Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi za zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del. Zvok se pod morsko gladino širi veliko hitreje kot po zraku, pretirani zvočni dražljaji negativno vplivajo na ustaljene komunikacijske poti morskih živali, njihovo prehranjevanje, celo na paritev in selitvene cikle.

Na Lošinju so prve raziskave o vplivu zvoka na delfine opravili že pred več kot 20 leti, že takrat so ugotovili, da je poleti podvodni hrup zelo intenziven, saj je prisotnih veliko več plovil kot na primer pozimi. Delfini so se začenjali izogibati območjem, kjer je hrup zelo intenziven.

"Spremljali smo hrup in z njim povezano število različnih plovil, zdaj to počnemo kontinuirano. Seveda je glavna težava hrup navtičnih in drugih motornih plovil. Govorimo o nizkih frekvencah hrupa, ki ga oddajajo ta plovila. Število plovil na Jadranu v poletnih mesecih močno naraste in tudi intenzivnost hrupa je takrat veliko večja," pravi biolog Grgur Plesnić, znanstveni direktor inštituta Plavi Svijet.

Največja težava morda niti ni v glasnosti motorja, ampak v hrupu, ki ga v morje spušča ladijski propeler oziroma vijak. Da bi nam raziskovalec bolje ponazoril, kako okrepljen je hrup pod morsko gladino, nam je predvajal nekaj posnetkov, ki so jih pridobili s hidrofonom, posebnega mikrofona za podvodno snemanje. Posneli so tudi zvoke, ki so jih oddajali delfini, ko so se približali hidrofonom.

"Obstaja cel repertoar različnih zvokov delfinov, vsak ima svojo funkcijo. Poznamo zvoke, povezane z eholokacijo, z njimi delfini locirajo svoj plen. Obstajajo t. i. signature whistles, to so unikatni žvižgi, s katerimi se prepoznavajo posamezni delfini. To so neke vrste njihova osebna imena, s katerimi se povezujejo in tudi sodelujejo, vemo, da so delfini zelo inteligentne živali in da pogosto lovijo zelo koordinirano. Za kar nekaj zvokov, ki jih spuščajo delfini, pa še ne vemo, kako bi jih umestili," razlaga Plesnić v prostorih inštituta v Velem Lošinju, kjer predstavljajo zanimive vsebine iz podvodnega sveta tudi obiskovalcem.

Z raziskovalci na morju

Z gumenjakom smo se zapeljali na triurno izvidnico, ustavili smo se v kanalu med Lošinjem in Punto Križo na Cresu. Opazovali smo čolne in ladje v upanju, da bomo opazili tudi delfine, ki se pogosto zadržujejo za njimi. Čoln je upravljal Marko Radulović, ki morje pred Lošinjem razume kot svoj laboratorij. Na Inštitutu Plavi Svijet skrbi predvsem za hidrofone. "Hidrofoni so bili v morju leto dni. Ker so ves čas snemali, smo jih vsakih nekaj mesecev morali izvleči iz morja, prenesti podatke in jih očistiti, nato pa smo jih vrnili na isto mesto. Imeli smo GPS-koordinate dveh lokacij, kjer smo postavili hidrofone. Ena lokacija leži na območju Nature 2000, drugo mesto pa je na zunanji strani otoka Susak, kjer so razmere drugačne. Tam je več večjih plovil in tankerjev ter manj manjših, turističnih ladij."

Hidrofon je podoben klasičnemu mikrofonu, tehnično pa je prilagojen tako, da lahko deluje pod vodo. Meri približno 10 centimetrov in je prekrit z gumo. Preostala konstrukcija, velika kakšen meter, je namenjena predvsem baterijam in napajanju.

Z nami je bil na čolnu tudi prostovoljec Viljem Mantunović, mladi inženir informatike, domačin z Lošinja. Z geodetskim instrumentom je s celine izmeril lokacije za hidrofone in analiziral navtični promet: "Podatke smo nato prenesli v program in ugotavljali, kako pogosto se tu zadržujejo ladje. S tem smo se ukvarjali leto dni, tako da lahko primerjamo dogajanje med sezono in zunaj nje. Med sezono je veliko več jadrnic in gliserjev, zunaj nje pa veliko domačih čolnov in ribiških ladij."

S svojim delovnikom na morju in analizami je zadovoljen tudi Marko Radulović, biolog s področja ribolovne biologije in oceanografije, ki je študiral v Hamburgu. "Pri delu mi je izjemno všeč širok spekter stvari, s katerimi se moramo ukvarjati. Od meteorologije in vožnje čolna do poznavanja otokov in podvodnega sveta. Ko vse to združimo, nam omogoča, da projekt opravimo tako, kot je treba. Na morju mi je najlepše, ko je vse tiho. Ko raziskujemo, seveda slišimo motorje našega čolna, če pa opazimo delfine, se ustavimo in uživamo, kajti motor takrat ne povzroča toliko hrupa."

Sluh je za delfine ključen čut

Med otoki na območju Lošinja živi več kot 200 delfinov, zadržujejo se v jatah in so družabni. Mnoge opažajo že od devetdesetih let, delfini pa v divjini živijo od 40 do 50 let, pripoveduje Grgur Plesnić. "To, kar je za ljudi vid, je za delfine zvok. Sluh je zanje ključen čut, čeprav tudi dobro vidijo, a je v morju vidljivost vendarle slaba, še posebej v globinah. Delfini zvok uporabljajo v različne namene, seveda najprej za medsebojno komunikacijo, pa tudi za lovljenje plena. Spuščajo zelo različne zvoke, odvisno od tega, kaj si želijo sporočiti. Ko se znajdejo v situaciji, da je hrup preglasen in preglasi njihove primarne zvoke, to slabo vpliva na njihovo komunikacijo in lovljenje."

Delfini so sesalci, zelo so občutljivi na nenaravne zvoke, razlaga. Težava je, da se zvok pod vodo širi veliko hitreje kot po zraku. Morje je veliko gostejši medij. "Res močni zvoki, kot so na primer podvodne eksplozije, lahko povzročijo tudi fizične poškodbe slišnega organa pri delfinih, seveda, če je žival zelo blizu zvočnemu izvoru takšne eksplozije. Intenziven in nenadejan zvok lahko poškoduje slušne organe morskih živali. Najpogosteje so to seizmične raziskave v morju, ko se uporabljajo t. i. airguni. Tovrstne raziskave bi morale imeti posebne študije o vplivih na morski živelj, na ladji bi morali biti tudi posebni opazovalci, ki posadko opozorijo na večje jate živali."

Pogost izvor močnega hrupa so tudi podvodna gradbena dela. "Pa tukaj uporaba sonarjev, najbolj znani so primeri, ko je uporaba vojaških sonarjev povzročila smrt številnih kitov. Sonarji oddajajo kratke pulze zvoka, ki usmerjajo veliko energije ozkega obsega v točno določeno smer. Kiti so izgubili orientacijo in so zašli v plitvine, tam pa so poginili," razlaga Plesnić.

Delfini zaznavajo širok razpon frekvenc, od manj kot kiloherca pa vse do ultrazvočnih frekvenc. Del eholociranja lahko slišimo tudi mi, velik del eholociranja pa se že nahaja v ultrazvočnem spektru.

"Pri delfinih me najbolj fascinira njihova sposobnost eholokacije, torej neke vrste navigacije, pri kateri žival oddaja visokofrekvenčne zvoke in s tem ugotovi, kako oddaljen je neki predmet oziroma druga žival, kako velika je, je sovražnik ali prijatelj. Imel sem priložnost videti, kako delfini lovijo ribe, to pogosto počnejo tik pod morsko gladino. Enkrat smo tako opazovali delfina, ki je nekaj centimetrov pod gladino lovil ribe tako, da je bil obrnjen na hrbet. Večja riba je bežala pred njim, vseskozi je bila kakšnih 10 centimetrov pred njim, umirjeno ji je sledil, na milimeter točno je vedel, kje se nahaja. Seveda jo je na koncu ulovil. Igral se je z njo, to me je res fasciniralo in dokazuje, kako pomembna je eholokacija in kako hrup zmoti delfinovo življenje," še pove Plesnić.

Ključno je torej odgovorno obnašanje na morju, raziskovalci pa vendarle opažajo tudi pozitivne spremembe v navtični kulturi, a ob vedno gostejšem prometu na morju je hrupa in nepazljivosti še vedno preveč.

"Ljudem ne moremo prepovedati plovbe. Navtike stalno opozarjamo, da kadar smo na morju, smo v resnici gostje morskih živali. Moramo jih upoštevati. Torej, če na Jadranu opazite delfine, zmanjšajte hitrost čolna na minimum. Ne naganjajte jih, ne zapeljite se mednje, vzdržujte razdaljo. S tem zmanjšate hrup, če se držite pravokotno od jate, delfini vašega čolna ne bodo doživeli kot grožnjo. Zelo verjetno se bodo sprostili in zanje to ne bo neko veliko vznemirjenje. Mi zdaj vozimo počasneje, zato naš motor ne ustvarja toliko hrupa. Poleg tega ni tako prometno. Če bi bilo tukaj deset gliserjev, pa bi bil že problem," pravi Plesnić.

Raziskovalec opozarja tudi na morske želve, ki so velikokrat žrtve gliserjev. "Njih ne moti toliko zvok kot izpostavljenost nesrečam. Vozite, prosim, z odprtimi očmi in se jim poskusite izogniti. Težko jih je opaziti, zato bodite še posebej pozorni."

Na vetrovni dan so delfini raje uživali v morskih globinah, tako da jih v naši izvidnici nismo videli, ob lepšem vremenu pa jih je mogoče pogosto opaziti na območju Lošinja.

Meritve tudi v slovenskem morju

V slovenskem morju ima svoj dom približno 80 delfinov, še enkrat toliko jih redno obiskuje vode Piranskega in Tržaškega zaliva. Velike pliskavke so zelo družabne, živijo v skupinah, so zelo inteligentne živali, ki imajo vsaka svoj žvižg, po katerem se prepoznavajo med seboj.
Zdaj imajo tudi vsaka svoje ime, po katerem jih prepoznavamo ljudje. Nadeli so jim jih člani društva Morigenos, ki že skoraj 20 let raziskujejo navade in družbeno strukturo divjih delfinov v slovenskem morju. Spremljajo tudi, kako se zaradi človeških dejavnosti spreminja njihov habitat in kako nanje vpliva onesnaženje morja.

Tudi društvo Morigenos v slovenskem morju že od leta 2010 izvaja akustični monitoring. V morje postavijo pasivne akustične hidrofone, s posnetimi zvoki pa preučujejo gibanje delfinov.