Dogovor svet zavezuje k omejitvi dviga povprečne globalne temperature pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo in države spodbuja k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje.

"Vidim sobo, vidim pozitiven odziv, ne slišim ugovorov. Pariški podnebni dogovor je sprejet," je naznanil francoski zunanji minister Laurent Fabius. "Udariti morate s kladivcem," je Fabiusu med smehom in aplavzom dejala izvršna sekretarka Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) Christiana Figueres. "Majhno kladivo je, ampak mislim, da lahko opravi odlično delo," ji je odgovoril Fabius in z udarcem zapečatil dolgoletna prizadevanja.

V Parizu so soglasje na podnebni konferenci iskali pogajalci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) - 195 držav in EU. Novi globalni podnebni dogovor bo v veljavo stopil leta 2020, ko se izteče veljavnost Kjotskega protokola.

Za 31-stranski osnutek podnebnega sporazuma je Fabius dejal, da je ambiciozen in uravnotežen. Dosežena meja ogrevanja naj bi bila precej po dvema stopinjama Celzija.

"Novo obdobje"
Francoski predsednik Francois Hollande se je ob sprejetju dogovora napovedal, da bo Francija do leta 2020 še dvignila ambicioznost svojih ciljev na področju izpustov toplogrednih plinov in finančne pomoči najrevnejšim državam. "Z vami je svet napisal novo zgodovinsko obdobje," se je Hollande zahvalil pogajalcem. "Vstopamo v nizkoogljično dobo. To je močno, nepovratno gibanje, ki daleč presega države in vlade. A to je šele začetek. Francija bo storila vse, ne le za implementacijo, ampak tudi za pospešitev tega gibanja," je napovedal.

Ameriški predsednik Barack Obama je medtem dogovor označil za "velikanskega". Kot je zapisal na Twitterju, so dogovor podpisale skoraj vse države sveta, zahvaljujoč ameriškemu vodenju. Ameriški državni sekretar John Kerry je v Parizu poudaril, da je Fabius opravil izvrstno delo. "To je velika zmaga za vse naše državljane in za prihodnje generacije," je dejal.

Če bo dogovor polno uresničen, bo po Kerryjevih besedah pomagal izpeljati premik k čistejšim tehnologijam in verjetno preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb, ki smo jim priča. Zahvalil se je tudi Franciji za obnovo prepričanja globalne skupnosti, da se lahko dogovori o multilateralnih zadevah.

Težava transparentnost
Po Fabiusovih besedah je osnutku predvidenih 100 milijard dolarjev, ki bi jih razvite države letno namenile revnim in državam v razvoju do leta 2020, kar naj bi bil šele začetek. Sredstva bi bila namenjena spopadanju s posledicami podnebnih sprememb. Osnutek, ki ga mora potrditi skoraj 200 držav, je "najboljše mogoče ravnotežje", pravi Fabius, ki njegovo sprejetje označuje za "zgodovinski preobrat".

Ena od bolj problematičnih točk pri sprejemanju osnutka dogovora je bila transparentnost. Bogate države namreč želijo enotni sistem merjenja, poročanja in preverjanja izpolnjevanja obvez, ki bi jih prevzele države. To naj bi bi ključno za ZDA, ki želijo zagotoviti, da bo Kitajska podvržena enakemu nadzoru kot same. Kitajska in Indija na drugi strani takšnemu načinu nadzora niso naklonjene, poroča BBC.

Cilji
Gre sicer za prvi univerzalni sporazum o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov in krepitvi obrambe proti posledicam podnebnih sprememb. Dolgoročni cilj sporazuma je omejiti dvig globalne temperature na "precej pod" dve stopinji Celzija, prizadevanja pa naj bi šla v smeri omejitve na 1,5 stopinje.

Da bi ta cilj dosegli, naj bi globalni izpusti toplogrednih plinov dosegli vrh, "kakor hitro je mogoče". Neto ničelne izpuste - sporazum navaja razmerje med izpusti, za katere je odgovoren človek, in obsegom, ki ga vsrkajo ponori - naj bi dosegli v drugi polovici stoletja.

Nacionalni cilji
Zastavljeni cilj naj bi države dosegle s predložitvijo svojih nacionalnih prispevkov, vključno z ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Na pet let bo potekal pregled izpolnjevanja zastavljenih ciljev, države pa naj bi svoje ambicije sčasoma stopnjevale.

Prvi pregled globalnega napredka bo opravljen leta 2023, pregled izpolnjevanja nacionalnih ciljev pa leta 2025. Svoje predloge nacionalnih ciljev je že podalo 187 držav, v veljavo pa bodo stopili leta 2020. Leta 2018 bo opravljen pregled stanja, ko bodo države svoje ambicije lahko zaostrile.

Da bi zagotovil potrebno transparentnost, sporazum od držav terja redno poročanje tako o ukrepih za znižanje izpustov kot o dani oziroma prejeti finančni podpori.

Podnebno financiranje
Razvite države so v skladu s sporazumom dolžne zagotoviti finančno pomoč državam v razvoju tako pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov kot pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb. Države v razvoju lahko pri tem sodelujejo prostovoljno, če želijo. V manj zavezujoči del dogovora je vključeno določilo, da bodo razvite države svojo pomoč krepile od 100 milijard dolarjev letno v letu 2020.

Izgube in škoda
V sporazumu je člen, ki naslavlja izgube in škodo iz naslova podnebnih sprememb. Gre za škodo, ki se ji nikakor ni več mogoče izogniti. Sporazum v prvi vrsti predvideva naslavljanje tega problema skozi varšavski mednarodni mehanizem za reševanje vprašanj izgube in škode. Ta določila so v sklepu pospremljena z izrecnim določilom, da ta člen ne more biti osnova za kakršno koli odgovornost ali kompenzacijo.

Začetek veljave
Sporazum bo v veljavo vstopil, ko ga bo sprejelo najmanj 55 držav, ki so skupaj odgovorne za najmanj 55 odstotkov globalnih izpustov toplogrednih plinov.

Sporazum bo prihodnje leto odprt za podpis, nato bodo sledile ratifikacije. Do vrha v Parizu je prišlo šest let po podobnem vrhu v Köbenhavnu, ki pa se ni končal uspešno. Delegati v Parizu tako pravijo, da naj bi pariški sporazum obnovil zaupanje, potrebno za skupen napor v boju proti podnebnim spremembam.