Belgijski premier Alexander De Croo je po poročanju časopisa Der Spiegel dejal, da je cilj "ustvariti zeleno Evropo – Evropo, ki je energetsko neodvisna". Države, ki naj bi sodelovale, si obetajo – sliši se ogromno – več sto tisoč novih delovnih mest. Območja zastarele težke industrije od severne Anglije do nemškega Wilhelmshavna naj bi postala območja sodobne industrije.

Severno morje – idealna lokacija
Severno morje ni idealno zgolj zaradi prevetrenosti, ampak tudi ker gre za šelfno, torej precej plitvo morje. Investitorji tekmujejo med seboj za lokacije za "energetske otoke" na odprtem morju. Tudi lokacija je ugodna, saj industrijska središča, kot je denimo Porurje, niso daleč.

Pet držav z obalami na Severnem morju (Velika Britanija, Nemčija, Danska, Nizozemska, Belgija) je že sklenilo, da naj bi se v sedmih letih kapaciteta proizvodnje električne energije povečala za štirikrat, do leta 2050 pa za desetkrat. Cilj je zmogljivost, ki bi ustrezala 300 jedrskim elektrarnam in oskrba 300 milijonov gospodinjstev. Šlo naj bi za največji logistični projekt v Evropi do zdaj.

Okupirano Severno morje
Seveda ni še nič dokončnega. Vprašanje je že, kam namestiti več tisoč vetrnic. Države, ki naj bi sodelovale, so tudi konkurentke na področju ribištva in to ni nepomembno. Gre tudi za morsko območje, ki je eno najbolj nasičenih z raznovrstnimi dejavnostmi. In v naslednjih letih naj bi v to morje dodali še več sto tisoč ton betona.

Postavitev vetrnih elektrarn je gigantski projekt; čeprav ga seveda z gradnjo jedrskih elektrarn ne moremo primerjati. Podatki iz danskega pristanišča Esbjerg so zgovorni. Vetrnice imajo premer nogometnega igrišča, stebri so višji kot kölnska katedrala. Esbjerg je eno od središč gradnje morskih vetrnih elektrarn. Vsaka druga vetrna elektrarna na Severnem morju se oskrbuje od tu. Denimo nobeno nemško pristanišče ni opremljeno za te kapacitete. Danci naj bi tudi prej kot Nemci vetrne elektrarne prepoznali kot pomembno industrijo prihodnosti. Čeprav ne moremo spregledati, da ima Nemčija ogromna polja vetrnic.

V Esbjergu vetrna industrija preživetje nudi že več kot 5000 ljudem. V tem nekoč nepomembnem kraju si je 200 hektarjev priskrbel celo Facebook, ki prav tako porabi veliko električne energije. Esbjerg je postajal pomembno središče energetske industrije že v sedemdesetih, ko so v Severnem morju začeli izkoriščati nafto in zemeljski plin. V zadnjem času pa so seveda pomembnejše vetrnice za vetrne elektrarne.

Razvoj v Hamburgu
Razvoj poteka tudi v Hamburgu, kjer razvijajo tako imenovano izključno gospodarsko cono. Obsega 28.500 kvadratnih kilometrov Severnega morja. Trenutno je tam že skoraj 1.500 vetrnic in naj bi postavili še nove. Do leta 2045 naj bi kapaciteta proizvodnje električne energije znašala 70 gigavatov.

Ko govorimo o vetrnih elektrarnah, je seveda težava tudi prostor. V primeru Hamburga je zaseden že ves prostor v gospodarski coni. Polovica površine je zasedena za ladijski promet, kar je v Hamburgu tako ali tako ena ključnih dejavnosti. Nekaj površin je treba zagotoviti še za naravovarstvo.

Težav je še več. Če bi hoteli uresničiti cilj proizvodnje 70 gigavatov, bi vetrnice stale preveč skupaj in bi si "kradle" veter. Nameni so dobri, načrti izdelani, a kdaj bo največja elektrarna uresničena, moramo počakati.mm