Črno-siva ptica, ki jo največkrat vidimo posedati na električnih žicah, se oglaša z mogočnim krakanjem, ki se sliši daleč okoli. Včasih so verjeli, da če se usede na dimnik, prinaša smrt k hiši. "Sive vrane so strašno inteligentne in prilagodljive, med seboj imajo izredno kompleksne odnose, so zelo komunikativne in družabne," je ene najpametnejših ptic, ki so na kognitivni ravni petletnega otroka oz. šimpanza, po predavanju za MMC opisala varstvena ornitologinja Urška Koce z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Predavanje o vranah se je nedavno odvilo v prostorih Društva zelenih nadzornikov Ljubljane, ki se bori za lepo, zeleno in čisto okolje, vrane pa pogosto, ko pretresajo smetnjake, delujejo v nasprotni smeri. Zato so v društvu v parkih zamenjali že več deset smetnjakov s takšnimi, ki imajo pokrove "proti pticam".

Nekateri ljudje vrane vidijo kot "krilato bando, ki ljudi napada iz zraka", a na njih po njenem mnenju ne bi smeli gledati tako. "Mislim, da je to odvisno od odnosa posameznika. Kot ornitologinja na njih ne gledam tako, mogoče so k takšnemu stereotipu malce pripomogli Hitchcockovi filmi, v medijih so posamezne napade vran pogosto primerjali s tistimi strašnimi jatami iz filma, ne vem, zakaj ljudje toliko pretiravajo," je dejala. Ljudje velikokrat premalo vedo in se obnašajo zelo egocentrično, da je treba vse, kar jih moti, odstraniti iz okolja. Za več strpnosti je treba veliko "opazovanja in branja literature o pticah in odnos se bo popravil."

"Ne bi govorila o tem, da je treba število omejevati, je pa mogoče naše mestno okolje prilagoditi tako, da za vrane ne bo več tako močno privlačno, predvsem je tu ključnega pomena zmanjšanje dostopnih virov hrane," je odgovorila na vprašanje, ali je v Ljubljani sivih vran preveč.

Nadloga ali obogatitev mesta?

Z vranami se je Kocetova začela ukvarjati, ko so jih na DOPPS-u začeli ljudje zasuvati z vprašanji o njih. "Sive vrane so vedno zanimiva tema , še posebej, kadar meščankam in meščanom povzročajo sive lase. Zakaj so se tako množično naselile v mesta, je bilo vprašanje številnih meščanov, ki so se obračali na nas, ljudje na podeželju pa so se pritoževali zaradi škode na njivah in hoteli vedeti, kako naj se pred njimi ubranijo," se je spominjala svojih začetkov ukvarjanja z vranami in dodala, da jih večina ljudi, ki so se obračali na njih, dojema kot nadlogo.

Siva vrana spada v družino vranov (Corvidae), v Sloveniji živi osem različnih vrst. To so poljska vrana, sraka, šoja, krokar, kavka, planinska kavka, krekovt in siva vrana. Najbolje se v mestih znajde siva vrana, poleg nje pa tudi sraka, ki sta postali pravi "urbani ptici", kot vrabec ali pa golob.

Umetno okolje – mesto, ki ga je ustvaril človek, ni naravno življenjsko okolje sivih vran, a nanj se izjemno hitro navadijo in se hitro udomačijo. Njihovo primarno življenjsko okolje so sicer odprte redko gozdnate ravnice, tipičen primer je Ljubljansko barje. Vrane gnezdijo v krošnjah visokih dreves, na širokih odprtih poljih, travnikih, pašnikih in njivah pa se prehranjujejo.

Mestne prebivalke že v antiki

Zakaj so se pojavile v mestih? "Urbana okolja so poselile takoj, ko so se pojavila. V mestih so živele že v antiki in srednjem veku, kot pričajo številni pisni in slikovni zgodovinski viri. Takrat jih niso kaj dosti preganjali, verjetno zato, ker so jih imeli za koristne, saj so z mestnih ulic pospravile veliko človeških odpadkov," je pojasnila Kocetova.

Človeško dojemanje in odnos do sivih vran se spremeni v 18. in 19. stoletju, ko postanejo tarča vsesplošnega uničevanja zaradi škode, ki so jo povzročale v poljedelstvu. "Postale so sovražnik številka ena, za iztrebljanje pa so uporabljali vsa mogoča sredstva, od klasičnega streljanja do uničevanja gnezd in strupov. V tistem času so vrane zdesetkali in praktično so izginile iz človeških naselij, zelo malo poročil iz tega obdobja govori o prisotnosti vran v mestih," je naštela.

"Ob koncu 19. stoletja je prišla nova miselnost in sledila je prepoved iztrebljanja, populacije vran v Evropi so si opomogle in počasi se je vzpostavilo normalno stanje," je nadaljevala in opozorila, da imamo v Ljubljani in Sloveniji trenutno normalno stanje in da ne gre za kakšno pretirano število, ki bi zahtevalo korekcije s strani človeka. "Kapaciteta okolja jim omogoča, med drugim dostopni viri hrane, da so prisotne v takšnem številu. Večina območij s primernim habitatom je poseljena z visokimi gostotami vran, zato ne pričakujemo, da se bo njihovo število v Sloveniji v prihodnosti še bistveno povečevalo," je pojasnila.

Selitev s podeželja v mesto

Monitoring, ki ga izvajajo na DOPPS-ju zadnjih deset let po njenih besedah kaže, da je populacija sivih vran v kulturni krajini oz. na podeželju upadla za do 25 odstotkov. "Zakaj se to dogaja, za zdaj ne znamo razložiti, opažamo pa, da tudi druge vrste ptic, kot sta poljski vrabec, škrjanec itd., v kulturni krajini izgubljajo številčnost, sumimo, da gre za problem intenzivnih kmetijskih praks," je namignila.

Prav nasprotno pa se dogaja v Ljubljani in drugih mestih, v zadnjih dveh desetletjih se je tu njihovo število močno povečalo. "Izredno prilagodljive vrane so v mestih odkrile odlično življenjsko okolje, najdejo dovolj hrane, prostor za gnezdišča, klima je pozimi toplejša, poleg tega vedo, da so tu varne, saj ni lovcev s puškami, pa tudi naravnih plenilcev ni, kot je kragulj, potem pa imamo še mestne parke, ki so idealni za skupinsko prenočevanje vran," je pojasnila.

Vrane so izredno družabna bitja

Pogosto se nakopičijo tam, kjer najdejo bogate vire hrane, a tam se ne znajdejo po naključju. Med seboj so si namreč sposobne sporočati najrazličnejša kompleksna sporočila, od tega kje je hrana, do tega kje je nevarno, ker tam streljajo lovci. Zvečer se po hranjenju zbirajo v manjših skupinah, nato pa se odpravijo na skupna prenočišča, v urbanem okolju so to mestni parki. Prenočevanje v velikih skupinah predstavlja predvsem večjo varnost. "Večja kot je skupina, manjša verjetnost je, da plenilec izbere posamezno vrano, veliko vranjih oči tudi bolje vidi in lažje prepozna potencialno nevarnost, na katero druga drugo opozorijo. Takrat gredo vse vrane v zrak in nastane značilen 'šunder'," je karikirala ornitologinja in dodala, da večerno skupinsko druženje vrane izkoristijo tudi kot priložnost, da "si veliko povedo o tem, kaj se je dogajalo čez dan".

Značilno je, kot so pokazale raziskave na severnoameriških vranah, da živijo v razširjenih družinah, starši živijo z mladiči tega leta, prejšnjega leta in pred prejšnjega leta, starejši bratje in sestre, preden odidejo "na svoje", tako pomagajo skrbeti za mlajše člane družine, jih branijo pred vsiljivci in jih učijo. Značilnost vran, ki je ključna, da so lahko poselila mesta, je njihov oportunizem. Pojedo namreč praktično vse. "Ni je užitne stvari, ki se je vrana ne bo lotila, pobirajo hrano, ki jo ljudje zavržejo, po vrtovih plenijo pridelek, ob hišah pobirajo žuželke, razkopavajo po kantah za smeti, prav nič niso izbirčne," je navedla.

Plenjenje in koristno mrhovinarstvo

Škoda v poljedelstvu je lahko velika, sploh ko si večja jata privošči pristanek na koruzni njivi. "Kmetje radi pravijo, da vrane povzročajo škodo, na drugi strani pa prepogosto spregledamo njihovo pozitivno vlogo, saj še posebej v času gnezditve po kmetijskih površinah poberejo ogromne količine žuželk, ki bi sicer povzročale škodo, mislim, da so iz ekološkega vidika dosti boljša rešitev, kot zatiranje žuželk z litri strupov," je izpostavila Kocetova.

Vrane v mestu opravljajo koristno funkcijo mrhovinarstva, med drugim pojedo povožene živali in s tem prispevajo k čistejšemu okolju in omejevanju širjenja bolezni. "Za mestno okolje predstavljajo tudi popestritev, priložnost za opazovanje," je dodala še en pozitiven vidik.

Kot problematično se pogosto izpostavlja vranje plenjenje gnezdišč ptic pevk, saj pojedo tako jajca kot mladiče, a to nima bistvenega vpliva na populacije teh ptic. "Vrane vsekakor niso grde ali pa zlobne, če kdaj uplenijo kakšno ptico pevko, plenilstvo je naraven pojav, ptice pevke so se na to prilagodile tako, da imajo številne potomce, sinica ima tako v gnezdu lahko tudi do deset mladičev," je pojasnila in dodala, da imajo ptice pevke rade gosto grmovje za gnezdenje. Če jim ga zasadimo na vrtu, jim omogočimo dobro skrivališče pred vranami.

Inteligenca na ravni 5-letnega otroka

Vse ptice iz družine vranov so izredno inteligentne in tudi siva vrana je naravnost genialna. Dobro razumejo vzorčno-posledične korelacije in so sposobne učenja na ravni šimpanza oz. pet let starega otroka. Imajo domišljijo, sposobne so predvidevanja, njihovo vedenje pa je lahko izredno kompleksno in fleksibilno.

Njihova kognitivna raven je na tako visoki ravni, da se brez težav naučijo loviti ribe. Košček kruha držijo nad gladino vode in tako ujamejo večji plen – ribo, ki jim skoraj sama skoči v kljun. Izdelati znajo orodje, igrajo se in stvari počnejo iz čiste zabave. En tak primer "nesmiselne igre" je, ko se na kosu plastike sankajo po zasneženih strehah.

Zakaj so agresivne?

"Predvsem Ljubljančani nas pogosto kličejo in pravijo, da so vrane postale strašno agresivne, da se zaganjajo v ljudi, v pse in mačke. Agresivno vedenje se v veliki večini primerov zgodi, ker gre za obrambo mladičev," je pojasnila in dodala, da se mladič lahko potika kje v bližini, morda se človek ali pes nevede približa gnezdu.

Vranji mladiči poskačejo iz gnezda, še preden se dobro naučijo leteti, in v tem času so odrasle vrane še posebej zaščitniške do njih. Do mladičkov so tudi ljudje po njenih besedah izredno zaščitniški, do odraslih vran pa ravno nasprotno. Na društvo dobivajo tako veliko klicev z dvema diametralno nasprotnima odzivoma in človeška dvoličnost se pokaže v vsem svojem sijaju. Zaskrbljeni odziv je pogost, kadar gre za "prikupnega osirotelega mladiča", ki ga ljudje najdejo na tleh. Tem svetujejo, da je najbolje mladiča pustiti pri miru in oditi stran, saj so starši vedno blizu. Glede odraslih vran pa med ljudmi bolj kot ne vlada jezni odziv in mnenje, da je treba "nekaj narediti s to vranjo nadlogo".

Poleg zaščite mladičev pa pri vranah lahko agresivno vedenje povzroči tudi slaba izkušnja z določenim tipom ljudi, na primer zasovražijo lahko ljudi, oblečene podobno, kot so oblečeni komunalni delavci, če so jim ti v preteklosti kaj žalega storili, na primer odstranjevali gnezda iz javnega parka. Zaradi svoje inteligence nato "kulturo sovraštva" do določenega tipa ljudi oz. obleke prenašajo iz roda v rod. Mlade vrane tako same sploh lahko nikoli niso imele slabe izkušnje, a so naučene, da so gospodje v zelenem s klobuki in puško nevarni in se jih je treba paziti. "To je še eden od dokazov, kako veliko si med sabo 'povedo'. Naš pes je res na povodcu, a morda je imela vrana ali pa njena kolegica slabo izkušnjo s podobnim psom, ki ni bil na povodcu in se je zaganjal vanjo," je navedla primer, zakaj so morda vrane jezne na psa, ki jim ni nič storil.

Vrana ni zavarovana vrsta

Kacetova je opozorila, da številni poskusi zatiranja in preganjanja ne prinašajo dolgoročnih rešitev. Obstajajo repelenti v obliki zvočnih posnetkov ujed, a vrane so prepametne za takšno poceni potegavščino, saj si hitro "med sabo povedo", da v resnici tam ni nobene ujede. "Stara praksa je bila, da so nastavljali mrtva trupla vran, a takšne metode niso uspešne, ker vrane hitro ugotovijo, da je vse skupaj trik," je pojasnila. Hormonska kontracepcija, ki se pogosto omenja, pa je po njenem nesprejemljiva, ker je nemogoče zagotoviti, da bi vabe pojedle zgolj vrane, ne pa tudi druge ptice, ki so morda ogrožene.

Siva vrana ni zavarovana vrsta, zato je lov dovoljen vse leto zunaj gnezditvenega obdobja na vseh lovnih površinah zunaj naselij. "Vsi drugi načini pobijanja vran, bodisi s pastmi ali z uničevanjem gnezd so ilegalni," je opozorila.

Pri regulaciji populacije preproste matematike ni, saj zmeren odstrel ne doseže svojega namena. "Zmeren odstrel vran ne zmanjšuje števila, ker se razredčena populacijo odzove s povečano rodnostjo. Mrtve vrane nadomesti več mladičev oz. več mladičev preživi, ker je zdaj na voljo dovolj hrane," je pojasnila. Populacijo bi lahko potencialno znatno zmanjšali le z resnično množičnim zatiranjem, kar "je v današnjem času tako ali tako prepovedano, saj bi hitro lahko privedlo do iztrebljenja kot v 18. in 19. stoletju".

Nikoli ne vemo, kdaj še tako množično vrsto "pahnemo čez rob izumrtja", je opozorila in navedla primer severnoameriškega goloba selca, ki je "nekoč tvoril milijonske jate, danes pa ga zaradi človeka ni več".