Dan slovenske hrane, ki ga praznujemo tretji petek v novembru, spremlja tudi tradicionalni slovenski zajtrk, ki ga postrežejo v vrtcih, šolah in parlamentu. Na mizah so tako zjutraj dišali kruh z maslom in medom, jabolka in mleko. Čeprav gre za hrano, ki jo radi opisujemo kot domačo in tradicionalno, samooskrba z omenjenimi dobrotami ni preveč dobra.

V torek je Statistični urad RS na spletu objavil bilanco proizvodnje in potrošnje kmetijskih proizvodov za leto 2017, v kateri navaja, da so "posebno nizke stopnje samooskrbe v letu 2017 izkazovale bilance svežega sadja (21 %), zelenjave (39 %), medu (45 %) in krompirja (50 %)." Kar pomeni, da je le 21 odstotkov sadja in le 45 odstotkov medu, ki je na našem trgu, tudi slovenskega porekla. Med letoma 2004 in 2016 pa je najbolj dramatično upadla samooskrba z maslom, ki je bila leta 2004 kar 193-odstotna, leta 2016 pa le še 52 odstotna. Pri proizvodnji pšenice smo že zadnjih 15 let približno 50-odstotno samooskrbni, še najbolje nam kaže z mlekom, ki ga imamo na izvoz, saj je bila stopnja samooskrbe s svežim mlekom leta 2016 kar 176-odstotna.

Za kakovostno hrano potrebujemo kakovostna tla
V ospredju letošnjega dneva slovenske hrane se sicer poudarja predvsem pomen zdravih tal za pridelavo hrane. "V Sloveniji ni pomembna samo kakovost, ampak je pomembno tudi, da imamo dovolj površin za pridelavo hrane nasploh. Zagotoviti moramo površine za pridelavo hrane, saj s tem zmanjšujemo transportne stroške, ekološki odtis, povečujemo sonaravnost in prehransko varnost," na vprašanje, ali imamo v Sloveniji dovolj površin za pridelavo hrane, odgovori Blaž Repe, z oddelka za geografijo na ljubljanski filozofski fakulteti.
Hkrati pa Repe poudari, da je na drugi strani pomembna tudi sama kakovost tal, saj je od nje neposredno odvisna tudi kakovost hrane, ki jo uživamo. "Lahko bi rekli, da velja pravilo: iz zemlje neposredno v usta." Repe ob tem opozori, da so nekatera onesnažila zelo mobilna in prehajajo v živila, ki jih nato ljudje uživamo: "Od zaščitnih sredstev, gnojil do nekaterih težkih kovin itd."
Tudi z ekonomskega vidika je kakovostna in neoporečna zemlja hvaležnejša, saj zahteva bistveno manjši vložek, vanjo namreč ni treba vlagati toliko zaščitnih sredstev, gnojil, energije, agrotehničnih ukrepov, kar pa pomeni tudi boljši donos, poudari Repe. Kratkoročno gledano se da z uporabo raznih dodatkov sicer pridelati tudi več. Taka hrana je poceni, a tudi slabe kakovosti. "Zdrava in kvalitetna hrana nikoli ni bila poceni," je prepričan Repe.
Slovenija ni enostaven teren za pridelavo hrane
Posebno pozornost bi zato morali nameniti tudi načinu obdelave zemlje, če želimo jesti kakovostno hrano. "Zato pa moramo imeti na razpolago kakovostne površine. Jih imamo dovolj? Nikakor ne. Slovenija je pretežno gričevnato-hribovito-gorata država, optimalnih površin za kmetijstvo, še bolj pa za poljedelstvo, je premalo. To na 80 odstotkih države ni upravičeno, kar je posledica tega, da smo ena od vodilnih držav v Evropi po deležu gozda. Tu je kraško površje, kjer primanjkuje površinske vode, potrebne za kmetijstvo. Slovenija bo glavnino hrane vedno morala uvažati. A tisto, kar imamo, kjer lahko kaj pridelamo, bi morali zelo skrbno varovati in tu pridelovati zdravo in kakovostno hrano."
Na vprašanje, ali za zaščito rodovitnih dal naredimo dovolj, Repe odvrne, da se problematike vsekakor premalo zavedamo in smo o njej premalo ozaveščeni: "Ko se je treba odločiti med kapitalom in varovanjem zemljišč, se ve, kdo bo tu "potegnil kratko"."
Cena kmetijskih zemljišč absolutno prenizka
V prihodnosti je zato ključno, da ravnamo smotrno, trajnostno oziroma sonaravno. "Mislim, da ni v Sloveniji nikogar, ki bi rekel, da se je treba na račun absolutnega varovanja tal odreči razvoju. Vedno za neko pozidavo, širitev poselitve ali infrastrukture obstaja kakšna boljša alternativa, ki pa je po navadi povezana z višjimi stroški," pojasni Repe, ki opozori, da se vedno pozidajo prav najboljše površine, ker so najcenejše. "Tudi s čisto ekonomskega vidika imajo kmetijska zemljišča absolutno prenizko ceno."

Eden od izvornih problemov je tudi v tem, da je kmetijska zemlja v nasprotju z zrakom in vodo zasebna lastnina, zato je zelo težko nekomu zapovedati, kaj sme in česa ne sme početi na njej, poudari Repe in doda: "Če nekdo svoje zemljišče asfaltira in naredi parkirišče, se tu ne da storiti ničesar." Težava je tako že v osnovnem obravnavanju te dobrine. Kakršna koli pozidava pa za rodovitno površino predstavlja praktično nepovratno spremembo. "V povprečju v zadnjih 30 letih pozidamo 5 hektarjev na dan. Še večja težava so občinski prostorski načrti, v katerih je količina, predvidena za pozidavo, skoraj še enkrat večja. Za pozidavo je namreč predvidenih še 57.000 hektarjev."
Repe ob tem sklene, da sicer verjame, da se kdaj ne da najti alternative za pozidavo, v večini primerov pa se lahko poiščejo enako dobra zemljišča, ki so danes opuščena ali celo degradirana. "Teh ne bomo mogli nikoli več povrniti, zakaj torej raje ne uporabljamo takih zemljišč?"