Sezonske napovedi za načrtovanje dopusta niso najbolj uporabne. Foto: Pixabay
Sezonske napovedi za načrtovanje dopusta niso najbolj uporabne. Foto: Pixabay
false
V letu 2011 je povprečna letna temperatura zraka na Kredarici prvič od začetka uradnih meritev presegla nič stopinj Celzija. Foto: Facebook Franci Pogačar
false
Za naše kraje je verjetnost toplejšega poletja od dolgoletnega povprečja ocenjena na od 70 do 80 odstotkov. Za večji del Grčije pa se odstotek giblje od 90 do 100 odstotkov. Foto: ECMWF

Napovedi, na katere se pri Agenciji Republike Slovenije za okolje (Arso) najbolj opirajo, pripravlja ECMWF (Evropski center za srednjeročno napoved), katerega članica je tudi Slovenija.

Verjetnost, da bo letos pri nas poletje (junij, julij, avgust) toplejše od dolgoletnega povprečja, najnovejše napovedi za naše kraje ocenjujejo na od 70 do 80 odstotkov. Upoštevajoč te izračune, kaže, da bo poletje najbolj vroče v južni polovici Evrope in Sredozemlju oziroma je na tem območju pričakovati največja odstopanja od dolgoletnega povprečja, so zapisali pri Arsu.

Kako informativna je sploh takšna splošna sezonska napoved za povprečnega državljana? Si z njo sploh lahko pomaga? Pri Arsu odgovarjajo, da načeloma ljudi zanima, kakšno bo vreme tisti teden ali dva, ko bodo na dopustu. Sezonska napoved za kaj takšnega ni najbolj primerna, saj poda informacijo o povprečju treh mesecev, znotraj intervala pa so praviloma večja odstopanja tako hladnejših kot toplejših obdobij. Relativno dovolj zanesljive podrobnejše napovedi ni mogoče pripraviti za več kot kakšen teden dni vnaprej, še dodajajo.

Sezonske napovedi so uporabne za velike gospodarske, energetske in kmetijske sisteme, ki lahko posledično predvidijo porabo energije, vode itd.

Za vroče poletje 2015 podobna napoved kot letos
Za leto 2016 je bila majska napoved temperaturnih odstopanj ECMWF-ja nekoliko manj naklonjena poletni vročini, saj so določili verjetnost od 60 do 70 odstotkov. Sledilo pa je vseeno nadpovprečno toplo poletje, in sicer 5.-9. najtoplejše v zadnjih 100 letih, a izrazitejših vročinskih valov ni bilo. V Ljubljani je bilo v poletnem trimesečju skupaj 20 vročih dni (s temperaturo nad 30 stopinj Celzija), kar je malo nad povprečjem za obdobje 1981–2010, ki znaša dobrih 18 dni.

Na Arsu medtem poudarjajo dejstvo, da je bila leta 2015 majska napoved za naše območje precej podobna letošnji. Poleti tega leta smo imeli nato v Ljubljani kar 43 vročih dni. Več vročih dni je doslej prineslo zgolj poletje leta 2003, in sicer kar 52.

V Sloveniji topleje za dve stopinji
Podnebne spremembe so realnost, saj je zgolj v zadnjega pol stoletja povprečna letna temperatura zraka na merilnih postajah na Kredarici in v Ljubljani narasla za okoli dve stopinji Celzija, podobno sliko pa kažejo tudi podatki drugih meteoroloških postaj, poudarjajo na državnem statističnem uradu.

V letu 2011 je namreč povprečna letna temperatura zraka na Kredarici prvič od začetka uradnih meritev presegla nič stopinj Celzija. Drugič je bila ta meja presežena štiri leta pozneje, leta 2015.

Zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov
Ob tem je v Sloveniji v letu 2015 količina emisij toplogrednih plinov znašala 16.831 gigagramov ekvivalenta ogljikovega dioksida, kar je za 1,3 odstotka več kot v letu 2014. Emisije toplogrednih plinov so pri nas od začetka 90. let prejšnjega stoletja do leta 2008, ko so dosegle vrh z 21.498 gigagramov ekvivalenta ogljikovega dioksida, postopoma naraščale, nato pa razmeroma hitro upadale do leta 2014, ko je količina emisij znašala 16.610 gigagramov tega ekvivalenta.

Upad količine izpustov po letu 2008 na statističnem uradu delno pripisujejo posledicam gospodarske krize, deloma pa tudi toplejšim zimam: takoj po letu 2008 je bil na primer opazen predvsem upad emisij iz industrijskih procesov, v letih 2013, 2014 in 2015 pa je opazneje upadla tudi količina emisij iz energetske rabe goriv.

Slovenski podnebni pogajalci se prav te dni v nemškem Bonnu udeležujejo zasedanja, na katerem predstavniki držav z vsega sveta razpravljajo o pravilih za uresničevanje pariškega sporazuma. Eno od osrednjih vprašanj je prihodnje sodelovanje ZDA v tem sporazumu, ki naj bi s primernimi ukrepi zmanjšal emisije toplogrednih plinov in odvisnost od fosilnih goriv in s tem rast globalne temperature do leta 2100 omejil na manj kot dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko raven.