako naj torej ravnajo ljudje, ki živijo na poplavno ogroženih območjih? Kakšne praktične ukrepe svetujete?

Vsekakor naj se kar se da samozaščitno pripravijo. Tisti, ki živijo neposredno ob rekah in so že imeli izkušnje s poplavami, naj svoja bivališča pripravijo na tak način, da imajo v spodnjih oziroma kletnih prostorih oziroma pritličnih prostorih le najnujnejše stvari, ki ne gredo drugam. Avtomobile naj imajo pripravljene tako, da jih lahko kar se da hitro odpeljejo na višja mesta oziroma na varnejšo lokacijo. Vse vredne predmete spravite v prvo nadstropje. Tudi sama oprema hiš naj bo v spodnjih prostorih takšna, da jo voda čim manj prizadene, torej keramika, beton … in stvari, ki jih lahko po poplavi speremo in uporabljamo naprej.

To je popolnoma v nasprotju s tem, kako se danes snujejo novogradnje. Osnovni bivanjski del, kjer se največkrat in najdlje zadržujemo, je prav v pritličju.

Ja, atrijske hiše so prav gotovo neke vrste prednost, saj zagotavljajo stik bivalnega prostora z naravo, z vrtom. Tudi sam imam tako hišo, ampak nisem na poplavnem območju. Ljudje, ki živijo ob vodah in so že izkusili poplavo, pa naj si bivališče organizirajo tako, da imajo osnovne bivalne prostore v prvem nadstropju ali višje.

Janez Polajnar, vaše življenje je tako ali drugače povezano vodo, z divjimi vodami. Kaj vas je nagovorilo, da ste se kot diplomirani geograf – urbanist usmerili v hidrologijo?

Ja, že vse življenje sem nekako povezan z vodo. Sprva sem študiral na Fakulteti za šport, delal sem kot trener, nato pa sem vzporedno vpisal še geografijo in urbanizem. Voda me enostavno že od nekdaj zanima. Delovno mesto na tedanjem Hidrometeorološkem zavodu me je sredi 90. let preteklega stoletja pritegnilo tudi zato, ker sem si po letih dela na vodi zaželel delo v pisarni, na suhem. Voda pa mi je bila blizu tudi iz praktičnega vidika, čutil sem jo, poznal sem vse njene oblike, barve, vonj.

Bi se kot prekaljeni kajakaš spustili po hudournikih, ki so pred tednom dni divjali po Sloveniji?

To ne bi bilo pametno, ne. Smo pa že veslali tudi v precej vodnatih rekah.

Kot hidrolog obiskujete slovenske reke? Kako je videti to vaše praktično druženje z njimi?

Ja, skoraj vsak dan sem v stiku z rekami. Živim blizu Save, tam imam, kot pravim, svoj poligon, da grem včasih tudi proti večeru za pol ure na vodo, da začutim ta ozon, ki prihaja iz brzic in me nekako pomiri. Ljubljana je eno od redkih glavnih mest, ki ima tako lepo vodo. Imamo Ljubljanico, mirno vodo na eni strani in na drugi Savo kot res izjemno kuliso. Ko veslam po Savi tukaj med Črnučami in Tacnom, je narava na nekaterih mestih kot neokrnjena. Reke v Ljubljani ponujajo res neverjetno sprostitev praktično sredi mesta.

V medijih smo vas vajeni kot tistega, ki prinaša poročila o naših rekah. Veliko operirate z njihovimi imeni (Sava, Drava, Mura, Sotla, Kolpa, Krka in tako naprej ...). Imajo te reke za vas posebne značaje, temperamente?

Absolutno. Sočo v zgornjem toku in Savo Bohinjko dojemam kot tisti, ki ju povezujem s kajakaštvom in neprecenljivimi vizualnimi užitki, ko si na vodi. Bolj počasne, umirjene reke, kot sta Krka ali Kolpa, ponujajo drugačna doživetja vode. Bolj kot se ob njih umiriš, bolj jih čutiš, vonjaš … Imajo povsem drugačen značaj.

Jih ločite po vonju?

Seveda.

Na kakšen način?

Ja, to je odvisno od vegetacije v vodi. Krka, recimo, je zelo specifična, saj se pretaka prek lehnjakovih jezov, tam raste mah in ima, no, poseben vonj. Vode, ki so v alpskem svetu, se pretakajo čez apnenec in imajo spet neki dodaten vonj in pa seveda barvo. Že ko se s kolesom peljem od doma proti službi in grem čez Savski most, vsak dan pogledam Savo in po njeni barvi vidim, iz katerega dela porečja priteka voda.

So za vas reke prijateljice?

Absolutno so, absolutno so. Rad jih imam.

Kdaj kakšno rečete tudi osebno z njimi?

Ja, prav pogovarjam se z njimi sicer še ne, pa vendar sem zelo rad v njihovi družbi.

Omenili ste tudi športno udejstvovanje, profesionalno kariero na rekah oziroma na divjih vodah. Najbrž se dobro spomnite olimpijskih iger leta 1992 v Barceloni in štiri leta pozneje v Atlanti, kjer ste bili zraven?

Ja, bil sem zraven kot trener, najbolj sem ponosen na uspeh Andraža Vehovarja, ki je v Atlanti osvojil srebrno olimpijsko medaljo. Sicer sem prav takrat nastopil službo tukaj na takratnem Hidrometeorološkem zavodu, zato se olimpijskih iger fizično nisem mogel udeležiti, vendar sva bila ves čas na zvezi in sva tisto leto sodelovala.

Kako ste pospremili njegov uspeh, ki ga štejete tudi za vrhunec svoje športne kariere?

Ja, kar se da, bi rekel, čustveno. Zelo sem bil ponosen nanj.

Od rek se, gospod Polajnar, usmeriva še širše k vodi. Letos smo vodo še posebej veliko omenjali tudi zaradi konference Združenih narodov o vodi, ki je bila v New Yorku, in pomembne vloge Slovenije na tej konferenci. Naraščajoči vodni problemi v svetu, kakršna je bila tudi naša nedavna poplavna ujma, končno odpirajo tudi razpravo o vodi, ki je bila nujno potrebna, mar ne?

Absolutno. Če smo včasih na vodo gledali kot na neko strateško dobrino, tam daleč nekje v Sahelu, v vzhodni oziroma v osrednji Aziji, se problem vode kot strateške surovine vse bolj prestavlja tudi v zmerne širine, torej tudi na naša območja. Voda bo v prihodnjih letih postala veliko bolj zaželena dobrina, kot smo bili vajeni doslej. Ledeniki v Alpah se pospešeno krčijo, kar ni dober znak za pitno vodo vseh nas, ki živimo ob vznožju Alp, mar ne? Vse kaže, da bo to resnično problem prihodnje generacije, ne naslednjih, ampak že prihodnje generacije. Ta se bo morala soočiti z upravljanjem z vodnimi viri, ponekod bo premalo vode, občasno bo preveč vode, ki bo nekoristno in škodljivo odtekla … To bo eden večjih poudarkov razvoja družbe v prihodnjih desetletjih.

Potrebujemo torej celovit pristop pri upravljanju vode?

Vsekakor. Tak primer so na primer meddržavni sporazumi, se pravi, da mora biti vsaka država, ki je na vodni poti neke reke, usklajena z drugimi državami tako pri osnovnih stvareh, kot so podatki in urejanje teh, kot pri upravljanju z vodami. Vodna pot, ki se začne v neki državi in nato prehaja v naslednje, je prvič usklajena tako na strokovni kot tudi na politični ravni med vsemi državami, ki so na njej.

Pri tem ne uporabljamo zaman izraza vodni 'krog'?

Seveda, z namenom. Vodni krog pomeni stalno izmenjavo vode med oceani, atmosfero in tlemi, rekami in spet morjem. Ta krog je lahko šibkejši, kot smo izkusili lani, ko smo imeli sušo, ali močnejši, kot je letos.

Ameriški ekonomist Ed Barbier je opozoril na vodni paradoks, pri katerem se kljub temu, da je voda nepogrešljivo pomembna za življenje, do nje obnašamo malomarno in podcenjujoče, kot da je čisto pogrešljiva.

Ja, v tistih predelih sveta, kjer je voda samoumevna. Če pa pogledamo predele sveta, kjer voda ni samoumevna, na primer Izrael, Bližnji vzhod, Sahel …, tam pa vidimo, da so z vodo že od nekdaj ravnali izredno varčno in preračunljivo. Vsekakor bomo morali nekatere od teh navad in tehnologij, ki jih tam že poznajo, uvajati tudi pri nas oziroma na naših območjih, kjer je bilo doslej vode vedno dovolj.

Kozarec vode imate pred sabo, kaj vidite v tem kozarcu?

Smo v Ljubljani, pijemo vodo iz vodovoda, lahko si natočimo vodo iz pipe. To je neprecenljivo. Ne zavedamo se, kako dobro smo preskrbljeni s čisto pitno vodo. To je tisto, kar šteje.

Kakšne izkušnje, gospod Polajnar, boste pobrali iz aktualnih katastrofalnih poplav? So bile lekcija za vas?

Vsekakor izkušnja v smislu zgodnjega opozarjanja, da moramo torej še naprej slediti vzorcu, ki ga imamo že nekaj let. To pomeni, da v resnici kar se da učinkovito in dovolj zgodaj opozorimo na dogodek. Seveda pa bomo morali v prihodnje še nadgraditi sistem zgodnjega opozarjanja s tem, da bomo bolje dognali, kako doseči čim širši krog občinstva. Strokovne službe imamo pokrite, tukaj ni težav, izziv pa ostaja, kako doseči čim širše prebivalstvo, da bi pravočasno pripravili vse samozaščitne ukrepe.