"Veliko bolj bi bili zadovoljni, če bi bila v sporazumu določena časovnica: do leta 2030 toliko, do leta 2040 toliko ... Govoriti samo o temperaturni spremembi, ne more biti zavezujoče. Tako da je to zelo ohlapno in zelo nevarno," je za Radio Slovenija ocenila klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.

Najbolj nevarno je, če bo Slovenija spet iskala le odpustke za zmanjšanje zavez na račun prometa, je dodala Kajfeževa. "Po eni strani ne bomo zmanjšali izpustov, po drugi strani pa je svet le dobil jasen signal in Slovenija bo zamudila ta vlak novih tehnologij in pristopov, če se bomo poskušali obnašati po starem," je opozorila.

Slovenski podnebni pogajalec Zoran Kus pa je sporazum ocenil za "res dober načrt za planet", ki ga je mogoče nadgraditi v tisoče dobrih idej. "Pariz ni konec poti, ampak začetek dolge in zelo zahtevne poti v trajnostni razvoj, v brezogljično družbo," je v soboto povedal Kus.

Načrt, ki ga je začrtal sporazum, je izredno ambiciozen in bo zahteval velika angažiranja vsake pogodbenice in vseh skupaj na svetovni ravni. "Dobili smo res dober načrt za planet. Je ambiciozen, dolgoročen, univerzalen, vključuje vse pogodbenice sveta - upamo, da ga bodo vse ratificirale - je pošten, ima ustrezno ravnotežje med adaptacijo in blaženjem podnebnih sprememb, ima tudi ustrezno vgrajene mehanizme preglednosti s pregledi in preverjanjem," je naštel Kus.

Kdo bo plačal?
Ob tem je priznal, da še ni dobro dodelano, kako bo svet letno zbral 100 milijard dolarjev pomoči za države v razvoju po letu 2020. Kljub temu EU in njegove članice iz Pariza odhajajo izredno zadovoljne. "Dosegli smo več, kot smo si zastavili ob prihodu v Pariz. Nobena rdeča linija ni bila presežena; celo nasprotno," je povedal Kus.

Tudi Slovenija bo imela s sporazumom odprt prostor za drugačno razmišljanje o trajnostnih naložbah. "Podjetja se morajo zbuditi. Občine, regije bodo imele možnost drugačnega pristopa. Odpirajo se možnosti za nova zelena delovna mesta," je priložnosti opisal Kus.

Cerar še nima dovolj podatkov o sporazumu
Slovenija je med tistimi državami, ki se zavzemajo za čim večjo okoljevarstveno trajnostno naravnanost, je v prvem odzivu na dogovor ponovil predsednik vlade Miro Cerar, ki pa v tem trenutku še nima vseh podatkov, da bi lahko komentiral končni dokument.

Je pa poudaril, da se je Slovenija vseskozi v podnebnem pogajalskem procesu na vseh ravneh zavzemala za ambiciozen načrt in dokument, ki bo pravno zavezujoč za vse. Zavzemala se je tudi za to, da bomo, kot je dejal, bolj razvite države nosile nekoliko večje breme kot manj razvite države, in za to, da se morajo res bistveno zmanjšati izpusti toplogrednih plinov v ozračje.

Po navedbah ministrstva za okolje in prostor pa sporazum usmerja svet v smeri trajnostnega razvoja. "Tudi za Slovenijo bo nov sporazum spodbudil nove, zelene naložbe, nova delovna mesta, bolj zdravo in prijazno okolje, učinkovito rabo obnovljive energije in drugih naravnih virov," so prepričani.

Dodali so še, da pariški sporazum v svojem kompleksnem sporočilu in zavezi povzema tudi temeljna razvojna in ustavna načela, vključno s človekovimi pravicami.

Žal na drugi strani pa še vedno ohranja elemente "zastarelega in časovno preživelega razlikovanja na razvite države in države v razvoju, kjer pa je kljub temu bil narejen vsaj manjši napredek, ki zavezuje h globalnemu ukrepanju proti podnebnim spremembam". "To je nadvse pomemben element, saj to razlikovanje pomeni bolj ali manj zahtevne zaveze glede ciljev zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in mobilizacije podnebnih financ," so še zapisali.

Zaveze zahtevajo drugačne ukrepe
Tudi vodja okoljevarstvene organizacije Greenpeace Slovenija Nina Štros je sporazum ocenila kot pomemben korak naprej, vendar po njenem mnenju vsebina dogovora ni dovolj ambiciozna, saj bo večino dela treba še opraviti. Je pa sporazum dal jasen signal, da prihodnost ne bo več fosilna, ampak obnovljiva, je poudarila.

"Treba bo zavihati rokave doma in obrniti to kolo na neki način v pravo smer," meni Štrosova. Glede na to, da je v zavezujočem delu dogovora kot cilj določena omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, to pomeni, da se bodo temu morali prilagoditi tudi nacionalni cilji zmanjševanja emisij. Kar so države dale na mizo v Parizu, je premalo, saj nas to bolj vodi blizu trem stopinjam Celzija, je ocenila.

To pa pomeni, da bo treba zavezam prilagoditi nacionalne cilje in financiranje ukrepov prilagajanja ter zmanjševanja v državah v razvoju. Na tem področju bo treba na mednarodni ravni narediti največ, meni Štrosova.

Premik v brezogljično družbo v 30 letih
Na ravni držav članic pa bo treba konkretno začrtati premik iz trenutno ogljično razmeroma intenzivnega gospodarstva v popolnoma brezogljično gospodarstvo, kar moramo na strani razvitih držav doseči nekje do leta 2050, je dejala Štrosova.

"Prehod na 100-odstotno obnovljivo energijo do 2050 mora biti cilj energetskega koncepta Slovenije, ki je trenutno v pripravi, in v tem scenariju tako ne bo več mesta za kurjenje premoga v Termoelektrarni Šoštanj in frackinga v Petišovcih kot tudi ne za lažne rešitve - dodatni blok nuklearke v Krškem -, ki jih slovenski jedrski lobi vztrajno promovira," je še zapisala Štrosova.