Društvo je bilo ustanovljeno leta 2007, je humanitarno, prostovoljno in nepridobitno, člani so prostovoljci. Trenutno je usposobljenih 57 terapevtskih parov, ki opravljajo delo v kar 82 ustanovah po Sloveniji. Srečamo jih v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru v Ljubljani, Psihiatrični bolnišnici, varstveno-delovnih centrih po Sloveniji ter prav tako v vzgojnih zavodih, domovih za ostarele, knjižnicah, osnovnih šolah, šolah s prilagojenim programom, tudi na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana, kjer poteka pilotni projekt Terapevtski pes. Občasno terapevtski pari obiščejo tudi najmlajše v vrtcih in različne javne prireditve.

Družbe kosmatih repkov in mokrih smrčkov so veseli vsi, majhni in veliki
Tako strokovni delavci kot prostovoljci opažajo napredek in pozitivne spremembe. "Imeli sva primer, ko stanovalka doma za ostarele ni hodila iz sobe. Ko sva jo z Varvi tretjič obiskali, sva jo že odpeljali ven. Ljudje se ob kužkih sprostijo, se drugače počutijo in res se da z njimi lepo sodelovati," nam je povedala Cvetka Gorjan, ki z 10-letno psičko Varvi, pasme mejni ovčar, obiskuje tako starejše kot otroke na Goriškem. "Otroci so sploh tako srčkani in z njimi je res lepo delati. Otroci so neposredni in tudi pri Varvi opažam, da jih ne samo posluša, ampak jih spremlja, prav vživi se v njihovo branje. Tudi sama se ob tem, tako kot otroci, popolnoma sprosti. Res se da stkati posebno nit in tako potegniti kar največ od obeh, od kužka in otroka."

Otroci so nad bralnimi uricami navdušeni
Pri otrocih, ki berejo psu, je pogosto opazen napredek na mnogo področjih. Postanejo boljši bralci, ker tudi zato, da bodo kužku tekoče in pravilno brali, doma pridno vadijo. Ker se njihovo branje izboljša, se sprostijo, postanejo samozavestnejši in imajo pozneje manj težav z branjem pred vrstniki oziroma v javnosti.

"Želja je nepopisna. Vsi bi se želeli družiti s kužki. V letošnjem šolskem letu je v projekt vključen en drugi razred. Radi bi več, a žal ne gre. Poleg teh rednih vključujemo tudi otroke s posebnimi potrebnimi," nam je povedala Helena Kokot Bujanović, specialna pedagoginja na OŠ Prežihovega Voranca v Ljubljani, ki otroke in njihov napredek skrbno spremlja. Kot pravi, je prva stvar, ki je opazna, to nepopisno veselje in želja po druženju s kužki. Otroci dejansko vedno bolj potrebujejo stik z živaljo, ki jim manjka v tem sodobnem času tehnologije. "Kar pa zadeva branje, se otroci začnejo doma dejansko pripravljati, to nam povejo tudi starši. Tudi tisti, ki mogoče kažejo znake odpora do branja ali pa ki nikoli niso želeli brati, potem začnejo. Ker bodo brali kužku, ker kužku je pač treba, tako povejo otroci, brati tekoče. Da bo razumel, je treba brati razločno." Ker učitelji, strokovni delavci in terapevti na šolah otroke spremljajo, ob tem vidijo dejanske spremembe tako v branju kot v odnosu učencev do branja. Motivacijski faktor je neprecenljiv in neizmerljiv.

Največ napredka je pri ljudeh s posebnimi potrebami
Terapija oziroma druženje s psom je močna motivacija. Obisk terapevtskega psa je nekaj drugačnega, kuža prinese nekaj novega v pogosto monoton vsakdan. Kuža je prijazen, vedno je zadovoljen, nikoli ne kritizira, tudi če se vaja narobe izvede. Znanstveno je dokazano, da stik z dlako na ljudi deluje pomirjujoče, znižata se krvni tlak in srčni utrip, umiri se dihanje. Prinaša tudi veselje. Kot dodaja Slavica Mrkun, predsednica društva Tačke pomagačke in vodnica terapevtskega psa: "Predvsem v domovih za ostarele, kjer so ljudje osamljeni, je pogosto kuža tudi bitje, ki omogoča osebni stik. Nekateri ljudje so v domovih prepuščeni sami sebi, nimajo svojcev ali jih ti obiščejo le občasno in dostikrat nimajo možnosti osebnega stika, dotika, objema. Ko pride kuža, je nenadoma dana možnost, da lahko nekoga objamejo, stisnejo k sebi in se ta človeška potreba po dotikanju, za katero se, dokler jo imamo možnost doživeti, niti ne zavedamo, da je v nas tako močna, zadovolji."

Tako vodniki terapevtskih psov kot tudi strokovno osebje največji napredek opažajo pri ljudeh s posebnimi potrebami. Predvsem v varstveno-delovnih centrih, domovih za ostarele, bolnišnicah ter v šolah s prilagojenim programom. Strokovno osebje v teh ustanovah namreč za posameznike ali skupino pripravi strokovno voden program, ki je ciljno usmerjen. Vnaprej je tako načrtovano, katere so tiste težave, ki bi jih pri posameznikih želeli odpraviti, ali na katerem področju bi želeli izboljšati stanje. V skladu s tem je potem pripravljen tudi program. "Če je to na primer razgibavanje roke, potem so vaje, v katere je vključen pes, naravnane tako, da bo moral uporabnik čim več razgibavati roke," dodaja Slavica Mrkun.

Ni vsak pes terapevtski pes
Delo je za psa zelo naporno. "Po vsaki terapevtski uri opažamo, da so psi utrujeni. Zelo pomembno je, da psi na delu ne smejo biti pod stresom. Če se to zgodi, mora vodnik terapevtsko uro prekiniti in psa sprostiti. Naši psi morajo to delo opravljati z veseljem, ne zato, ker smo se vodniki tako odločili," poudarja Slavica Mrkun.

Glede pasme, primerne za terapevtskega psa, ni omejitev. Načeloma je primeren vsak ne glede na to, katere pasme je, primerni so tudi mešančki. Vendar pa so določeni pogoji. Kuža mora biti dobro socializiran, čustveno stabilen, predvsem pa mora imeti rad ljudi - odrasle in otroke. Primernost kužka se ugotovi na testiranju, ki ga opravi kinologinja. Če kuža ta test opravi, se začne skupaj z vodnikom proces šolanja, ki traja približno eno leto, lahko tudi manj. Vodnik in pes morata opraviti najmanj 25 ur terapevtskega dela pod vodstvom mentorja v različnih ustanovah. Nato sledi še končni izpit. Kot ob tem pojasnjuje Cvetka Gorjan, je osip velik. "Ljudje včasih pričakujemo preveč oziroma naša pričakovanja niso tisto, kar v resnici prinaša to delo. Preveč je takšnih in drugačnih, tudi težkih reči, ki jih je treba vzeti v zakup. Ko vidijo, koliko je pravzaprav žrtvovanja in razdajanja, se to kar nekako konča. V bistvu po testiranjih in pripravah za praktični del dobra tretjina odneha."

V društvu od terapevtskih parov pričakujejo, da delo opravljajo redno. V nasprotnem primeru je lahko pes zelo zmeden, ko pride v neko novo sredino le občasno. "Psi si zapomnijo, da gredo na delo že doma, ko jim nadenemo oprsnico. Zavedajo se, kam gredo, da je to delo, da to ni igra in da je temu primerno tudi vedenje." Nenehno pa si v društvu prizadevajo, da imajo različne vrste strokovnih izobraževanj, namenjenih tako vodnikom kot tudi psom, torej kinološka izobraževanja in strokovna izobraževanja za vodnika.