Aljoša Slameršak je magister klimatskih znanosti, okoljski ekonomist in raziskovalec na Avtonomni Univerzi v Barceloni. Ukvarja se z raziskovanjem, kako spremeniti energetski sistem in ekonomijo, če želimo pravočasno omejiti katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Po njegovem mnenju je ključno, da pri blaženju podnebnih sprememb sprejemamo ukrepe na kolektivni in ne individualni ravni.

“Ukrepi, ki jih izvajamo kot posamezniki, so pomembni, pa vendar je še bolj pomembno, da na ravni celotne družbe ozavestimo pomembnost spreminjanja sistema. Ključno je, kako proizvajamo izdelke, pridobivamo energijo in uporabljamo to energijo ter materiale. Samo z recikliranjem ne bomo ničesar spremenili. Ključno je, da spremenimo energetski sistem, ki je onesnažujoč. Tudi če kupujemo ekološke izdelke, je še vedno celoten proces proizvodnje, transporta teh izdelkov znotraj energetskega sistema, ki ga poganjajo fosilni viri energije. Samo z osebnimi pristopi tega ne moremo rešiti.”

Katere kolektivne oziroma državne ukrepe bi morala čim prej sprejeti Slovenija?

“Ključno je, da na vseh ravneh ekonomskega sistema sprejmemo strategije in rešitve za zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida, treba je določiti časovnico opuščanja fosilnih goriv, predvsem premoga. Iz poročil je jasno, da časovnica opuščanja premoga, ki presega leto 2030, ni skladna s podnebnimi cilji. Spremembe so potrebne tudi na drugih ravneh – promet, uvoz, uvesti je treba sistemski pristop do zmanjševanja onesnažil.”

Je sploh realno, da bomo do leta 2030 dokončno opustili premog?

“Mislim, da je popolnoma realno, ker obstajajo pozitivni zgledi držav. Španija bo po načrtu do leta 2029 opustila premog, čeprav je tamkajšnja energetika v večini odvisna od premoga. Finska na drugi strani načrtuje, da bo do leta 2060 postala brezogljična družba, ogljično nevtralna, kar pomeni, da bodo imeli na ravni celotne države nič izpustov. Seveda je mogoče nadomestiti premog z drugimi viri, je pa potrebne veliko volje. Energetske strategije, ki gredo v smer jedrske energije, same po sebi niso zadostne, ker v desetih letih ni mogoče nadomestiti premoga z jedrsko energijo, vemo, da so časovnice gradnje jedrskih elektrarn bistveno daljše od tega. Država bo morala narediti več korakov za zamenjavo fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije, po drugi strani pa povečati učinkovito rabo energije za zmanjševanje porabe energije.”

So ključne odločitve samo na ravni države ali lahko morda ukrepajo tudi občine?

“Zagotovo je treba razdeliti odgovornosti. Poznamo dobre prakse občin, ki so povezane v omrežje občin za boj proti podnebnim spremembam. Občine so ključne na ravni transporta, ker imajo v pristojnosti financiranje javnega prometa in oblikujejo prometno strategijo v mestu. Najbolj napredne občine se borijo proti podnebnim spremembam in onesnaževanju zraka.

Vemo, da v Barceloni vsako leto zaradi onesnaževanja zraka umre 300 ljudi, po drugi strani pa vemo, da v Ljubljani umre 200 ljudi zaradi preveč onesnaženega zraka in tudi kurišč na fosilna goriva in biomaso. Občine imajo pristojnost, da zmanjšajo izpuste, ki prispevajo k segrevanju ozračja. London začenja postopno zapiranje mesta in z vse večjimi kapacitetami javnega prometa odvrača ljudi od uporabe avtomobila v središču mesta. Spodbuja jih, naj uporabljajo alternativne oblike prevoza, ki so tudi cenejše.”

Imate kakšne ideje, predloge, da bi se ljudje v Sloveniji z večjim veseljem odločali za javni prevoz?

“Popolnih rešitev ni. Dejstvo je, da popolnega nadomestila za izkušnjo svobode, ki jo imaš, ko potuješ z avtom, ni. Gre za spremembo rutine in naših prioritet samega prevoza, popolnoma se ne bo dalo nadomestiti avtomobila, določenim stvarem pa se bomo morali odreči. Nujno je promovirati alternativne oblike prevoza, kot so kolesarstvo, hoja, ki so v mestnem jedru alternativa. Ne za vse, za ostarelo prebivalstvo ne pričakujemo, da se bo vozilo s kolesom. Ampak so alternative, to vidimo že v Københavnu, pa v nizozemskih mestih, v katerih bistveno večji del prebivalstva kolesari, kar je dobro tudi z vidika javnega zdravja. Če bi še povečevali frekvenčnost avtobusnega prevoza, če bi okrepili železniške povezave predvsem v Ljubljani, mislim, da bi povečali privlačnost mestnega prevoza. Slovenija ima v svoji kratkoročni strategiji, da bo družinam, v katerih ima vsak član svoj avto, omogočila možnost, da te avtomobile zamenjajo za en avto, eden izmed dveh članov družine pa bi uporabljal javni prevoz ali car sharing.”

Aljoša Slameršak sklene, da je ključen čim prejšnji začetek sprejemanja konkretnih ukrepov. Eden izmed predlogov bi morda lahko bil, naj občani od svojih županov čim prej zahtevajo, naj na ravni občin oziroma krajev pripravijo poročila, v katerih bodo predvideli, kako bodo podnebne spremembe vplivale na njihovo vas oziroma mesto.

Pri tem seveda ne gre samo za neposredne posledice drugačnega vremena, ampak tudi za vpliv spremenjenega podnebja na lokalna podjetja in druge dejavnosti, ki so za kraj življenjskega pomena.

Štiridelno serijo Frekvence X z naslovom Stopinja in pol pripravljata Sašo Dolenc, strokovni sodelavec Frekvence X, in Maja Stepančič. V 1. epizodi sodelujejo klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete, vremenoslovec Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje, magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak z univerze v Barceloni in geokemik dr. David Naafs z Univerze v Bristolu. Serijo Stopinja in pol najdete na spletni strani val202.si in v svoji najljubši aplikaciji za podkaste.