Skupna gmota vseh nastalih odpadkov v Sloveniji sicer znaša nekaj več kot osem milijonov ton na leto, od česar največji del odpade na gradbene odpadke. Prej omenjenih odpadkov – tistih, ki nastajajo v gospodinjstvih – je za več kot milijon ton.

V gospodinjstvih sicer nastajajo različni odpadki. Ogromno jih sodi v skupino embalaže, potem sta tukaj papir in karton, ki sodita v poseben zabojnik, biološki odpadki in pa mešani komunalni odpadki, ki pomenijo "vse drugo". V teh zabojnikih se pogosto znajdejo tudi tekstilni izdelki, kot so oblačila, pa čevlji in drugi izdelki, ki so postali neuporabni, ali pa jih preprosto ne maramo/potrebujemo več in se jih želimo znebiti na najbolj preprost način – tako da jih "zabrišemo" v smeti.

Med epidemijo smo pridelali več bioloških odpadkov

Med epidemijo bolezni covid-19 je veliko ljudi zaradi ustavitve javnega življenja in prepovedi ter omejitev ostalo doma. Lokalne komunalne službe so kmalu začele opozarjati, da se je količina gospodinjskih odpadkov povečala, saj so se začele vrečke smeti kopičiti ob zabojnikih.

Na območju JP Voka Snaga, ki skrbi za odvoz odpadkov na območju Mestne občine Ljubljana in desetih primestnih občin, pravijo, da je število nastalih odpadkov v gospodinjstvih lani statistično sicer primerljivo z letom prej, je pa nastalo veliko več zbranih bioloških odpadkov, kar pripisujejo temu, da je veliko ljudi hrano uživalo in/ali pripravljalo doma.

Verjetno se niti ne zavedamo, koliko odpadkov ustvarimo. Če vsakodnevno hodimo na delo, v šolo, se družimo na javnih krajih in si številne obroke in malice privoščimo v restavracijah in menzah, namreč svoje odpadke nekako preložimo na druge ali pa jih odlagamo sproti v javne zabojnike in tako niti nimamo predstave, kako zelo kot posamezniki "smetimo" naše okolje.

Epidemija je razkrila tudi to plat naših življenj, k čemur so pripomogle prav tako spremenjene navade. Ob tem je treba poudariti, da si jih nismo izmislili sami, ampak so nas v to prisilile omejitve in prepovedi. Tako se je močno povečala količina blaga, ki ga naročamo na spletu in nam ga pripeljejo dostavne službe, saj so bile številne trgovine v času delnih zaprtij fizično nedostopne.

Veliko naročil hrane na dom, veliko odpadne embalaže

Posebej opazne so bile količine embalaže v smeteh, in to ne le na račun blaga, ampak tudi hrane, saj raziskave kažejo, da so dostavne službe, ki uporabnikom dostavljajo hrano, velike "zmagovalke" obdobja epidemije. Zakaj je tako, lahko le ugibamo, saj so trgovine s hrano ves čas epidemije dostopne in normalno odprte. Naraščanje števila naročil hrane morda kaže, da smo v času, ko hodimo na delo, navajeni ali celo primorani "jesti zunaj", saj vsakodnevno pripravljanje obrokov zahteva svoj čas, ki ga ob številnih obveznostih "normalnega" življenja ni dovolj.

Delo od doma, čeprav je večina zaposlenih temu vsaj občasno naklonjena, ne prinaša nujno tudi prihranka časa, saj skriva v sebi številne pasti, ki morda onemogočajo možnost, da bi v času, ko moramo biti doma, več obrokov pripravili sami. Pa vendar bi bilo prav, da se po naročilu obroka ozremo v kup plastičnih posod in kartonskih embalaž ter razmislimo, ali lahko obroke organiziramo tako, da bo odpadkov čim manj.

In čeprav ljubljanska Snaga statistično povečanja ločeno zbrane embalaže ni zaznala, pa se je stanje, "ko gre za zasmetenost in nepravilno odlaganje odpadkov v času koronavirusa, izrazito poslabšalo" na celotnem območju, ki ga pokriva. "Poleg zabojnikov se veliko pogosteje kot prej nabirajo odpadki, ki spadajo v zbirni center oziroma je zanje treba naročiti kosovni odvoz, plastična embalaža, papir in karton so namesto v zabojnik odloženi poleg njega, kopičijo se vreče, vrečke ipd. V zadnjem letu je okolica zabojnikov na številnih lokacijah postala stalno črno odlagališče; teh nam niti ne uspe čistiti tako hitro, kot je vnovič zasmeteno," so povedali v podjetju.

Kaj pustimo za seboj na sprehodu?

Da je epidemija skrb za čisto in zdravo okolje potisnila na stran, kažejo tudi poročila naravovarstvenih organizacij, da se je količina v naravo odvrženih odpadkov povečala. Na to opozarja tudi ministrstvo za okolje, ki je že lansko pomlad zaznalo povečanje količine v naravi odvrženih odpadkov in komunalna podjetja pozvalo k nemotenemu delovanju zbirnih centrov. Ti so torej ves čas epidemije odprti, prav tako je mogoče v skladu s pravilniki lokalnih in regionalni družb za ravnanje z odpadki naročiti kosovne odvoze, da ne bi te smeti končale v naravi.

Podobno opažajo v JP Voka Snaga. Zaradi spremenjenih razmer in navad (zaprti lokali, velik porast embalaže za 's seboj', več druženja v parkih) v JP Voka Snaga opažajo, da so koši za odpadke na javnih površinah, v parkih in na otroških igriščih hitreje polni, odpadki pa pogosto ležijo na ali ob klopeh. "Žal občani ne pomislijo na to, da bi vsaj večje kose embalaže (škatle od pic in druge hrane, steklenice, pločevinke, plastenke ipd.) odnesli s sabo in jih odložili v domače zabojnike ali zabojnike na ekootokih," opozarjajo.

Opazili so še, da so številni lokali, ki ponujajo hrano in pijačo za s seboj, pa tudi trgovine in ponudniki hitre hrane, umaknili svoje koše za odpadke, ki so prej stali pred lokali in kioski, zato je ta embalaža končala v uličnih koških, na klopeh ali na tleh na številnih javnih površinah, v parkih, na otroških igriščih, nabrežjih Ljubljanice …

"Da so javne površine res močno obremenjene z odpadki, kaže tudi podatek, da smo lani samo pri čiščenju zelenih javnih površin (to so parki, javne zelenice, otroška igrišča) zbrali skoraj 50 ton več odpadkov kot leta 2019, pri čiščenju vseh javnih površin pa smo lani zbrali kar 144 ton odpadkov več kot leta 2019 (pri čemer je bilo v letu 2020 v Ljubljani bistveno manj turistov, obiskovalcev iz drugih delov Slovenije in prireditev)," pojasnjujejo in dodajajo, da so morali zaradi naštetega koške prazniti večkrat na dan, prav tako med konci tedna, poleg tega pa so, da bi se smetenju površin izognili, dodali še nove koške.

Oblačila, ki se jih je težko znebiti

Posebno poglavje onesnaževanja okolja in ustvarjanja odpadkov so oblačila. Zaradi zaprtih trgovin s tekstilnimi izdelki se je njihov nakup skoraj v celoti preselil na splet. Nakup oblačil je z vidika onesnaževanja okolja sicer problematičen z več kot le ene strani. Na prvi strani je količina embalaže, ki se nakopiči po nakupu (vrečka v vrečki, nato v škatli, uporaba lepil, plastičnih prevezovalnih trakov … ), ki je ob nakupu v fizični trgovini ne bi bilo. Tam bi namreč npr. tri kupljene izdelke zložili v eno samo vrečko, pri naročilu po spletu – tudi pri enem samem ponudniku – pa bo vsak izdelek pakiran v svojo vrečko in nato še v skupno embalažo. In vse to bo končalo v zabojniku za embalažo.

A nakupovanje oblačil ima še drugo stran – hitra in poceni moda, pa tudi zaradi stisk potrta "duša" nas mnogokrat prepričajo o nakupu veliko več kosov, kot jih potrebujemo, včasih preprosto zato, da bi se, ker se počutimo ujete zaradi omejitev, nekoliko razveselili. Številni se spomladi lotijo spomladanskega čiščenja in tako smo pogosto soočeni s kupom oblačil, ki jih ne potrebujemo ali ne želimo več.

Podarjanje neželenih oblačil zahteva veliko osebnega truda

Kaj z njimi? Priporočila tako humanitarnih, okoljskih in komunalnih organizacij so, da nepotrebna oblačila podarimo ali odstopimo, kjer jih potrebujejo. A že malo raziskovanja kaže, da je za kaj takšnega potreben osebni angažma, lastna organizacija in čas, zato številni, ker je to pač enostavneje, neželena oblačila in obutev preprosto natlačijo v zabojnike s preostalimi odpadki.

Kako veliko preveč oblačilnih izdelkov imamo, kažejo tudi odzivi humanitarnih organizacij, ki oblačil v določenih obdobjih sploh ne sprejemajo, saj so z njimi dobro založene, predvsem pa zbirajo sezonska oblačila. To pomeni, da če spomladi osvežujemo omare in se znajdemo pred kupom zimskih jaken in plaščev, teh ne moremo kar "odložiti" pri humanitarnih organizacijah, ampak jih moramo, če nam je res mar za okolje, shraniti in počakati na hladnejše dni, ko jih bodo organizacije, ki pomagajo posameznikom in družinam, potrebovale. Druga možnost je, da jih oddamo v centre druge rabe, kar pa tudi pomeni, da se moramo organizirati in jih "nekam" odpeljati. To torej lahko pomeni, da se, če želimo biti tako okoljsko zavedni kot dobrodelni, vseh svojih "odpadkov" ne moremo znebiti "v hipu". A prav zato, ker svoje nepotrebne robe ne želimo več gledati, žal številni uporabni kosi oblačil in obutve končajo v "črnih" zabojnikih za smeti.

Naš "odpadek" ne more biti donacija

Da je oblačil, ki jih ne želimo ali ne potrebujemo več, res veliko, so nam potrdile tudi humanitarne organizacije, ki sicer zbirajo in razdeljujejo oblačila pomoči potrebnim.

Na Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje pravijo, da zaradi majhnega skladišča ne morejo sprejeti vseh oblačil, ki bi jih ljudje želeli podariti, saj v skladišču hranijo tudi prehrambne izdelke, otroške igrače in otroško opremo. Zaloge oblačil torej ne želijo imeti, saj jih želijo čim prej spraviti do tistih, ki jih potrebujejo. Ker pomagajo predvsem otrokom, pogosto dobivajo oblačila, ki so jih otroci prerasli, tako so ta v dobrem stanju. Med oblačili za odrasle pa ljudje pogosto prinašajo kose, ki darovalcem veliko pomenijo in nosijo neke spomine, ki bi jih radi podelili naprej. Glede stanja oblačil pravijo, da je večina primernih, pri čemer poudarjajo, da želijo le, da so ohranjena in čista. "Vseeno prejmemo še vedno precej oblačil in obutve ter preostalih pripomočkov, ki resnično niso primerni za posredovanje otrokom in družinam. Na tem mestu se mi zdi, da bi se morali vselej vprašati, ali bi mi to stvar, ki jo želimo podariti, še uporabili," pravi Anita Ogulin.

V družbi se žal srečujemo z miselnostjo, da je "za tiste, ki potrebujejo, vse dovolj dobro", potrjuje tudi Anita Ogulin, ki sicer pravi, da v teh primerih ne želijo biti kritični, saj ne vedo, kaj je v ozadju podarjenih stvari, morda je nekomu nekaj dragoceno, čeprav ni primerno za družine, za katere skrbi zveza. "Vseeno pa se mi zdi pomembno opozoriti, da gre za spoštovanje do ljudi, zato bi si želeli, da bi ljudje pri doniranju česar koli to imeli v mislih," še doda.

Tako imajo žal pri donacijah tudi slabe izkušnje. Prejeli so že napol uporabljeno steklenico olja s pretečenim rokom, umazane trenirke, rabljena mila, čevlje z luknjami na prstih in opekač z ostanki hrane. Takšen odnos kaže na nespoštovanje sočloveka.

Prav tako na območnem Rdečem križu v Ljubljani pri sprejemanju podarjenih oblačil izhajajo iz potreb ljudi, v času trajanja epidemije pa teh niso sprejemali. Trenutno imajo namreč zadostno zalogo oblačil in gospodinjskega tekstila, da pokrijejo potrebe ljudi, ki se na Rdeči križ obrnejo po pomoč.

Na Rdečem križu poudarjajo, da so izhodišče nudenja pomoči potrebe ljudi, a se zavedajo, da s svojo dejavnostjo zbiranja in posredovanja rabljenih oblačil in predmetov pripomorejo tudi h krepitvi kroga ponovne uporabe.

"Veseli smo, ko vidimo, da veliko ljudi prinese donacije, ki so pripravljene v skladu z objavljenimi potrebami in z mislijo na ljudi, ki bi reči potrebovali. Seveda se tudi mi, tako kot druge organizacije, žal, srečujemo s tem, da ljudje prinesejo neprimerne donacije, včasih pa dobesedno smeti. Iz tega razloga vse donacije skrbno pregledamo. Miselnost 'za nekoga, ki nima, bo tudi to dobro' vsekakor ni podlaga za to, da bi ljudem ponudili oblačilo, ki ima odtrgane gumbe, porumenel ovratnik, luknjičaste ali povsem zmuckane rokave. Tak odnos kaže nespoštovanje in krši človekovo dostojanstvo," poudarjajo na Rdečem križu.

Usmerjenost k hitri modi po principu "uporabi in zavrzi" se seveda pozna ravno tako pri podarjenih oblačilih, saj so ta slabše kakovosti. "Dober občutek, ko oblačila nekajkrat oblečeš in potem podariš naprej, je le varljivo pozitiven. Industrija hitre mode z mehanizmi izkoriščanja delavk in delavcev 'na drugem koncu sveta' in množičnim kopičenjem oblačil in posledično smeti, krši človekovo dostojanstvo na več ravneh," opozarjajo pri Rdečem križu, a dodajajo, da alternative le obstajajo.

Tako Rdeči križ Ljubljana že od leta 2013 izvaja projekt Izmenjevalnica, kjer na dogodku blagovne menjave ljudem ponudijo oblačila, ki so v humanitarnem centru ostajala, v zameno zbirajo donacije, ki pa jih potrebujejo, kot so hrana, izdelki za higieno … Sodelujejo pa še v drugih, podobnih pobudah.

Pri Karitas so oblačila sprejemali tudi v obdobju epidemije, pri čemer odprtje skladišča prilagajajo trenutnim ukrepom in omejitvam. "Ker smo prostorsko zelo omejeni, obiskovalce postrežemo pri vhodu in jim na podlagi naročilnice pripravimo ustrezna oblačila, če so na voljo. Vsa oblačila, ki jih prinašajo darovalci, pa morajo ustrezen čas počakati v karanteni, preden jih pospravimo na police," so pojasnili. Prav tako pri Karitas zaradi prostorskih omejitev sprejemajo le sezonska oblačila. "Oblačil ne zavračamo, je pa res, da vedno apeliramo na naše darovalce, naj stvari, preden jih oddajo, dobro pregledajo in presodijo, kaj je še uporabno in kaj ne. Pri tem se zanašamo na njihovo dobro presojo. Če bi nekaj z veseljem podarili nekomu, ki ga dobro poznamo, bo gotovo prišlo prav in bo uporabno tudi za koga drugega," še dodajajo.

Seveda zapisano posameznika ne sme odvrniti od namere podarjanja, a je nujno, da se vsakič zavedamo, da bo predmete, ki jih mi ne potrebujemo več in jih ne želimo nositi, nosil nekdo drug, zato donacije ne smejo biti odlagališče robe, ki se je želimo znebiti.

V Sloveniji leta 2019 zavrgli 12,3 kilograma oblačil na prebivalca

Globalno sicer vsako leto pridelamo 900 milijonov ton tekstilnih odpadkov. Poveden je tudi podatek, da je tekstilna industrija druga največja onesnaževalka okolja na svetu, zato bi morali na okolje misliti že ob nakupovanju.

Društvo Ekologi brez meja je v sodelovanju z društvom Focus in Pravično trgovino 3MUHE Slovenija izvedlo raziskavo o proizvodnji, potrošnji in ravnanju z odpadnimi oblačili v Sloveniji. Organizacije, ki se že več let ukvarjajo z do okolja in ljudi prijazno modo, tako opozarjajo na ključne težave hitre mode – hiperprodukcijo, nizke cene in slabo kakovost oblačil, zaradi česar številna zelo hitro končajo med odpadki. Avtorji raziskave ocenjujejo, da smo v Sloveniji samo leta 2019 zavrgli 25.079 ton oblačil, kar znaša 12,3 kilograma na prebivalca. To je več kot znaša evropsko povprečje, ki se ustavi pri 11 kilogramih na prebivalca. Prav oblačila predstavljajo glavnino tekstilnih odpadkov, anketiranci pa navajajo, da jih zavržejo, ker postanejo neuporabna – strgana ali poškodovana. Razlog, da oblačila hitreje kot v preteklosti postanejo sprana, raztrgana ali spremenijo obliko, je v slabi kakovosti materialov oblačil iz trgovin s hitro modo.

Novi odpadki

Epidemija je prinesla tudi vrsto "novih" odpadkov. To so higienske maske, rokavice za enkratno uporabo, velike količine razkužilnih robčkov in plastenk, ki ostanejo od razkužil. Gre za odpadke, ki jih je težko ali nemogoče reciklirati in se zbirajo v skupini preostalih komunalnih odpadkov. Komunalna podjetja ob tem opozarjajo, da vlažni razkužilni robčki sodijo v smeti in nikakor ne v straniščne školjke, saj lahko zamašijo cevi. Prav tako je treba previdno ravnati z materialom, s katerim so bili v stiku oboleli za covidom-19. Robčke, maske in drugo je treba shraniti v zaprtih plastičnih vrečkah in med smeti odložiti po 72 urah.

Zaščitne maske za enkratno uporabo so sicer sestavljene iz več vrst plastike, zato jih je praktično nemogoče reciklirati. Njihova življenjska doba je 450 let, že zdaj pa se kažejo kot okoljska težava, saj jih določen odstotek konča odvržen nekje v naravi. Tako jih že najdemo naplavljene na plaže, v kljunih jih prenašajo ptice in kot je za Guardian dejal predstavnik francoske organizacije Operation mer propre, jih bo v "morju kmalu več kot meduz". Odkar so maske postale naš vsakdanjik, so postale tudi nov odpadek. Kot poudarjajo na Snagi, sodijo v črne zabojnike, med druge komunalne odpadke. To je, poleg uporabe kakovostnih pralnih mask, še najmanj, kar lahko storimo za svoje okolje.

Če je koš prepoln, svoje smeti odnesimo s seboj

Epidemija je torej nekako razgalila naš način življenja in prav tako naše nakupovalne navade ter nam pokazala, koliko odpadkov v resnici ustvarimo. Ker smo se več zadrževali doma, nas prepolni zabojniki, ki jih prej morda nismo niti opazili, lahko spodbudijo k temu, da začnemo razmišljati o tem, kako bi kopičenje odpadkov zmanjšali. Zamislimo se lahko prav tako zaradi odmetavanja odpadkov v naravi, ki jih za sabo puščamo kot sprehajalci – kot so kupi odvrženih plastenk in drugih odpadkov, ki so za obiskovalci ostali, potem ko je bilo na lep pomladni dan prvič znova dovoljeno druženje v naravi. Če je koš za smeti prepoln, svoje smeti odnesimo s seboj in jih v zabojnik odložimo doma.