Ekološki kmetje pa s svojimi izkušnjami osvetljujejo pristope, kako je mogoče pridelati dovolj tudi brez negativnih učinkov na tla, vodo in zdravje ljudi. Kot so ugotavljali udeleženci mednarodnega posveta v državnem svetu, je za prehod na ekološko kmetovanje treba povečati znanje tako pri kmetih kot odločevalcih.

Zeleni dogovor določa, da bi Evropska unija do leta 2030 dosegla četrtino kmetijskih površin pod ekološkim kmetijstvom. Krovna usmeritev slovenskega strateškega načrta kmetijske politike je pridelava hrane, povečuje pa se tudi ekološko kmetijstvo, pravi Maša Žagar z ministrstva za kmetijstvo: "V Sloveniji smo si zastavili ta cilj na 18 odstotkov. Danes je pri nas enajst odstotkov kmetijskih površin pod ekološkim kmetovanjem."

Nekateri prehoda v ekološko kmetovanje ne razumejo kot priložnosti za trajnostni razvoj. Branko Tomažič, podpredsednik komisije za kmetijstvo državnega sveta, meni, da okoljske zahteve omejujejo pridelavo hrane in s tem samooskrbo. Sprašuje se, ali je ekološka pot prava. "Ali lahko z ekološko pridelavo pridelamo dovolj hrane, ki bo cenovno dostopna potrošnikom, pridelovalcu pa omogočila pravično plačilo znotraj agroživilske industrije?" se je vprašal.

Brez zmanjševanja rabe pesticidov, ki povzročajo pritisk na okolje in biotsko pestrost, se bo kmetijstvo znašlo v brezizhodnem položaju. Zato je treba podpirati raziskave na tem področju.

Ekološki biodinamični kmet Zvone Černelič iz Artič s svojo prakso dokazuje, da je mogoče hrano pridelovati brez sintetičnih pesticidov. "Slovenija lahko stopa in mora stopiti na ekološko pot," je prepričan. Po njegovih izkušnjah bi bili konvencionalni kmetje manj zadržani do ekološkega kmetovanja, če bi jim kmetijska svetovalna služba omogočila oglede dobrih praks v tujini, zaposlila dodatne svetovalce za prehod v ekološko in če bi bile subvencije za ekološko kmetovanje bistveno višje.