"Gre za zgodovinski dosežek, ki pomeni začetek konca fosilne dobe." Tako se glasijo uradni komentarji zahodnih držav in predsedujoče države podnebni konferenci ob sprejetju sklepne listine, ki prvič do zdaj poziva k prehodu od fosilnih goriv.

Drži, da gre v tem okviru za pomemben napredek, toda kako pojasniti, da so države na konferencah, ki naj bi bile namenjene ukrepom za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, potrebovale 30 let, preden so sploh omenile fosila goriva, ki so glavni razlog teh izpustov?

Kljub napredku se vse dogaja veliko prepočasi. Sklepi, ki so bili sprejeti tokrat, bi morali biti sprejeti že pred leti. In to, kar bi morali sprejeti zdaj, bodo verjetno sprejeli šele takrat, ko bodo posledice podnebnih sprememb tako hude, da se bomo morali še veliko bolj posvetiti prilagajanju in odpravljanju škod, namesto da bi ukrepali pravočasno.

Pričakovanja od tokratne konference so bila upravičeno večja: zaveza k opustitvi fosilnih goriv v določenem časovnem roku. Dobili pa smo medel poziv k prehodu od fosilnih goriv, pa še to le v energetskih sistemih. Pa industrija, promet?

Na koncu pa sprejeti pozivi in tudi zaveze ne štejejo nič, če jih potem ne izvedemo. In pri izpolnjevanju ciljev pariškega sporazuma, ki ga lahko označujemo kot zgodovinskega, svet močno zaostaja. Tako zelo, da smo ne le zelo daleč od cilja stopinje in pol, ampak smo na poti dviga temperature za več kot dve stopinji oziroma skoraj za tri.