Pasje borbe se ne odvijajo le v tujini, prodrle so tudi na sončno stran Alp. V zadnjem času je v medijih veliko pozornosti požela "mariborska pasjeborka" Vesna Trifunović, a pasje borbe se v Sloveniji odvijajo že dlje časa. Na MMC-ju nas je zanimala zgodovina teh borb, kdaj so prodrle v Slovenijo, kako prepoznati znake, da se odvijajo v bližini, kako vzrejajo pse za tovrstna dejanja, prav tako nas je zanimala stopnja mučenja živali in kako so se s to problematiko spoprijele pristojne institucije.

V ta namen smo stopili v stik z ustanovitelji vse bolj znane Facebookove skupine Ustavimo pasje borbe. Gre za skupino, ki je pred kratkim postala članica Anti dog-fighting campaign, najmočnejše organizacije v boju proti pasjim borbam, ki deluje v 37 državah, za njo pa stojijo ameriška vlada, policija, politika in veterina. "Mi smo njihovi člani, v Sloveniji se odpira njihova podružnica. Oni so pripravljeni pritiskati na našo vlado in na Upravo Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Vedeli so za problematiko pasjih borb v Romuniji in Srbiji, nikoli pa si niso predstavljali, da se to dogaja tudi v Sloveniji, ker se imamo za toliko naprednejše od drugih balkanskih držav," je dejala sogovornica iz skupine.
Vpleteni tudi ugledni in izobraženi ljudje
Pasje borbe niso nov pojav, ljudje jih prirejajo že več stoletij, segajo vse v čas Rimljanov. Vendar pa se po besedah sogovornice tiste pasje borbe precej razlikujejo od današnjih, ki so prežete z dobičkom in organiziranim kriminalom. Organiziranje pasjih borb je v Sloveniji kaznivo dejanje. Včasih so borbe organizirali v kamnolomih in zapuščenih hišah, danes se je ta pojav razširil v mesta, z njimi se po podatkih skupine ukvarjajo tudi ugledni in izobraženi ljudje. V Sloveniji je pred leti še najbolj odmeval primer iz Litije. "Društvo za zaščito živali v Ljubljani je do tega odkritja na podlagi 23 prijav prišlo zelo enostavno. Društvo je prišlo tja, videlo je 15 psov pasme pitbul oziroma stafford na verigah, v sodih, v neprimernih pesjakih, z vidnimi poškodbami. Podali so strokovno mnenje in poklicali veterinarsko upravo. Prišla je inšpektorica, ki pa ni ugotovila nobene nepravilnosti, čeprav so bili vsi dokazi jasno predstavljeni. Podobno je bilo na Letališki. Tega je veliko več, kot si želimo priznati," priznavajo v skupini.
Obrača se veliko denarja
Kako sploh delujejo ljudje, ki se ukvarjajo s pasjimi borbami? V skupini pojasnjujejo, da so takšni ljudje zelo dobro zaščiteni, a jih ni nemogoče najti. "Nahajajo se na ilegalnih spletnih portalih, kamor je zelo težko priti kot tretja oseba, saj te mora vedno nekdo priporočiti oziroma moraš dobiti povabilo od znotraj. Mi smo razkrili spletno stran sporting dog, ki danes ne obstaja več, je pa obstajala vrsto let. Dokazano je bilo, da so na njej obstajali virtualni kazinoji, polagale so se stave. Ker se obračajo zajetne vsote denarja, so ti ljudje zelo dobro zaščiteni. Da pa bi rekli, da je te ljudi v Sloveniji nemogoče odkriti, je velika laž." V skupini so opozorili na sumljive podatke s spletne strani APBT, kjer imajo pedigreje ameriških staffordov in pitbulov. Na portalu objavljajo tudi navadni ljudje in vzreditelji, je pa skrb vzbujajoč podatek, da je v registru 1.400.000 psov, registriranih uporabnikov pa je zgolj sedem tisoč. "Tu je jasno vidno, da so v registru tudi psi za pasje borbe, psi, ki so potomci šampionov pasjih borb. Ko smo filtrirali to stran, smo odkrili več kot 25 legel psov iz Slovenije, ki so potomci oziroma vzrejeni za pasje borbe. Kje so lastniki teh psov? V normalnem primeru se za vsako leglo točno ve, kdo je vzreditelj, tu pa je vse zakrito. Še več, pod oznakami je ponekod zapisano, koliko zmag in porazov je imel določen pes. Takšne stvari se v Sloveniji dogajajo, ljudje, ki se ukvarjajo s tem, pa se povezujejo s tujino, kjer je organizacija na višji ravni."

Že po petih dneh odsekajo ušesa in rep
Čeprav je prizorišče pasjih borb težko odkriti - sami "pasjeborci" večkrat za dogodek izvejo tudi le pol ure pred dejanskim dogodkom -, je še vedno mogoče odkriti znake, ki kažejo na to, da se pasje borbe odvijajo v bližini. "Treba je biti pozoren na večje število psov, ki jih imajo tam predvsem zaradi treningov, zaradi bojev med sabo in zaradi celodnevnega spodbujanja k agresiji. Psi so privezani na težke verige, da si krepijo vratne mišice. Lahko se odkrijejo tudi kakšne tekaške steze, ki so kot mučilne naprave. Vse to se bolj ali manj dogaja v zapuščenih delih, na obronkih gozdov, v kamnolomih. Na psu so lahko tudi posledice prejšnjih borb: vidne so poškodbe po tačkah in predvsem po glavi, številne brazgotine. Pes je lahko prestrašen, ni nujno, da je zelo agresiven. Indici so tudi pasji lajež in prihod več ljudi v zapuščene objekte ob čudnih urah. Čeprav je pri nas kupiranje ušes ali repov prepovedano, se lahko za kaj takega odločijo v tujini. Psi imajo lahko odsekana ušesa in rep, nekaterim mladičem jih že pri petih dneh odsekajo s sekiro. Po navadi imajo psi, ki se udeležujejo pasjih borb, tudi precej daljše sekalce od drugih psov, vidna je agresija, lajanje in renčanje, predvsem do drugih živali. Pitbuli in staffordi so zelo primerni za pasje borbe, ker so nadvse predani svojemu skrbniku, to pa nekateri grdo zlorabljajo. Čeprav so ti psi lahko ob neprimerni vzgoji zelo krvoločni do drugih živali, so lahko do ljudi še kako ljubeči."
Iščejo se genetski biseri
Tudi najbolj odlični psi, z najboljšimi rodovniki in papirji, niso primerni za pasje borbe, pojasnjujejo v skupini. "Ljudje, ki se ukvarjajo s pasjimi borbami, iščejo t. i. genetske bisere. To so psi, ki imajo starše, dedke in pradedke, ki so bili vsi načrtno vzgojeni za pasje borbe. Agresija je del genetike, ki se podeduje. To so psi, ki so 30, 40, 50 let vzgajani tako. Že dan, ko se genetski biseri skotijo, jih opazujejo. Dokazana je naslednja statistika: od šestih pitbulov ali staffordov samo dva kažeta potencialne lastnosti morebitnega prihodnjega psa za borbe. Vse druge zažgejo oziroma pobijejo. Že tu se začne mučenje." Omenjena mladička nato čaka izjemno trdo življenje. "Te pse takoj začnejo spodbujati k agresiji. Ti psi ne poznajo ljubezni in dotikov; edini stik, ki ga imajo s človekom, je, ko jih trenirajo za pasje borbe. Začne pa se s številnimi rekviziti, kot so tekaške steze, na katere psa privežejo z verigo, da ta nima možnosti oditi po petih minutah, ker bi se naveličal teči. Psa za ure in ure privežejo gor in ga prisilijo k teku. Nadenejo jim težke ovratnice, da jim okrepijo vratove. Potem je tu živa vaba, manjši psiček oziroma nekaj, kar teče. Pes mora nato neprestano v krogu, kot v vrtiljaku, ure in ure teči za to živaljo in jo napadati. Potem jih dajo skupaj v sode na verige, hrano pa postavijo na sredino. Na ta način spodbujajo 24-urno agresijo. Neprestano so podvrženi nasilju, ti psi že kot mladiči nimajo lepega življenja."

Zlorabljeni psi želijo ugoditi vzreditelju
Pri običajni vzgoji pse učimo trikov in jih vzgajamo s priboljški, dotiki in ljubeznijo. Čez čas priboljški niso več potrebni, saj bo pes razumel, kaj mora ob določenem vzgibu ali ukazu storiti. Vzgoja psov za pasje borbe se od običajne precej razlikuje. "Pri vzgajanju k tem psom postavijo manjšega psa, največkrat mešančka, ki nima niti najmanjših možnosti za preživetje. Pitbul ali stafford bo nagrajen šele takrat, ko bo tega psička ugriznil. Šele takrat ga bo vzreditelj pobožal, mu dal vodo, kak priboljšek. Psa prisilijo v to in mu vcepijo v glavo: če bom napadel tega psa, bom za to nagrajen. Pes ne ve, da dela kaj narobe, to mu je bilo privzgojeno. To počnejo samo zato, da se pes v ringu ne bo umaknil." Vendar pa v tem trenutku pes še ni zrel za borbe, sledi še ena kruta faza: testna borba. "Tam se ugotavlja t. i. srčnost. Psica se bori proti psici, pes proti psu. Nasproti postavijo dva psa - enega, ki še nikoli ni bil v pasjih borbah, a kaže potencial, in drugega, ki je že bil v pasjih borbah in je navajen nasilja. Tisti, ki še ni bil v pasjih borbah, nima nikakršnih možnosti, ves čas se ve, kdo bo zmagal. Pes, ki še ni bil v borbah, tega ne ve, a ima privzgojeno, da bo lastniku ugodil le, če bo napadel drugega psa. Zagnal se bo vanj, ta pa ga bo raztrgal. Psi se na testnih borbah sicer ne pobijejo, dobijo pa hude rane. Tu se potem gleda t. i. srčnost, ki jo je omenila tudi 'mariborska pasjeborka' Vesna Trifunović. Ne glede na to, koliko bo ta pes v podrejenem položaju, se bo še vedno zaganjal nazaj. To je tisto, kar želijo od psa: da jim ne bo naredil sramote, ker se bo umaknil. Če se pes v tej testni borbi izkaže, potem pride do dejanske točke, ko je pripravljen na pasjo borbo. Drugega načina ne pozna, to mu je storil človek. Izkoristili so značilnosti teh psov za svoje bolne cilje in zaslužek."
Skrajno nezadovoljstvo z UVHVVR-om
V skupini na problematiko pasjih borb opozarjajo že dlje časa in so skrajno nezadovoljni z delovanjem Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR), ki naj svojega dela ne bi vestno opravljala. Bojda zato, ker naj bi se inšpektorji počutili ogrožene. V skupini nad tem argumentom še zdaleč niso navdušeni: "To je tako, kot če si električar ne bi upal zamenjati žarnice. Potem se tega ne greš." V skupini so še poudarili, da veterinarska inšpekcija vse oglede opravi v spremstvu policije, zelo pa jih moti, da inšpektorji niso nikjer javno izpostavljeni. "Za vsemi temi njihovimi absurdnimi strokovnimi poročili bi morala oseba javno stati in reči 'jaz sem napisala to poročilo in stojim za tem'. To je vse prikrito javnosti, nikjer se ne izve, kateri inšpektor je delal na katerem primeru. To je velika ironija in začaran krog UVHVVR-a." Skupina je predstavila še eno težavo: "Na UVHVVR-u so se odločili, da bodo sprejemali prijave ljudi za lažne prijave. Gre pa tako: če bi vas prijavila, da mučite žival, ker jo dejansko mučite, saj vas vsak dan gledam, kako jo tepete, bi k vam poslali inšpektorja. Vi bi odprli vrata, veterinarska inšpekcija bi vas vprašala, ali mučite žival. Vi bi rekli, da je ne, zato bi inšpekcija samo na podlagi vaše izjave, ne dokazov, meni izstavila račun za lažno prijavo - 500 evrov! Zato so ljudje raje tiho in se ne vmešavajo." Poudarili so še, da se rane na psu večkrat hitro zacelijo in ne izstopajo preveč, kar gre v primerih prijav prav tako na roko mučiteljem.
Želijo si nujnih sprememb zakonodaje
Skupina želi z vsemi, ki podpirajo njena prizadavanja, spremeniti celotno zakonodajo. "Mi imamo zelo nizke zaporne kazni. Niso to Združene države Amerike, kjer nekoga zaradi organiziranja pasjih borb lahko zaprejo celo za 55 let. Mi ne moremo začeti s takšnim predlogom, ker ni premo sorazmeren z vsemi drugimi področji. Leta 2010 je Evropska komisija obiskala Slovenijo in pregledala celotno slovensko zakonodajo. Drastične spremembe je zahtevala predvsem na področju varstva in zaščite živali, ker imamo najslabšega. Sploh ni primerljiv z nobeno državo. Mi se gremo neko Evropo, ni pa države, ki ima slabšo zakonodajo od nas!" V Italiji so, kot je poudarila sogovornica, s spremembo zakonodaje leta 2010 ogromno dosegli in si zaslužijo vse spoštovanje: "V Italiji najprej začnejo z dvema letoma, potem pa so kazni vse hujše. Vse skupaj so lepo razčlenili na alineje. 160 tisoč evrov kazni za kakršno koli organiziranje pasjih borb. Če je oseba mladoletna, še enkrat toliko. Poleg tega človeku, da dobi zaporno in denarno kazen, ni teba biti fizično prisoten na pasjih borbah. Dovolj je že, če promovira videoposnetke pasjih borb in spodbuja ljudi k stavam."

Dober odziv ljudi na njihovo pobudo
Skupina Ustavimo pasje borbe ima na Facebooku iz dneva v dan več privržencev oziroma podpornikov. Tudi ljudje, ki se v preteklosti iz različnih razlogov niso želeli izpostavljati, so se opogumili in se zavzeli za dobrobit živali. "Presenetilo nas je, koliko ljudi nas je podprlo, koliko nas aktivno spremlja, koliko ljudi nas kliče in vabi. Ljudje so bolj osveščeni, na plan so prišli tudi tisti, ki si prej niso upali. Za mučenje v Stanežičah smo dobili 14 prijav ljudi, ki se med seboj ne poznajo. Dejansko nam ljudje zaupajo, ker jim zagotavljamo stoodstotno anonimnost. Nikakor ne bomo izpostavili ljudi, ki nam razkrijejo določene podatke. Slovenska javnost se je dobro odzvala na vse skupaj." V skupini si med drugim prizadevajo tudi popraviti ugled pitbulov in staffordov, ki se jih drži sloves nevarnih, zelo napadalnih psov. Odločili so se, da bodo psi ustanoviteljev te skupine terapevtski. Hodili bodo po osnovnih šolah, otrokom bodo te pse predstavili takšne, kakršni so, poskusili bodo izbrisati stereotipe. "Nevarnih psov ni, nevarni so ljudje, ki pse naredijo takšne!"

C. R.