Umiranje in izginjanje čebeljih družin sta svetovni težavi. Tudi slovenski čebelarji že dolgo opozarjajo na vse hujše razmere. Podalpske čebele pestijo pomanjkanje paše, ki je posledica ponavljajočih se naravnih katastrof, npr. žleda in škodljivcev, ki napadajo pašne rastline, med njimi so šiškarice in podlubniki. Še posebej je cvetoče rastlina prizadela majska pozeba.

V zadnjem letu so največ pozornosti dobili neposredni čebelji škodljivci, kot je mala pršica z imenom varoja. Čebelarji se proti njej sicer že dolgo bojujejo. V Evropo je prišla pred približno petimi desetletji in ne dolgo zatem tudi na slovensko ozemlje. Nadloga postaja vse hujša, in ker je sposobna uničiti celotne družine, čebelarji iščejo številne načine, kako bi se jih znebili. Uporaba zdravila vrhniškega podjetja Apis je bila med njimi. Decembra lani se je izkazalo, da vsebuje nekatere strupe, kar je sprožilo znano afero, ki še traja. Državne institucije na podlagi analiz že dlje časa sporočajo, da je slovenski med varen, kar pa ni preprečilo padca zaupanja v ta sladki produkt narave, ki se je pokazal tudi na prodaji.
Kako se spopada s težavnimi razmerami, je za MMC pojasnil poklicni čebelar Aleš Peček, skrbnik 130 čebeljih družin iz Preserja pod Krimom. Poudaril pa je tudi pozitivnejše plati dejavnosti, kot pravi, ga živalce te 160 milijonov let stare vrste navdihujejo in vračajo k naravi. Zato je še toliko bolj zadovoljen, da je slovenskim čebelarjem uspelo v Bruslju registrirati zaščiteno geografsko oznako Slovenski med in da pobuda za 20. maj, rojstni dan Antona Janše, kot svetovni dan čebel povsod dobiva pozitivne odzive. Več v spodnjem pogovoru.

V zadnjih dveh letih je v čebelarstvu šlo narobe skoraj vse, kar je lahko. Kako se je izšlo za vaše panje?
Že leto 2014 je bilo katastrofalno, kar se tiče pridelave medu v Sloveniji. Pridelanega je bilo okoli 400 ton, kar je res katastrofalno v primerjavi s 1.500 do 2.000 tonami, kar je nekje povprečje. Lansko leto je sicer bilo boljše. Medu je bilo nekoliko več, tako da smo lažje zadihali. Letina ni bila ravno nadpovprečna, a dovolj, da smo celili rane še iz prejšnje sezone. In ravno smo si dejali, letos bo malo boljše, pa je udarila tista afera tik pred novim letom. Ravno v najslabšem času.

Sam se s pridelavo poklicno ukvarjam. Prodajam tudi neznanim kupcem in iščem nove in lahko potrdim: se je poznalo. Ob novem letu, v času obdarovanj, hočeš poiskati kakšno stranko, da med tržiš kot darilo. Toda z novimi strankami se praktično nič nismo mogli pogovarjati, zelo težko jih je bilo prepričati. V glavnem smo med prodajali starim kupcem. Ti so se vračali, saj me poznajo kot čebelarja. Vedo, da čebelarim in da sem tudi v tej shemi višje kakovosti.

Videli bomo, kakšen bo vpliv letos. Morda se bo počasi ta afera razvodenela in vpliv ne bo tako negativen. Ampak kaj potem? Spet nam kaže slabo leto, prva polovica je bila izredno slaba. V Sloveniji čebelarska sezona praktično zavzema le maj in junij. Takrat zares čebelarimo v smislu, da pridelujemo pridelke. Pa poglejmo. Maja je bila pozeba. Prve paše, torej cvetlične in akacijeve, praktično ni bilo. Gozdno pašo je vzel dež, ki je bil praktično cel junij. Zdaj čakamo, če bo še kaj od zadnje paše lipe in kostanja. Pa spet kaže, da vreme ne bo ravno stabilno. Kaže, da bomo imeli katastrofalno letino, da skoraj ne bo pridelka. Zadnja leta res niso ... lepa.

Koliko medu ste pridelali v zadnjih letih, in kolikšno letino pričakujete?
Čebelarim z okoli 130 družinami. Številka sicer nekoliko niha od leta do leta. Leta 2014 smo pridelali nekje devet kilogramov na panj, vse skupaj nekaj čez tono. Lani je številka znašala okoli 20 kilogramov na panj. Če zdaj ne bo kakšnega oprijemljivega medenja, bo letos spet nekje 10 kilogramov. To je precej ubog donos.

Koliko je lanska afera vplivala na prodajo?
Jaz medu ne prodajam na debelo. Raje na drobno, pri čemer se vključujem v sheme višje kakovosti. Sem pod določenim nadzorom, med dajem v redne analize in ga prodajam neposredno končnemu kupcu. Med pa se kar proda, in če ne poide v pol leta, bo pa v enem. Če se trudiš in imaš kakovosten med, zaloge prodaš, je pa to zaradi afere težavnejše.
To sem izračunal: nekoč sem za pridobitev novega kupca, torej, da sem ga prepričal o nakupu, porabil pet minut. Zdaj pa traja do pol ure, da lahko objasnim to afero, za kaj sploh gre. Sploh, kaj je tukaj v ozadju. Ozadja so tukaj različna, več jih je, ni samo tisto, kar je bilo prikazano. V ozadju so neki interesi nekih skupin, ki so še podpihovale in ...

Kaj je bilo torej po vašem mnenju v ozadju afere?
Vedeti moramo, da so bili čebelarji od nekdaj sami sebi prepuščeni, kar se tiče zdravljenja različnih bolezni. Že ko sem bil mlajši, pred dvajsetimi in tridesetimi leti, ko so bili izbruhi raznih bolezni, veterina ni bila posebej pozorna na to. To ni bilo v interesu, čebelarstvo pač ni bila neka velika gospodarska panoga. Ko je enkrat vstopila veterina - in posredno država - da bi sistem uredili, pa se je začelo malo ... komplicirati. To je moje mnenje: zadaj so zaslužki nekih skupin, ki hočejo prodajati zdravila čebelarjem.
Jaz, denimo, čebelarim sonaravano, z uporabo organskih kislin. Veterina oziroma država oz. kdor koli je že tu zadaj, je začela te organske kisline pod nekim drugim imenom desetkrat dražje prodajati. Te kisline smo prej že desetletja uporabljali po desetkrat nižji ceni. Potem pa nekdo isto stvar v drugo embalažo zapakira in reče: To je to, to mi odobrimo, to morate uporabljati.

Če parafraziram vaše besede: zmagali so interesi prodajalcev zdravil.
Tako. Jaz mislim, da je bilo to v ozadju. Potem so to podpihovali in je kar raslo, kipelo in vrelo. Vrstili so se prispevki, kako je med kontaminiran s tem in onim, potem je bil sporen že propolis, pa vosek in naprej. In kar ni bilo konca, vsak teden nekaj. Zdaj je to, hvalabogu, malo potihnilo. Kaj vem, mogoče zato, ker čez pomlad in poletje prodaja medu upade. Bomo videli, kaj bo jeseni, ko bomo spet šli z medom na trg in se trudili prodati svoje izdelke. Jaz sem kar malo v strahu, kaj se bo spet jeseni in čez zimo zgodilo.

A se ti domači kislinski pripravki kaj slabši od uradnih?
Mravljična, mlečna in oksalna kislina so bile vedno ... Zdaj veterinarji rečejo, da gre za tehnične kisline, da niso prav prečiščene. Kako mora biti oksalna kislina prečiščena, če je že 96- ali 98-odstotna?! Te kisline so nekoč prodajali v vsaki kmetijski trgovini in čebelarji smo jih uporabljali. Cena kilograma je bila nekje 15, 16 evrov. Zdaj je pa oksalno kislino pod drugim imenom registriral neki tuji trgovec kot zdravilo za zatiranje varoje in ga prodaja desetkrat dražje.

Druga stvar pa so konvencionalni čebelarji, ki uporabljajo kemične pripravke. Tam se pa strinjam, da mora biti nadzor nad kemičnimi zatiralci varoze 100-odstoten, da se v panje ne vnašajo neprimerne zadeve. Konec koncev pridelujemo hrano, in osebno sem sploh proti temu, da se uporablja kakršna koli kemija. Med kot neko super živilo, kot hranilo z največ energije, ne bi smel vsebovati nobene dodatne kemije.

A smo za uvožen med, npr. iz Kitajske, lahko prepričani, da je bil pri pridelavi podvržen vsaj takim standardom, kot je slovenski?
Sicer se ne znanstveno ukvarjam z analizo in z označbami uvoženega medu. Ampak kolikor spremljam stvari, tudi če je med visokokakovosten in uvožen z drugih koncev sveta, vsebuje cvetne prahove, na katere ljudje tukaj v Sloveniji nismo navajeni. Ima prah evkaliptusov in drugih rastlin, ki jih pri nas ni, in nastajajo alergije. Na tukajšnje rastline smo navajeni.

Pri označbah pa sem velik skeptik. Ne verjamem. Preveč je poneverb. Zunaj Evropske unije za zdravljenje bolezni uporabljajo antibiotike in tak med pride k nam na police z vsemi deklaracijami. Potem pa analiza uprave za varno hrano ugotovi antibiotike v medu. Lani so to našli pri eni izmed trgovskih verig. In to se kar naprej dogaja. Za slovenski med pa se še nikoli ni zgodilo, da bi bil vzet s polic! Ali pa, da bi ga moral kakšen čebelar odpoklicati. Pri medu iz uvoza pa se to kar naprej dogaja. Potem se pač ne moreš zanašati, da je kakovosten, pa naj bo na njem še takšna deklaracija.

Vključeni ste v shemo za kakovostni med, poimenovano Slovenski med. Kaj ta zagotavlja?
Čebelarska zveza se že od leta 2000 trudi, da bi kakovosten slovenski med vključili pod neko blagovno znamko. In po dolgem času, konec leta 2013, je Evropska komisija to slovensko znamko potrdila: Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Je edini v Evropi s to označbo in je tudi podvržen višjim standardom kakovosti: manjšo vsebnost vode in drugih zadev. Tudi sam sem se vključil, in to se mi zdi bistveno. Slovenci smo mali pridelovalci in pridelamo malo medu, zato ne moremo konkurirati svetovnim proizvajalcem. Tekmujemo lahko zgolj s kakovostjo. Zato so te znamke in označbe, od Slovenskega medu do ekološke pridelave, tako zelo pomembne.

Pri Slovenski čebelarski zvezi ste odgovorni za področje apiterapije? Kaj je to?
Za apiterapijo sem odgovoren pri sekciji čebelarskih društev Maribor, in tudi v komisiji zanjo pri Slovenski čebelarski zvezi. To je pa druga stran čebelarstva: zdravljenje s čebeljimi pridelki. Človeštvo se vedno bolj odmika od narave. Vedno manj hoče od nje biti odvisno. Saj vidimo, zakaj. Čebelarji smo popolnoma odvisni od narave. Ko pride taka slaba letina, kot je bila 2014 ali kot kaže, da bo letos, postane jasno, da odvisnost od narave lahko pomeni tudi, da ne pridelaš dovolj zase. Ampak v tisto, kar pa je pridelano, vložimo toliko življenjske energije ... težko to razložim. Zelenjava, ki je pridelana v regalih, je drugačna od tiste, ki jo oprašijo čebele. Tista hrana je drugačna. Poješ je lahko manj in imaš več od nje.

Apiterapija zelo poveže človeka in čebelo. Zdravljenje s čebeljimi pridelki pa je lahko zdravljenje s čebeljim pikom, uživanje medu, cvetnega prahu, matičnega mlečka ... To so vse stvari, ki pri človeku to življenjsko energijo večajo in ohranjajo s tem zdravje. Z njimi bomo težje zboleli, lažje premagovali stres ...

Slabe letine postajajo vse pogostejše. Ko nastopijo, koliko je rivalstva med čebelarji za preostanek paše?
Eno so ljubiteljski čebelarji. Teh je v Sloveniji večina, in to počnejo iz čiste ljubezni do čebel. Svojih panjev ne prevažajo. Poklicni čebelarji, ki moramo iz dejavnosti preživeti, pa čebele prevažamo. Ampak jaz na pasiščih, kamor jih vozim, nikoli nisem opazil ali začutil, da bi me hotel kdo izriniti. Zdrav razum in dogovor zmagata. Če je paša in če medi, je za vse živalce dovolj prostora. Nisem še doživel, da bi se moral s kom prerivati za pašo ali se iti neke čudne igrice.

Zaradi vsesplošnega izginjanja čebel se pojavlja vse več pozivov k ohranitvi in zaščiti te žuželke, ki je nepogrešljiv del biološkega cikla. Kaj lahko običajni ljudje storijo za ohranitev čebel in do njih prijaznega okolja?
Kdor ima možnost, kdor ima košček zemlje ali pa le lonček na balkonu, naj le posadi eno medovito cvetlico. To je že ena skrb za čebele in tudi čmrlje, saj od tega živijo. Tudi v mestih se da. Drugo pa je čisto ohranjanje okolje, da se ne odmetava odpadkov. Mi smo tukaj blizu Ljubljane naproti Rakitni, in ob cesti vidim še vedno ogromno smeti, ki jih odmetavajo iz avtomobilov. Vsako leto ob čistilni akciji to pobiramo. Ko gre kdo v trgovino, ne potrebuje polivinilaste vrečke, dovolj je, če vzame cekarček od doma. Kup je teh vsakodnevnih, drobnih stvari, ki se skozi čas naberejo in ohranijo okolje za čebele ter za nas.

Koliko časa čebelarite?
16 let, od leta 2000, od tega zadnja štiri poklicno.

Družinska tradicija?
V sorodstvu smo imeli čebelarje, ampak manjše. Stric je bil čebelar in mogoče sem se ravno od njega navzel tega navdušenja nad čebelami. V glavnem smo v družini vedno tako živeli, v naravi in z naravo. Začel sem čisto ljubiteljsko, z nekaj panji, potem pa je tako naneslo. Življenje ti daje vedno nove izzive in jaz sem se pred štirimi leti odločil, da bom čebelaril profesionalno. Rekel sem si: če mi to uspe, je to največ, kar bi lahko v življenju dosegel. To, da bi lahko živel s čebelami in od čebel.

Pa se splača?
Moto je, da lahko skrbim za čebele kot superorganizem, za neko stvar, ki že 160 milijonov let na Zemlji. V njih je ena taka energija, neka duhovna plat, ki me naprej vleče. Materialno pa: da se preživeti, ni pa neka bogatija. Pride dobro leto, dve slabi, pa si pod povprečjem, in spet čakaš na eno boljše.

Kako napreduje pobuda za svetovni dan čebel?
To je res super pobuda. Slovenci smo čebelarski narod. Od vedno smo imeli poseben odnos do čebele. Pri drugih tega ne zaznaš.

V kakšen smislu poseben?
Čustvena vez, ki se je izoblikovala v slovenskih čebelarjih. Drugje po svetu, od Amerike, Južne Amerike, pa Kitajske ... tam na čebelarstvo gledajo bolj kot na gospodarsko panogo. Tudi ljubiteljskih čebelarjev ni, vsaj ne v takem številu kot pri nas. Tudi s tega vidika mi je ta pobuda za 20. maj kot svetovni dan čebel zelo dobra, in kolikor vidim, se tudi dobro prijema. Kolikor spremljam, je pozitivno sprejeta na vseh ravneh.

Če potegnemo črto: je bil ta prah, ki se je dvignil okoli slovenskega medu v zadnjem letu, po vašem mnenju upravičen?
Prav je, da smo si enkrat natočili čistega vina. Ribarili smo v kalnem, kot se reče. Ni se vedelo, kdo bi kaj prodajal, kje bi čebelarji zdravila dobili, vedno je bilo nekaj ... ni bilo urejeno. Po tej aferi mislim, da se bo uredilo. Ampak afera sama je bila preveč potencirana in smo sami čebelarji škodo imeli.

Ampak je prav, da se bodo zadeve zbistrile. Da se bo točno vedelo, kdo zdravi sonaravno, kdo s kemičnimi pripravki, ki morajo biti pod nadzorom, da bo sledljivost medu in uporabe zdravil za zatiranje varoje jasna. To je prav.

Če torej ne bo še dodatnih vremenskih ujm, boste torej slovenski čebelarji iz tega potegnili lekcijo in izšli močnejši?
Da, kratkoročno je sicer bila škoda narejena. Ampak dolgoročno mislim, da bomo izšli zmagovalno ... vsaj kar se tega tiče.