"Po cesti je bilo slišati vpitje, konvoj vozov je do Trsta vozil vso noč. Vsak voz je imel spredaj dve laterni, nekdo je hodil prvi, svetil in kričal: »Pazi!« To je bilo izjemno težaško delo," razlaga Boris Blažko, ko stojiva na stari kamniti Resljevi cesti.

Prometnico iz 19. stoletja danes počasi zarašča gozd, nekdaj pa je bila osrednja tovorna žila z Gore – mrzle planote, ki se dviga na tisoč metrih nadmorske višine nad Ajdovščino – do cvetočega tržaškega pristanišča.

To, kar me zanima, pa je nenavadni tovor, ki so ga vozili do morja. Kar tri tone je tehtal vsak voz, ko so nanj natovorili cenjeno blago, ki so ga Primorci bogato prodajali – zmrznjeno vodo, led.

V 19. stoletju, pa še prej, so ga pridobivali iz ledenih jam, ki jih je po Sloveniji več kot tisoč, vendar je bilo ledarstvo v takem obsegu živo predvsem na planotah Nanos in Trnovski gozd. Resda so domačini prodajali vodo, ki so jo našli v svojem okolju, a to nikakor ni bil preprost posel.

Težke kose so položili na vozove, da se je led sprijel z lesom, pokrili so ga z bukovim listjem in tesno ovili z gostimi smrekovimi vejami. Prodajali so ga predvsem spomladi in poleti, vozili so ga ponoči ter skušali najti kupce, še preden je dodobra posijalo sonce.

Če jim v Trstu ni uspelo, je bilo vse zaman. "Blago ni sirota, ga bom pa nazaj peljal!" je, kot pravi ena od ledarskih zgodb, cinično dejal furman, ki je v Trst pripeljal mrzlo pošiljko, ki pa je tam niso potrebovali, zato jo je jezen stresel v morje.

Povedal mi jo je Blažko, ki je zgodovino ledarstva v krajih, kjer so ljudje živeli od ledenih jam ali "ledenikov", kot so jih imenovali, preučeval med svojim dolgoletnim delom v Goriškem muzeju.

Hladilniki "na led"

V muzeju med drugim hranijo starinski hladilnik "na led".

"Videti so bili kot omare, imela so jih premožnejša gospodinjstva in gostilne, meščani ali hišne pomočnice so šli zjutraj na tržnico v Trstu, kamor je že ob petih prispel led. Položili so ga v domače hladilnike, kjer je zdržal dva dni, voda je stekla v rezervoar. Hladilnik je bil lesen in izoliran z žaganjem, filcem, včasih celo z azbestom, v notranjosti pa je bila pocinkana pločevina," Blažko svojo pripoved prestavi v neki drugi kraj, v Trst.

"Gostilne so pijače hladile tudi v vedrih, tja so hodili sladoledarji, ki so led uporabljali tako za izdelavo kot tudi za hlajenje sladoleda," pojasni in pripoveduje, da so imela gostišča velike zaloge ledu tudi po kleteh, kjer so se hladile steklenice.

A za te namene je šel le manjši del ledu. Mnogo več so ga potrebovali na velikih ladjah.

Kako se je led iz Trnovskega gozda znašel v Afriki

"Najprej so bile jadrnice, zatem parniki. ‘Pridelek’ iz teh krajev so uvažali v Aleksandrijo in Egipt, na primer češnje ali pa meso. Za določeno količino živil so potrebovali še približno za tretjino toliko ledu, ki so ga strateško postavili po ladji, ki je imela izolirane prostore," pripoveduje sogovornik. In nadaljuje: "Ko so prišli v Aleksandrijo, so prodali še led, ki se na ladji ni stopil, pa tudi sladko vodo, ki je ostala od ledu."

Težko si predstavljam, kakšno vrednost je imel v 19. stoletju led v Afriki – to je bil vsekakor velik luksuz.

Če so sladoledarje in tržnice oskrbovali manjši ledarji, pa so večje količine te surovine za ladje dovažali veliki koncesionarji.

"Ladja je v Trstu, nalagali bomo sadje, rabimo led!" je bil ukaz, ki je sprožil karavane vozov, nabito polnih ledu. Kdor se je z avtomobilom že spustil po glavni poti iz Opčin v Trst, ve, da je izjemno strma, a to je bila edina smer, ki so jo imeli na voljo.

Vsak tritonski voz so vlekli do štirje konji, ki pa v strmem klancu niso mogli zavirati.

"Bila je groza! Računati morate, da so, ko so prišli na Opčine, zamenjali vse lesene zavore, ki so bile že obrabljene, saj so se med potjo uničile," razlaga Blažko in doda, da so pri sebi imeli tudi vodo, saj se je zaradi silnega zaviranja včasih vnel tudi ogenj, kolesa, ki so bila obita s kovino, pa so kar žarela.

Žaganje ledu v jamah

Tudi pobiranje "pridelka" – kot so mu rekli – iz ledenih jam in zamrznjenih kalov ni bilo enostavno. "Imeli so predpasnike iz jute in žaklovine, klešče, v ledenici so uporabljali tudi škripčevje za vlačenje ledu. Z žagami so rezali kose v velikosti četrt kubičnega metra, če je led počil, so ga dali skupaj in je ponovno zamrznil. Da se kosi ledu v skladiščih med sabo ne bi zlepili, so mednje dajali listje," razlaga Blažko.

Podjetni Štemč s Predmeje je bil eden od dveh koncesionarjev, ki so lahko prodajali velike količine ledu. V času Avstro-Ogrske so namreč okrog gozdov na Gori in okolici zgradili suhi zid, da se iz tega državnega območja ni dalo krasti, vozovi so ob vstopu na območje dobili številko, vse je bilo natančno določeno, tudi kupčevanje z ledom iz največje tamkajšnje jame, Paradane.

Sezonski najemniški delavci so lomili led iz kalov tudi pozimi in ga s sanmi vozili v Štemčevo skladišče, kjer so si že pozimi pripravili veliko zalogo. Nekdaj mogočno skladišče ob veliki domačiji je danes neugledna kamnita ruševina iz 19. stoletja, ki je morda, če bi šla tam mimo, sploh ne bi opazila.

Blažko razkrije, da mu je o vseh teh postopkih pred štiridesetimi leti razlagal še zadnji živeči ledar na Gori iz te hiše, ki je kmalu zatem umrl. "Povedal sem ti vse, kar mi je pravil on," mi je dejal.

"To je popolnoma drugačna stvar"

Blažko pripoveduje, da je pred leti vzel kocko večnega ledu iz jame za raziskavo in jo odpeljal v dolino. "Razlika v primerjavi z navadnim ledom je ogromna, led iz ledene jame je trši, oni je bolj mehek in voden. Večni led kar reže, dejansko se lahko urežeš, poleg tega pa je bolj modrikaste barve."

Avgusta so dali v senco dva kosa ledu: tistega iz ledene jame in kos, ki so ga pridobili v umetni hladilnici. "Prvi je tri dni zdržal na prostem v največji vročini, preden se je stopil, ta drugi kos ledu pa se je stopil že prvi dan. To je popolnoma drugačen, kompakten, bolj obstojen led."

Pridobivanje ledu za hlajenje iz ledenih jam, ki je ljudem poznano že tisočletja, je po živahni trgovini v 19. stoletju v teh krajih izginilo v prvi polovici 20. stoletja, ko so prihajali novi higienski standardi in, še pomembneje, novi, umetni načini hlajenja.

"Prespati v jami ni luksuz"

Največja jama, iz katere so led vozili v Trst, je Velika ledena jama v Paradani, imenovana tudi Velika ledenica v Paradani, iz katere so led pridobivali poleti in spomladi. V to mogočno jamo je zaljubljen Daniel Rojšek, ki jo je v življenju obiskal vsaj stokrat v vseh letnih časih, pove.

"Prespati v jami ni luksuz, je pa tam res ljubi mir," ljubiteljski jamar komentira noči, ki jih je preživel v jamah. Ob tem doda: "Hladne so, naredimo si šotorčke, da je spanje prijetnejše."

Tisti, ki si upajo spustiti v globine te jame, lahko vidijo kristale ledu, ki se svetijo v luči, pa tudi ostanke lesenih pripomočkov avstrijske vojske, ki je med prvo svetovno vojno iz jamskega ledu pridobivala pitno vodo.

"To je posebnost v svetovnem merilu, globoka je 858 metrov in ni še čisto znano, kje se konča. Ko zapade veliko snega, so razmere nevarne, lahko se sproži celo manjši plaz. V ledeni dvorani se temperatura nikdar ne dvigne nad dve stopinji Celzija, pozimi pa se še bolj ohladi in nastaja led," razlaga Rojšek, ki deluje na Zavodu RS za varstvo narave.

Metulji, ki spijo v ledenih kristalih

Morda bi pričakovali, da v ledenih jamah ni življenja, a to ne drži.

"V ledeni jami v Paradani živi oklepna pršica, ki je značilna za severne predele in drugače živi v tundrah. To je dva milimetra velika živalca, ki se je tu ohranila iz časa ledenih dob, a je tako majhna, da je skoraj ne moremo videti. Jama je njeno najjužnejše nahajališče," pojasni sogovornik. Spomni pa se: "Tudi metulji so v ledenih jamah, prezimijo na steni. Tam sem videl metulje, prekrite s srežem, ki nastane iz zračne vlage, to so ledeni kristali, ki se spomladi očitno stopijo, metulji pa se zbudijo in odletijo."

Nevarne spremembe

"Med letoma 2002 in 2012 se je led v Paradani znižal za meter in pol," resno opozori sogovornik. "Zaradi suhih zim in suhih pomladi brez snega led ne more nastati, čez poletje se stali in niža."

"To se vidi, v vhodni dvorani konec poletja ledu skoraj ne vidiš, prekrit je s kamenjem, včasih pa je bil tam konec avgusta še sneg. Zelo kmalu se stali, to je zelo jasno opaziti, to se včasih zgodi že januarja," še izpostavi.

Ta pojav raziskuje Jure Košutnik, ki je bil pri pripravi svojega doktorata oblečen v kombinezon, toplo spodnje perilo in gumijaste škornje z dvojnimi nogavicami.

"Veliko časa nam vzame tudi pot do ledenih jam, včasih moramo do njih po snegu gaziti tudi nekaj ur," med drugim pove, ko razlaga o svoji raziskavi 14 slovenskih ledenih jam, ki jih je od leta 2009 obiskoval dvakrat letno. S posebnimi samodejnimi napravami je v njih meril temperaturo, pa tudi obseg ledu.

"Jamarji smo posebna skupina ljudi, malo nor moraš biti, da te privlači podzemlje. Včasih rečem, da smo jamarji tisti, ki so nam starši v mladosti prepovedovali skakati po blatu, zdaj pa to podoživljamo, ko smo odrasli," zaneseno opiše svojo ljubezen do jam. "Jame so že tako mrzle in neprijetne, ledene jame pa so še toliko bolj ekstremne. Tu je navadno okrog nič stopinj Celzija, so vlažne, spolzke, polne ledu."

Slovenske ledene jame posebej na udaru

"Količina ledu v jamah se manjša, to je posledica podnebnih sprememb," opozori raziskovalec. Izpostavi: "Naše ledene jame ležijo nizko, naše podnebje je zmerno, ni ledeno, zato se vpliv kaže prej, a to je pojav, ki ga opažajo po vsem svetu."

Da se led pospešeno tali, so v Sloveniji prvič zaznali konec 80. let preteklega stoletja. Za obstanek ledenih jam so namreč nujne zelo mrzle zime, ki jamsko okolje pohladijo, voda, ki priteka v jamo, pa zmrzne.

"Zaradi podnebnih sprememb je poleti vse več močnih padavinskih dogodkov, kar je za ledene jame zelo slabo. Bolj kot je poleti okolje nad jamo stabilno, več ledu se ohrani. Te padavine so relativno tople, na območje padejo zelo hitro in hitro odtečejo v jamo ter ne izgubijo toplote. Jamo segrejejo, led pa se tali. To je najslabše," pojasni Košutnik.

Zgodovina jam in zgodovina ljudi

Ledu iz ledenih jam niso uporabljali le na dragih ladijskih prevozih in v bogatih hišah, ki so premogle prve hladilnike na led, temveč so ga znali izrabiti tudi pastirji, ki so tam pridobivali vodo za živino.

"Domačini z Gore so še v 60. letih prejšnjega stoletja hodili po led v Paradano. Ko je bila huda suša, so vodo cedili skozi mah in jo uporabljali za pitje. Iz vasi do jame je bilo dve uri hoda, domačini so led nosili v platnenih nahrbtnikih z usnjenimi naramnicami in ga obdali s smrečjem, da jih ni zeblo v hrbet," pripoveduje Rojšek.

V nekaterih vaseh pa so nekdaj stale stavbe, ki so bile skupne vsem prebivalcem. Bile so napolnjene z ledom, v njih pa so skladiščili meso in pridelke. Ponekod so jim rekli kašče, drugje mesnice, vsekakor pa je to še ena od zgodb, ki se izgubljajo v zgodovini, ko se večni led iz jam počasi topi.