v poletnem zastoju ustavili na primorski, gorenjski ali kateri drugi slovenski avtocesti. V vozilih z ugasnjenimi motorji je začela hitro naraščati temperatura, saj klimatske naprave niso več hladile vroče notranjosti.

Nekateri potniki so poskušali zagrniti vetrobranska stekla in se zavarovati pred soncem. Zraven avtomobilov pa so se izmenjevali cestni delavci, ki jim je bilo zaradi svežega asfalta in izpuhov mogočnih delovnih strojev še bolj vroče.

Človeško telo je energijsko razmeroma potratno, saj proizvaja veliko toplote – še zlasti med težjim fizičnim delom. Ob tem lahko ohranja telesne funkcije samo v zelo ozkem temperaturnem pasu, ki velja za normalno telesno temperaturo: okrog 36,5 stopinje Celzija. Ko telo zazna povišano telesno temperaturo, se sprožijo procesi ohlajanja. Srce mora črpati toplejšo kri iz notranjosti k površini telesa, kjer se ohladi. Ta proces deluje normalno, dokler ima posameznik zdravo srce in ožilje, če nima hujših bolezni dihal, če popije dovolj tekočine in v zraku ni preveč vlage, ki bi zmanjšala izhlapevanje potu. Pa tudi, dokler dela v območju idealne delovne temperature: med 20 in 22 stopinjami.

Pri 24 stopinjah se začne hitro zmanjševati naša delovna zmožnost, je na strokovnem srečanju o varnem delu na soncu povedal Martin Kurent s kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. Pri temperaturi nad 26 stopinjami se poslabša koncentracija in pojema fizična moč. Začnejo se pojavljati napake, utrujenost in izčrpanost, ki prinašajo več delovnih nezgod. Telo se začne hitro segrevati, telesna temperatura se poviša tudi na 40–42 stopinj in človek doživi toplotno preobremenitev, ki je lahko smrtna.

Podobne učinke ima vročina pri starejših, srčnih in kroničnih bolnikih: pri teh se telo tudi med počivanjem ne zmore dovolj učinkovito ohladiti. Zato se med vročinskimi valovi – daljšimi obdobji brez vmesnih ohladitev – bistveno poveča smrtnost med ogroženimi skupinami prebivalstva.

Ta nevarnost ni samo hipotetična. Med vročinskimi valovi v Evropi je leta 2005 v 16 evropskih državah umrlo več kot 70.000 ljudi. Povečano smrtnost smo zaznali tudi v Sloveniji, sta za Pod črto povedali Ana Hojs in Simona Perčič, ki sta na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ) pripravili raziskavo o posledicah vročinskih valov. "Ko smo pregledali podatke o umrlih po starostnih skupinah in vzrokih smrti, smo ugotovili, da se je umrljivost v obdobju vročinskih valov znatno povečala. V teh obdobjih umre največ starejših ljudi, najpogosteje zaradi srčno-žilnih bolezni," sta pojasnili raziskovalki. Posledicam vročinskega vala je bilo mogoče v letu 2015 pripisati 137 dodatnih smrti, kar je približno 7-odstotno povečanje glede na pričakovano smrtnost.

Ob tem se povečuje tudi število prebivalcev v ogroženih skupinah. Po neuradnih podatkih NIJZ-ja je v Sloveniji približno 120.000 državljanov z boleznimi srca in ožilja, kar pomeni skoraj devet odstotkov prebivalcev, starih med 25 in 74 let. Na statističnem uradu dodajajo, da je v Sloveniji v začetku letošnjega leta živelo 19,4 odstotka državljanov, starejših od 65 let (dobrih 400.000), od tega jih je 5,2 odstotka starejših od 80 let (približno 112.000). To pomeni, da je v vročinskih valovih vsakič obremenjenih – in tudi ogroženih – več sto tisoč ljudi. Hojsova in Perčičeva sta zato prepričani, da bi morali vročinske valove v Sloveniji obravnavati kot naravne nesreče: predvidljive dogodke, ki bodo prizadeli velik del prebivalstva in na katere se je treba sistemsko pripraviti. Še zlasti v mestih.

Na Pod črto smo skupaj z evropskim združenjem podatkovnih novinarjev EDJNet ugotovili, da se je povprečna temperatura v 558 evropskih mestih v primerjavi s predindustrijsko dobo bistveno povišala. Posledice višje temperature bodo občutili tudi prebivalci slovenskih mest, saj lahko pričakujejo intenzivnejše skrajne vremenske dogodke, med katere sodijo tudi vročinski valovi in poplave.

Med preiskovanjem posledic vročinskih valov smo ugotovili, da imajo slovenska mesta kljub globalnim podnebnim spremembam na voljo več ukrepov, s katerimi je mogoče zmanjšati posledice višje temperature. Za ugodnejše bivalne razmere v notranjosti stavb je potrebna učinkovita energetska sanacija. Mesto ohlajajo drevesa, zelenice, parki in vodne površine. Za delavce na prostem je treba prilagoditi poletne delavnike in poskrbeti za zaščito pri delu. Najprej pa morajo mestne uprave sprejeti to, da bo vročinskih valov vse več – in pripraviti ustrezne sistemske ukrepe za preprečevanje negativnih učinkov.

Večja umrljivost v mestih
Zaradi posledic vročinskih valov so najbolj ogroženi prebivalci mest. Mesta se namreč segrevajo hitreje kot okolica, zato njihovi prebivalci bolj občutijo posledice višjih temperatur, med katere sodijo vročinski valovi.

Evropska mesta so vse bolj vroča, je pokazala skupna raziskava o segrevanju evropskih mest, ki smo jo pripravili z evropskim združenjem podatkovnih novinarjev EDJNet. V analizi smo zajeli približno 560 evropskih mest in ugotovili, da so se štiri mesta v primerjavi s predindustrijsko dobo že segrela za več kot 1,5 stopinje Celzija – toliko je bila zaveza pariškega okoljskega dogovora iz leta 2015. V preiskavo smo vključili Ljubljano in Maribor, ki sta se po naši analizi segrela za 1,2 oz. 0,8 stopinje v primerjavi z 20. stoletjem.

Razlogov za segrevanje mest je več. Prvi razlog je splošen dvig temperatur zaradi okoljskih sprememb.

Na slovenski okoljski agenciji (ARSO) so ugotovili, da se je povprečna temperatura v Sloveniji od leta 1961 povišala za dve stopinji, kar je za eno stopinjo več od svetovnega povprečja (uporabili pa so drugačno metodologijo kot EDJNet, ki je modeliral podatke za mestna območja, zato vrednosti niso popolnoma primerljive). V nedavno predstavljenih podnebnih scenarijih so napovedali, da se bo naraščanje temperature zraka v Sloveniji v 21. stoletju nadaljevalo, velikost dviga pa je odvisna od količine izpustov toplogrednih plinov. Po optimističnem poteku bo temperatura do konca stoletja v primerjavi z obdobjem 1981–2010 zrasla za približno 1,3 stopinje Celzija, po zmerno optimističnem za približno dve stopinji in po črnogledem za približno 4,1 stopinje.

Dvig temperature bo močno povečal toplotno obremenitev poleti. Po optimističnem poteku se bo povprečno število vročih dni v Sloveniji do konca stoletja povečalo za približno 6 dni, po zmerno optimističnem za približno 11 dni, po pesimističnem pa za približno 27 dni (vroči dnevi so tisti, pri katerih temperatura zraka preseže 30 stopinj). Po vseh napovedih se bosta povečali število in trajanje vročinskih valov. V primeru zmerno optimističnega poteka izpustov bomo imeli konec stoletja povprečno vsaj en vročinski val letno, ki bo po jakosti primerljiv ali hujši od vročinskega vala, ki smo ga imeli poleti 2003.

V Ljubljani je bilo letno povprečje vročih dni od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja okoli deset, nam je povedala klimatologinja Mojca Dolinar z Arsa (pri vročih dnevih se najvišja temperatura dvigne nad 30 stopinj). "Od sredine osemdesetih pa se je povprečje konstantno večalo in danes imamo v Ljubljani v povprečju več kot 30 vročih dni. Najbolj izstopa leto 2003, ko smo imeli v Ljubljani kar 54 vročih dni. Zelo podobno velja za Maribor, le da se je začelo z nekoliko nižjim povprečjem (8 vročih dni). Vroči dnevi so se začeli množiti v drugi polovici osemdesetih let in danes je povprečno število vročih dni v Mariboru okoli 28. Enako kot v Ljubljani močno izstopa leto 2003, ko smo v Mariboru našteli kar 56 vročih dni."

Tako v Ljubljani kot Mariboru se je povprečna najvišja temperature do devetdesetih let prejšnjega stoletja gibala okoli 33 stopinj. Nato se je začela zlagoma dvigati in danes je povprečje okoli 36 stopinj. "V obeh mestih smo najvišjo temperaturo izmerili poleti leta 2013, ko je ta tako v Ljubljani kot Mariboru presegla 40 stopinj," je še povedala Dolinar.

Drugi razlog za segrevanje mest je hitra rast mestnih okolij v prejšnjem stoletju
V 20. stoletju so se začeli prebivalci podeželja množično preseljevati v mesta, ki so v zadnjem stoletju zrasla tudi za desetkrat in več. Takšen primer je Ljubljana, ki je imela leta 1900 približno 34.000 prebivalcev, v začetku letošnjega leta pa jih je imela po podatkih statističnega urada nekaj manj kot 290.000. Maribor je rasel počasneje, saj je bil leta 1900 po številu prebivalcev le malo manjši od Ljubljane (imel je približno 32.000 prebivalcev) in se je do danes povečal na dobrih 105.000 meščanov.

Večje število prebivalcev pomeni več stavb, več pozidanih (in manj zelenih) površin, več infrastrukture, več prometa in večjo porabo energije. Vse to so dejavniki, ki povzročajo "mestni toplotni otok", zaradi katerega so lahko mesta tudi po več stopinj toplejša od okolice, sta za Pod črto pojasnila Rok Ciglič in Žiga Kokalj z ZRC-ja SAZU-ja, ki sta skupaj s sodelavci pripravila študijo mestnega toplotnega otoka za Ljubljano.

V mestu za občutek vročine in počutje prebivalcev niso pomembne samo višje povprečne temperature, na katere opozarjajo klimatologi, ampak tudi močnejše segrevanje pozidanih površin in infrastrukture, sta poudarila sogovornika. Asfalt, opeka in beton vpijajo sončno svetlobo in oddajajo toploto v okolico – kot nekakšna velika termoakumulacijska pečica. Zaradi velike vpojne sposobnosti najpogostejših gradbenih materialov pa se mesta tudi ponoči ne ohladijo, kar še poveča toplotno obremenitev za človeški organizem.

"V obeh slovenskih večjih mestih – v Ljubljani in Mariboru – je v obdobju vročinskih valov med letoma 2006–2015 umrlo več ljudi kot v ruralnem okolju," sta potrdili Ana Hojs in Simona Perčič. To še zlasti velja za starejše prebivalce, stare 75 let in več. V mestih je tako v povprečju umrlo 58 na 100.000 prebivalcev več, kot je bila pričakovana umrljivost v tej starostni skupini, zunaj mest pa 24. Kar pomeni, da je razlika med povprečno umrljivostjo v obdobju vročinskih valov med ruralnim in mestnim okoljem 34 na 100.000 prebivalcev na leto. Podatek kliče po tem, da se morajo mesta prilagoditi na višje temperature, če hočejo zmanjšati število žrtev vročinskih valov, ki bodo v prihodnosti pogostejši in bolj intenzivni.

Vročinski valovi pa ne povzročajo samo neposrednega povečanja umrljivosti med ogroženimi skupinami prebivalstva, ampak tudi nižajo kakovost življenja, zmanjšajo produktivnost pri delu in v šoli ter poslabšajo kronična bolezenska stanja. Dodatna težava so nalezljive bolezni, saj se prenašalci prav tako širijo in selijo po zemljepisni širini in dolžini, sta dodali sogovornici. Dosegla sta nas virus Zika in virus Zahodnega Nila, klopa je v mestnih parkih ali na zelenicah mogoče dobiti tudi pozimi. Segreva se tudi pitna voda v ceveh in potencialno prinaša nove zdravstvene težave. Toda kaj lahko mesta sploh storijo?

Vroča nakupovalna središča
Hitrost in intenzivnost segrevanja je zelo odvisna od geografske lege, načina poselitve in velikosti – od dejavnikov, na katere mesta nimajo veliko vpliva. Ljubljana leži v kotlini in je zaradi lege razmeroma slabo prevetrena. Maribor leži ob večji reki (Dravi), ki pomembno vpliva na toplotno izmenjavo in ohlaja okolico. Za mestno podnebje niso značilne samo razlike med mestom in okolico. Različna gostota pozidanosti in razlike v stopnji človeške dejavnosti se kažejo tudi znotraj samega mesta, je pojasnil geograf in profesor na mariborski filozofski fakulteti Igor Žiberna. Zato raje kot o "mestnem toplotnem otoku" govori o mestnem toplotnem otočju ali "arhipelagu", na katerega vplivajo še vremenski tip in relief.

Povprečne temperature v mestih ne izmerijo učinka toplotnega otoka, saj je treba za ugotavljanje vročih točk izmeriti temperature površja – s sateliti in letali (toplotne kamere) ali ročnimi meritvami na različnih lokacijah v mestu. Za mesta je poznavanje, kje so takšni toplotni otoki, zelo pomembno. Z različnimi ukrepi (pozelenitvijo, vodnimi površinami ...) v območju toplotnih otokov je namreč mogoče omejiti občutek vročine in obvarovati prebivalce celotnega mesta pred njenimi posledicami.

Žiberna je zato v Mariboru opravil več meritev, s katerimi je iskal jedra toplotnih otokov. Ta ležijo v najbolj pozidanih in prometnih delih mesta: v južnem (industrijskem) delu Tezna, delu Tabora, starem mestnem jedru, Magdalenskem predmestju ter območju med avtobusno in železniško postajo z industrijskim delom Melja. Njegovo pozornost pa so pritegnile zelo izrazite vroče točke v nakupovalnem središču Europark na desnem bregu Drave, na bencinskih servisih in manjših trgovskih centrih, ki so obdana z večjimi parkirišči.

Podobno ugotavljata njegova ljubljanska kolega. Med pripravo analize ljubljanskega toplotnega otoka v okviru mednarodnega projekta UHI sta Žiga Kokalj in Rok Ciglič pričakovala, da bodo na satelitskih posnetkih temperature površja najbolj izstopali industrijski predeli in mestno središče. A sta ugotovila, da se poleg industrijskih con najbolj segrevajo trgovski centri. Raziskovalci so pokazali, da so temperature v nakupovalnih središčih in okolici tudi do pet stopinj višje kot v drugih mestnih predelih. V Ljubljani izstopajo nakupovalno središče BTC, Stegne in Rudnik. To kaže, da bi morala mesta za zmanjševanje učinkov toplotnega otoka najprej zmanjšati negativne vplive nakupovalnih središč.

Takšne ugotovitve niso presenetile Mihaela Sekavičnika, predstojnika katedre za energetsko strojništvo z ljubljanske strojne fakultete. Trgovska središča so zelo problematična, saj združujejo vse dejavnike, ki povečujejo segrevanje urbanih središč. "Obdajajo jih parkirišča, ki so veliki zbiralniki toplote. Njihov toplotni učinek še povečujejo parkirani avtomobili, ki imajo prav tako veliko adsorpcijsko sposobnost toplote. Dodaten problem so same stavbe, ki jih je treba ves čas močno segrevati in ohlajati. Klimatske naprave namreč črpajo toploto iz trgovin in pri tem še bolj segrevajo okolico. Same trgovine pa so večinoma montažni objekti, dostikrat slabo zgrajeni in premalo izolirani," nam je pojasnil Sekavičnik.

Takšne stalne vroče točke imajo več negativnih posledic. Segrevajo okolico, zvišujejo porabo energije in povečujejo toplotno obremenitev za občutljivejše skupine prebivalstva – med njimi starejše, ki morajo po nakupih v vroča trgovska središča. Ti objekti so problematični tudi zato, ker jih je veliko. Več analiz je pokazalo, da se Slovenija po številu nakupovalnih površin na prebivalca uvršča nad povprečje EU-ja (povezava). Občine so hotele pritegniti trgovce, a jim pri tem niso predpisale ukrepov za energijsko učinkovitost in zmanjšanje učinka toplotnega otoka. Če bi zdajšnje vroče točke posadili z dodatnimi drevesi, za parkirišče uporabili votle tlakovce s posajeno travo namesto asfalta, zmanjšali število parkirišč, uredili zelene strehe ali jih prebarvali z odbojno svetlo barvo, bi takšni ukrepi bistveno zmanjšali segrevanje in zmanjšali porabo energije, so prepričani sogovorniki.

Kaj o tem menijo odgovorni? Na ljubljanski mestni občini (MOL) so potrdili, da jih je študija toplotnega otoka opozorila na vroče točke v velikih nakupovalnih središčih. Povedali so, da so v okviru mednarodnega projekta o mestnem toplotnem otoku UHI v mestu pripravili nekaj pilotnih akcij kot primere blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Med drugim so v fontano na ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem pripeljali čolne, postavili telovadno hiško z zeleno streho v mestnem središču, postavili štiri "žepne parke" in posadili veliko novih dreves. Dodali so še, da njihov občinski prostorski načrt predvideva nujno ozelenitev ravnih streh, če presegajo določeno površino. Podobno je določen tudi delež obveznih zelenih površin glede na izkoriščenost zemljišča in obvezna saditev dreves, če parkirne površine presegajo določeno zmogljivost.

Na vprašanje, ali lahko vplivajo na že postavljena trgovska središča in od upravljavcev zahtevajo, naj zmanjšajo učinke toplotnega otoka, so na MOL-u odpisali, da za "ukrepanje na že dokončanih gradnjah ni ustrezne pravne podlage, zato takšnega ravnanja ne moremo naložiti investitorjem oziroma lastnikom nepremičnin". Ukrepanje je mogoče med izvajanjem posamezne gradnje, zanj pa je pristojen inšpektorat za okolje in prostor. Nekatere izboljšave so v preteklih letih uvedli sami trgovski centri, so povedali na MOL-u. V BTC-ju so s prenovo objektov in osrednjim nadzorom zmanjšali porabo energije, podobno so nam zagotovili nekateri največji trgovci (Mercator, Spar, Hofer, Lidl ...), ki da pri gradnji novih objektov skrbijo za večjo energijsko učinkovitost.

Ob naštetih ukrepih MOL-a nas je zanimalo, ali na občini preverjajo izvajanje prostorskega načrta in od trgovcev zahtevajo spremembe, če njihovi objekti ne izpolnjujejo zahtev. Vprašali smo še, ali so omenjene "pilotske akcije" in "večja energetska učinkovitost" ljubljanskega BTC-ja dejansko zmanjšali učinek stalnih vročih točk, na katerega so opozorili raziskovalci. Na MOL-u so odgovorili, da niso naročali dodatnih raziskav. Menijo pa, da bi morala država najprej sprejeti nacionalni akcijski načrt prilagajanja podnebnim spremembam in opredeliti vlogo mest.

Pomanjkljive energetske sanacije
Pojav mestnega toplotnega otoka ni omejen samo na nakupovalna središča. V območju stalnih vročih točk sta tudi obe mestni bolnišnici: mariborski in ljubljanski univerzitetni klinični center.

Na infekcijskem oddelku mariborskega kliničnega centra je moralo letos poleti zdravstveno osebje oskrbovati bolnike v zaščitnih oblačilih. Vročina je bila prehuda, saj je oddelek v stari stavbi brez izolacije in ustreznih klimatskih naprav. Infekcijski oddelek je najbolj kritičen, a se tudi v operacijskih dvoranah dogaja, da so ob zunanjih temperaturah nad 30 stopinj Celzija delovne razmere nemogoče. "Kirurgi se potijo in lahko pride do okužbe, če pade samo kapljica potu na operacijsko rano pacienta," je razmere na avgustovski tiskovni konferenci opisal strokovni direktor UKC Maribor Matjaž Vogrin.

Na mariborskem UKC-ju smo izvedeli, da imajo klimatiziranih približno 60–70 odstotkov površin. Največji problem so starejše stavbe, ki nimajo urejenega ustreznega prezračevanja in ohlajevanja. Poleg infekcijskega oddelka so kritični še oddelki za internistično medicino, ginekologijo in kirurgijo, kjer večina bolniških sob in ambulant sploh ni hlajenih. V preteklih letih so zato obiskovalci, bolniki ali zaposleni v UKC-ju večkrat sami priskrbeli prenosne klimatske naprave ali ventilatorje, s katerimi so poskušali ohladiti prostore. Podobne prizore so lahko bolniki in opazovalci spremljali tudi v drugih bolnišnicah in zdravstvenih domovih, saj da "niti ena bolnišnica in niti en zdravstveni dom v Sloveniji nima urejene klimatizacije v vseh prostorih, kar gotovo vpliva na izid zdravljenja," je bil kritičen Vogrin.

V mariborskem UKC-ju so dodali, da bi za celostno toplotno ureditev bolnišnice potrebovali približno milijon evrov, a so jih lahko doslej za sanacijo zaradi slabega finančnega stanja namenili samo 190.000. S tem denarjem – in z zbranim denarjem od donacij – bi lahko po besedah direktorice Energetske agencije za Podravje Vlaste Krmelj morda odpravili nekaj najhujših simptomov, nikakor pa ne bi pozdravili bolezni: pomanjkanja nacionalne in lokalne strategije pri gospodarjenju z energijo.
Med najbolj učinkovitimi ukrepi za zmanjšanje negativnih posledic segrevanja so nam vsi sogovorniki izpostavili energetsko sanacijo stavb in vzpostavitev informacijskih sistemov za gospodarjenje z energijo. To pomeni, da mora upravljavec – v primeru javnih stavb je to država ali občina – najprej vzpostaviti energetsko knjigovodstvo: natančen popis porabe elektrike, vode in drugih energentov za segrevanje in ohlajanje stavbe. Za javne stavbe, ki presegajo 250 kvadratnih metrov uporabnih površin, morajo občine poleg energetskega knjigovodstva izvajati še ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije ter najmanj enkrat letno poročati o stroških, rabi energije in izvedenih ukrepih.

Če vrednosti bistveno odstopajo od referenčnih vrednosti, je treba naročiti dodatne meritve in ugotoviti, kje nastajajo izgube. Včasih je kriva pomanjkljiva izolacija ali dotrajana oprema, še večkrat je treba izboljšati delovne procese in ugotoviti, kdo ne zapira radiatorjev in ne razvršča perila v pralnici, kar povzroča nepotrebno porabo vode in elektrike. Učinkovita energijska sanacija lahko bistveno zniža porabo energije in v povprečju stroške zmanjša za 15–20 odstotkov, kar upravljavcu v od petih do desetih letih povrne naložbo. Enako pomembno je izboljšanje bivalnih razmer in manjše segrevanje okolice, ki jih prav tako prinaša uspešna energijska sanacija. A je v praksi marsikaj drugače.

Ukrepi pogosto samo na papirju
Na ministrstvu za infrastrukturo so nam povedali, da so največ energije v javnem sektorju porabile bolnišnice, sledijo jim osnovne šole, stavbe javne uprave ter stavbe za kulturo in razvedrilo. Strošek za energente za javne stavbe ocenjujejo na okrog 150 milijonov evrov na leto.

Na ministrstvu ocenjujejo, da je mogoče s celovito energetsko prenovo prihraniti tudi do 40 ali 50 odstotkov stroškov za ogrevanje, prezračevanje, klimatizacijo in pripravo tople vode. Največ možnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti imajo pri stavbah, ki so bile zgrajene pred letom 1985 (takšnih je približno dve tretjini). V okviru dodeljevanja kohezijskih sredstev so trenutno izbrali 63 primernih projektov za sofinanciranje energijske prenove v skupni vrednosti približno 42 milijonov evrov, s katerimi bodo predvidoma prihranili 45.000 MWh na leto. Med letoma 2016 in 2018 pa so za energetsko sanacijo stavb razpisali za dobrih 90 milijonov od skupaj 147 milijonov nepovratnih evropskih sredstev, ki so na voljo.

Prihranki niso edini motiv za energetsko sanacijo, saj državo obvezuje tudi evropska direktiva o energetski učinkovitosti (2012/27/ES), po kateri mora vsaka država članica od 1. januarja 2014 naprej vsako leto prenoviti "tri odstotke skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi ožjega javnega sektorja, ki se ogrevajo ali ohlajajo". Javni sektor pa je dolžan upoštevati še Uredbo o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 51/17), ki predpisuje gradnjo z manjšim vplivom na okolje ter zahteva varčevanje pri naravnih virih, materialih in energiji.

Ali država dejansko uresničuje omenjene cilje? Na ministrstvu so zapisali, da skupna tlorisna površina stavb osrednje vlade znaša nekaj več kot 780.000 kvadratnih metrov, kar pomeni, da bi morala država v skladu z direktivo prenoviti po dobrih 23.000 kvadratnih metrov površin (vseh površin sicer ni treba sanirati). Toda prenove v letih 2014 in 2015 niso izvajali zaradi zamud pri sprejemanju dolgoročne strategije za spodbujanje naložb energetske prenove (DSEPS) in postavitvi projektne pisarne za energetsko prenovo stavb. Zato je država leta 2016 prenovila samo dobrih 11.000 kvadratnih metrov površin. Predpisani delež prenove naj bi po zagotovilih ministrstva prvič ujeli do konca letošnjega leta. Skupaj je tako Slovenija prenovila 0,15 odstotka stavb v lasti in rabi ožjega javnega sektorja, kar po zagotovilih ministrstva dosega povprečje EU-ja. A to je daleč manj od treh odstotkov na leto, ki jih predpisuje evropska direktiva.
Zamude pri uveljavljanju direktive niso edini problem. Za učinkovito energetsko strategijo je treba najprej ugotoviti, katere stavbe so najbolj potratne in kakšna sanacija bi bila najbolj primerna. A se težave začnejo že pri zajemu podatkov, nam je povedala Vlasta Krmelj, direktorica Energetske agencije za Podravje.

Na podravski agenciji spremljajo približno 250 javnih objektov v 25 podravskih občinah. Dobra četrtina objektov je bila energetsko sanirana, pri ostalih so upravljavci izvedli delne prenove ali so jih pustili v prvotnem stanju, je povedala Krmeljeva. Za te stavbe mesečno spremljajo porabo elektrike in vode ter stroške ogrevanja. Med drugim so opazili, da se poraba električne energije za ogrevanje znižuje, povečujejo pa se stroški za ohlajanje – čeprav so javne stavbe med poletnimi meseci manj obremenjene. Prav tako so zaznali, da je pozimi manj zelo hladnih obdobij, ko je treba stavbe ogrevati tudi ob koncu tedna, da so v ponedeljek prostori dovolj topli, kar se ujema z napovedmi Arsa. Za natančnejšo analizo delovanja stavb in boljše prilagajanje na podnebne spremembe bi potrebovali sisteme za dnevno zajemanje podatkov, a si finančno ne morejo privoščiti takšne rešitve.

Brez kakovostnih podatkov ni mogoče natančno oceniti, kakšne sanacije bi prinesle največ prihranka denarja in energije, je pojasnila Krmeljeva. Občine so sicer dolžne pripraviti lokalni energijski koncept in poročati državi, katere ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti izvajajo, a prevečkrat samo na papirju. Država je šele letos uvedla poseben elektronski portal in uveljavila pravilnik za elektronsko poročanje, s katerim bodo preverjali izvajanje lokalnega energijskega koncepta. Še vedno pa ni sprejela nacionalnega energetskega koncepta – temeljnega strateškega dokumenta, ki bi usmerjal energetsko politiko občin.

V Sloveniji zato preveč energetskih sanacij izvedemo kampanjsko – ker je občina pridobila namenska evropska kohezijska sredstva, ko se hoče župan pohvaliti s prenovljeno šolo ali vrtcem, ali ker jim dobavitelji agresivno prodajajo trenutno moderne rešitve: plin, biomaso, sončno energijo ali toplotne črpalke – ne glede na to, kaj imajo zapisano v lokalnem energijskem konceptu. "Marsikatera občina je naročila izdelavo lokalnega koncepta samo zato, da ga je lahko pokazala inšpektorju, če bi jih slučajno obiskal. Potem ga spravijo nazaj v predal," je bila kritična direktorica.

Takšne kampanjske ali nepopolne sanacije lahko prinesejo več stroškov kot prihrankov. Pogosti so tudi primeri, ko občina najde denar za sanacijo, ne pa tudi za izobraževanje hišnikov in osebja. "Nedavno smo sanirali eno izmed mariborskih gimnazij, zamenjali okna in uredili vse ostalo, stroški pa so bili vedno večji. Kako to? Energenti se niso tako zelo podražili, vsa dela so bila izvedena po načrtih ... Dokler nismo ugotovili, da so bile krive napačne nastavitve novih naprav."

Podobno velja za mariborsko bolnišnico. "Že vsaj od leta 2008 vemo, da imajo v našem UKC-ju težave s klimatskimi napravami. Najbrž ni prebivalca Maribora ali okolice, ki ne bi kdaj ležal v bolniški sobi ali prišel na obisk in videl, kako grozne so lahko razmere poleti. Sanacija je nujna, ampak mora biti celovita. Če bodo v sobah postavili lokalne klimatske naprave, ki bodo pihale preveč ali premalo, ki jih ne bo mogoče daljinsko upravljati, ki bodo glasne in bodo segrevale okolico, potem kljub naložbi ne bodo izboljšali razmer za delo in bivanje," je opozorila Krmeljeva ter dodala, da je energetska sanacija objektov samo en košček sestavljanke med ukrepi za znižanje temperature v mestih. Ohlajanje prostorov ne bo pomagalo, če se ne bo ohladila tudi njihova okolica. Kar pa pomeni precej večje posege v mestni prostor.

Najbolj ohlaja zelenje
Kakšni posegi so to? Žiga Kokalj, Rok Ciglič in Igor Žiberna so nam povedali, da so poleg vročih točk zelo izrazita tudi hladnejša področja. Ljubljanski grad je sicer primer pozidanega prostora, ampak je zaradi višine, okoliškega gozda in boljše prevetrenosti precej hladnejši od primerljivega objekta v mestu. V Mariboru so najnižje temperature izmerili na območjih z manjšimi relativnimi višinami in naravno vegetacijo: v mestnih parkih in depresiji v stari strugi Drave, ki je pokrita z gozdom in travniki. Na satelitskih posnetkih se razločno vidijo razlike med osojno in prisojno lego, hladilni učinek svetlejših ali zelenih streh, predvsem pa drevoredov, parkov in zelenic ter vodnih površin: reke ali bajerja.

Toda urejanje zelenih površin ne pomeni samo sajenja novih dreves. Trditev, da zelene in vodne površine blažijo posledice vročinskih valov in ohlajajo mesto, vsekakor drži, nam je potrdil Mihael Jožef Toman z Biotehnične fakultete. "Vendar hočemo v mesto prevečkrat prenesti samo del narave, ne pa celega sistema, ki sodi zraven. Drevo ne more stati samo ali živeti v nekakšnem betonskem cvetličnem loncu, kar pogosto vidimo v mestih. Drevo je del gozdnega ekosistema ali pa sobiva s traviščem. Podobno bajerji in umetna jezera. Nanje vplivajo naravni procesi. Zarasli se bodo, zacveteli, voda se bo skalila. Morda bodo nekoliko ohladili okolico, vendar se bodo v njih razmnožile bakterije in drugi patogeni ter povzročili več škode kot koristi. Nič ne ostane takšno, kot ste zgradili, posadili ali narisali na računalniku. Vsako grajeno naravo je treba ves čas vzdrževati, česar se urbanisti ne zavedajo dovolj."

Na celostno načrtovanje "mestne narave" opozarja tudi Maja Simoneti, krajinska arhitektka in vodja projektov na Inštitutu za politiko prostora, ki je doktorirala na temo urejanja javnih zelenih površin. Povedala je, da sajenje dreves, urejanje zelenih površin in parkov nikoli nima samo enega namena – denimo zmanjšati posledice vročinskih valov v mestu. "Že od začetka industrijskih mest so imele zelene površine – parki, vrtovi, drevoredi in zelenice – veliko različnih vlog. Parki niso ustvarjali le prijetnejšega podnebja in lepše podobe mesta, temveč so poskrbeli za dobro počutje in povezanost meščanov, saj so bili prostor za srečevanje in preživljanje prostega časa," je pojasnila Simoneti.

V sodobnem načrtovanju javnih zelenih površin je zato zelo pomembna večfunkcionalnost – da pri zasnovi zelenice ali drevoreda upoštevano tudi biotsko raznovrstnost (nasadimo različne združljive rastlinske vrste), izbiramo primerna drevesa (poraba vode, odpornost proti škodljivcem ...) in omogočimo kroženje vode (dreves ne zalijemo z asfaltom ali tlakovci skoraj do debla). Na žalost takšnih trajnostnih rešitev ni spodbujala domača mestna politika, ampak so te ideje v Slovenijo prišle predvsem zaradi evropskih projektov – ko jih je začela financirati Evropska unija, je dodala sogovornica. Po eni strani je bilo to pozitivno, saj so se začele mestne uprave zanimati za okoljske projekte in jih izvajati. Po drugi pa so mesta velikokrat samo izpolnjevala projektna merila, namesto da bi celostno razmišljala o pomenu zelenih površin v njihovem okolju.
To med drugim kaže nedavna prenova Gosposvetske ulice v Ljubljani, je dejala Simoneti. "Veliko rešitev je dobrih. Več prostora so namenili pešcem in kolesarjem. Posadili so nova drevesa in izbrali črne gabre – ne kakih eksotičnih okrasnih dreves. Obenem pa niso pomislili, da bi lahko drevesom dodali sistem za zajemanje padavinskih vod, ampak jih morajo zalivati. Ali da bi namesto drevoreda z eno vrsto dreves raje izbrali drevesni nasad z različnimi vrstami, kar bi povečalo biotsko raznovrstnost ter povečalo odpornost proti podnebnim spremembam in škodljivcem."

Enake pomanjkljivosti je opazil tudi Mihael Jožef Toman. "Gabri zelo počasi rastejo in še dolgo ne bodo dajali resne sence. Monokultura je manj odporna proti škodljivcem, drevesa nimajo ob deblu skoraj nič prostora za razvoj koreninskega sistema, kar bo bistveno zmanjšalo njihove fotosintezne in hladilne zmožnosti. Zelo omejene bodo tudi možnosti odvajanja vode ob nalivih, ki nima kam odteči. Škoda, saj smo namesto funkcionalne narave v mestu dobili še en sistem drevesnih cvetličnih lončkov, ki ga bo treba zalivati in ne bo imel želenega hladilnega učinka."

Kljub omenjenim kritikam in priporočilom sta se sogovornika strinjala, da je načrtovanje zelenih površin bolj strokovno kot v preteklosti. Mestna uprava se v Ljubljani vse bolje zaveda, kako pomembno je sodelovanje različnih strok pri načrtovanju javnih zelenih površin, je bil optimističen tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta Jože Bavcon. Med pripravo projektov se namreč izvajalci ne posvetujejo samo z gradbeniki in krajinskimi arhitekti.

"Vse pogosteje se tudi pri nas pozanimajo, ali so predlagane rastlinske vrste primerne za Ljubljano. Ob nedavni prenovi Slovenske in Gosposvetske ceste so nas upoštevali, ko smo namesto prvotnih okrasnih dreves predlagali kraški križ: mali jesen, črni gaber in mokovec, ki je zanimiv za čebele in s tem za urbane čebelarje," je povedal Bavcon.

Na MOL-u so nam našteli več projektov, ki pozitivno vplivajo na ohlajanje mesta in upoštevajo načelo večfunkcionalnisti javnih zelenih površin. V zadnjih dvanajstih letih so zasadili okoli 40.000 dreves. Nekatera degradirana mestna območja so prenovili v nove zelene javne površine (park Rakova jelša, park Vodnikova cesta, park Koseški bajer, Park Teren in družinski park Moste). V parkih Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib načrtujejo različne ukrepe za ohranjanje biološke raznolikosti, vzdržujejo Tivolski bajer ter skrbijo za ohranjanje domorodnih živalskih in rastlinskih vrst. Sprožili so tudi kampanjo, v kateri meščane spodbujajo, naj na balkonih zasajajo domače medovite rastline (sadike jim podarjajo), s čimer ozelenijo okolico in omogočajo pašo čebelam.

Kljub pozitivnim spremembam pa tudi direktorja botaničnega vrta včasih preseneti kaka nerodnost. "Pred časom so nas klicali, zakaj se jim mlada drevesa na Slovenski in Gosposvetski sušijo, čeprav so jih zalivali s priporočenimi 200 litri vode na teden. Nazadnje smo ugotovili, da so vzdrževalci vso vodo zlili naenkrat, namesto da bi jo razporedili čez cel teden in upoštevali, da so tla zaradi gradbenih del sveže prekopana in poroznejša kot sicer. Zato je vsa voda stekla ob koreninah, drevesa pa so bila žejna," se je nasmehnil Bavcon.

Mesta brez celostne strategije
Med preiskavo učinkov vročinskih valov na prebivalce obeh največjih slovenskih mest smo na več primerih ugotovili, da odločevalci niso imeli pregleda nad celoto. Višje temperature med drugim vplivajo na javno zdravje, promet, urbanistično načrtovanje mesta, energetsko politiko, izobraževanje, delovno učinkovitost, varnost pri delu in širjenje invazivnih rastlin. Toda mesta nimajo enotne strategije za preprečevanje negativnih posledic okoljskih sprememb, ki bi povezala vse vpletene stroke in javne službe. Zato so prevečkrat uvajala samo delne, nepremišljene ali premalo učinkovite rešitve.

"Drevesa bi morali imeti povsod, saj se prebivalstvo stara. Idealno bi bilo, če bi lahko meščani vse mestne poti opravili po senci – obiskali urade, opravili nakupe, se pred vročino umaknili v mestni park. Namesto tega so še po Tivoliju skoraj vse sprehajalne poti speljane tako, da ste poleti ves čas na soncu. Ob poteh namreč manjkajo drevesa, ki bi metala senco," je povedal Jože Bavcon.
Drevesa manjkajo tudi ob cestah. Vožnja skozi drevored skoraj v trenutku zniža temperaturo v avtu tudi do šest stopinj, je še pojasnil Bavcon. Ampak ob cestah skoraj nikjer niso več zasajeni drevoredi ali pa smo nepremišljeno posekali še tiste, ki so jih posadili predniki v času konjskih vpreg. Čeprav bi ta drevesa danes bistveno omilila poletno toplotno obremenitev na cesti, posredno zmanjšala število prometnih nesreč, pa tudi zaščitila delavce, ki se med vzdrževanjem ceste zadržujejo na poletnem soncu.

Ti na gradbiščih, strehah in cestah večinoma nimajo nikakršne zaščite pred soncem in vročino, je povedala Tanja Udrih Lazar s kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki je lani in letos vodila akcijo Varno delo na soncu (povezava). Nimajo primernih zaščitnih oblačil, gradbišča niso zasenčena, delodajalci ne prilagajajo delovnega časa tako, da bi se lahko delavci čez dan vsaj malo ohladili. Tudi zato, ker sta zakonodaja in nadzor na tem področju preveč ohlapna, je dejala Udrih Lazar.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu namreč določa, da temperatura v delovnih prostorih ne sme presegati 28 stopinj. Za tiste, ki delajo zunaj, pa jih morajo delodajalci zgolj "zaščititi pred neugodnimi vremenskimi vplivi", med katere kljub številnim zdravstvenim opozorilom in navodilom delovne inšpekcije pogosto ne uvrščajo vročine.

Na ljubljanski in mariborski mestni upravi so nam sicer zagotovili, da pri svojih zaposlenih v javnih službah upoštevajo zaščitne ukrepe: prilagajajo delavnike poletni vročini, priskrbijo zaščitna oblačila in vodo ter omogočijo umik v klimatizirane prostore. Kako pa so zaščiteni delavci, ki po naročilu občine izvajajo dela v teh mestih? To smo vprašali sindikat gradbenih delavcev in delovno inšpekcijo. Odgovorili so nam, da podatkov o zaščiti delavcev in posledicah vročine pri delavcih ne spremljajo. Posledice pa opažajo na ljubljanski urgenci in v zdravstvenih domovih, saj nujno pomoč med vročinskimi valovi pogosteje poiščejo prav delavci, ki cele dneve delajo na soncu – zaradi vročinske kapi in drugih zapletov, ki so neposredna posledica vročine.

Premalo je poskrbljeno tudi starejše in bolnike, ki so po navedbah urgence in zdravstvenih domov prav tako pogosti iskalci nujne zdravstvene pomoči med vročinskimi valovi. Ana Hojs in Simona Perčič sta povedali, da je mogoče posledice vročinskih valov v mestih precej omiliti že z nekaterimi razmeroma preprostimi ukrepi. Vse več medijev se med vročinskimi valovi pri NIJZ-ju in Arsu pozanima, kako oz. s čim naj se državljani zaščitijo pred vročino, in nato ozaveščajo o priporočenih ukrepih. Takšno obveščanje javnosti je zelo pomembno, saj vse več ljudi upošteva najpomembnejša navodila: naj se izogibajo soncu in fizičnemu delu, dovolj pijejo in se zadržujejo v ohlajenih prostorih. Manj uspešna so mesta pri sistematičnem spremljanju in opozarjanju kroničnih bolnikov ter načrtovanju dodatnih zdravstvenih zmogljivosti v bolnišnicah in zdravstvenih domovih med vročinskimi valovi.

Zelo malo vemo tudi o starejših in socialno ogroženih posameznikih, sta opozorili raziskovalki. Njuna študija posledic vročinskih valov je pokazala, da so med ogroženimi izrazito izpostavljeni (pogosto revnejši) starejši, ki živijo sami in ne morejo poskrbeti za ustrezno bivalno okolje (namestiti klimatske naprave). Eko sklad sicer povrne stroške deleža naložbe v energetsko sanacijo stavbe tistim etažnim lastnikom, ki so prejemniki redne socialne pomoči. Mesta pa še nimajo posebnih programov za pomoč ogroženim starejšim in socialno ogroženim meščanom ne ponujajo subvencij za nakup klimatske naprave, so nam odgovorili predstavniki obeh največjih mestnih občin.

Dodatne javnozdravstvene probleme povzroča zasajanje drevesnih vrst, ki močno cvetijo in grenijo življenje alergikom, sta dodali Hojsova in Perčičeva. Kar je še en spregledan naravni pojav, na katerega bodo vplivale višje temperature.

Povezovanje, spodbude in nadzor
Zaradi višjih temperatur bodo vročinski valovi tudi v Sloveniji postali resen javnozdravstveni problem, saj bodo v prihodnjih desetletjih neposredno obremenili več sto tisoč ranljivih prebivalcev: starejših, kroničnih bolnikov in delavcev na prostem. Čeprav je dviganje temperatur svetoven pojav, na katerega posamezna (zlasti majhna) država nima veliko vpliva, imajo mesta na voljo več učinkovitih ukrepov za zmanjševanje posledic vročine, predvsem načrtovanje zelenih in vodnih površin ter energijsko sanacijo stavb. A le v primeru, da rešitve niso samo kozmetične, saj posamezno drevo, zelena streha ali "pilotska akcija" ne morejo odpraviti posledic napačnih prostorskih odločitev (vročih trgovskih središč, novih parkirišč ...) ali pomanjkanja nacionalne energetske politike.
Mesta se morajo povsod po svetu prilagajati na višje temperature. V Singapurju drevesa in vrtove vključujejo v arhitekturo stavb. V Avstraliji, ZDA in drugih državah so pripravili obsežne projekte barvanja streh, saj lahko odbojna bela barva tudi do nekaj stopinj zniža temperaturo v zgradbi in zmanjša porabo energije pri hlajenju. Na Bližnjem vzhodu in na Kitajskem mesta nameščajo vetrne in vodne stolpe, postavljajo velike sence ter gradijo bazene in umetna jezerca.

V nekaterih novejših stavbah v Singapurju so arhitekti predvideli tudi drevesa in zelene stene. Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto
Nekatere dobre prakse smo našli tudi v Sloveniji. Na MOL-u so uvedli energetsko knjigovodstvo za 250 objektov, ki jih upravlja občina (od približno tisoč), učinke energetske prenove pa na saniranih objektih spremljajo z osrednjim nadzornim sistemom (sanirali so 65 objektov, prihranke energije ocenjujejo na 30 odstotkov). Sogovorniki so se strinjali, da vse več mest in občin pri prenovi ulic ali javnih objektov vse bolj upoštevajo različne stroke: se posvetujejo s krajinskimi arhitekti, naročajo energetske študije ter se trudijo za biološko raznovrstnost in večnamenskost javnih zelenih površin. Pohvalili so tudi podeljevanje nagrad za energetske menedžerje, za katere se v zadnjih letih uspešno potegujejo tudi občinski uradniki in drugi javni uslužbenci.

Takšne spodbude so zelo učinkovite, je prepričana direktorica podravske energetske agencije Vlasta Krmelj. V Avstriji je zvezna vlada ponudila tisoč evrov nagrade vsaki občini, ki jim bo poslala projektno dokumentacijo za gradnjo in prenovo nizkoenergetskega javnega objekta. "To se ne sliši veliko," je dejala Krmelj. "A se občine vseeno potegujejo za ta denar, ker ga je zelo lahko dobiti, država pa jim ob tem omogoči še strokovni pregled dokumentacije in predlaga izboljšave. Občina dobi brezplačno svetovanje, država pa lahko aktivno vpliva na izvajanje nacionalne energetske strategije."

Sistemskih spodbud, ki bi bile podobne avstrijskim, je v Sloveniji premalo. Vlada je pred dvema letoma sicer sprejela strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam in ustanovila medresorsko delovno skupino, ki jo vodijo na ministrstvu za okolje in prostor. A skupina se trenutno ukvarja šele s pripravo raziskav in dolgoročnih podnebnih napovedi, ki naj bi nato omogočile "podlago za izvajanje zakonodaje, ki je pomembna za prilagajanje vplivom podnebnih sprememb". Slovenija prav tako ni pripravila nacionalne energetske strategije. Na ministrstvu za infrastrukturo še pripravljajo osnovni razvojni dokument na področju energetike (Energetski koncept Slovenije), s katerim hočejo določiti cilje za "zanesljivo, trajnostno in konkurenčne oskrbe z energijo za obdobje prihodnjih 20 let". Vendar so nam na ministrstvu odgovorili, da bo Resolucija o energetskem konceptu Slovenije najverjetneje sprejeta šele na koncu prihodnjega leta.

Dobrih praks zato niso prinašale nacionalne politike, temveč spremembe v evropskem proračunu in evropski projekti, ki so jih pridobile nekatere občine. Od vsake občine posebej je bilo odvisno, kako – in če sploh – se bo odzivala na okoljske spremembe. A to ni dovolj. Občinske uprave niso imele jasnih in predvsem obvezujočih smernic, kako upravljati energijo in sproti meriti učinke, katere energente in tehnologije izbrati, kako blažiti posledice višjih temperatur in se celostno pripraviti na podnebne spremembe. Posledično tudi država ni aktivno vplivala na lokalno (mestno) energijsko politiko in ni spremljala, kako dobro je bil porabljen denar za energetsko sanacijo javnih objektov; kakšni so bili učinki in koliko je prihranila.

Za učinkovito zmanjševanje posledic segrevanja ozračja je torej ključen celosten načrt. Ta načrt naj bi bila nacionalna energetska strategija, ki pa jo bo vlada predvidoma sprejela najprej do konca prihodnjega leta. Šele nato bo lahko sledilo dejansko izvajanje teh ukrepov. Vsako novo odlašanje je nesprejemljivo, saj bodo posledice v prihodnosti najbolj občutili državljani. Sploh če državi nove strategije ne bo uspelo učinkovito izvajati.

Lenart J. Kučić, podcrto.si

^{Članek objavljamo v sodelovanju s podcrto.si in evropsko mrežo podatkovnih novinarjev EDJNet. https://www.europeandatajournalism.eu/}