Pete predsedniške volitve v samostojni Sloveniji so morda najbolj okrnjene, kar se tiče predsedniških kandidatov, saj se bodo na volitvah na martinovo pomerili le trije kandidati, Danilo Türk, Borut Pahor in Milan Zver. Prejšnje štiri predsedniške kampanje so bile bistveno pestrejše, saj je na predsedniških volitvah 1992 sodelovalo 8 kandidatov, leta 1997 prav tako 8, leta 2002 kar 9 kandidatov in na zadnjih volitvah 2007 7 kandidatov.

Kljub samo trojici predsedniških kandidatov niso letošnje volitve nič manj napete, saj ni jasno, ali bodo odločene v prvem ali drugem krogu. Do zdaj je v prvem krogu uspelo zmagati le prvemu slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu (1992, 1997). Najtesneje pa je bilo na prejšnjih volitvah, ko je v prvem krogu zmagal Lojze Peterle. Zdajšnjemu predsedniku republike Türku pa se je uspelo prebiti v drugi krog z zelo majhno prednostjo, le 0,38 odstotka.

Spomini na predsedniško tekmo
Nekateri kandidati za predsednika republike so ostali v politiki, drugi so se umaknili iz politike, nekateri so pokojni, preostali pa opravljajo poklice, ki so jih pred svojo predsedniško kandidaturo. Številne med njimi smo povprašali o njihovih vtisih v času predsedniških kampanj. Odgovore pa smo dobili le od peščice.

Drugo mesto predsednika državnega zbora
"Skoraj 15 let je že od takratnih odločitev in kampanje za predsednika republike, zato so spomini, še posebej pa nekatere podrobnosti, 'že nekoliko obledele'. Za kandidata me je nagovorila moja stranka SLS. Slabo leto sem bil predsednik državnega zbora. Ker so vsa merjenja javnega mnenja napovedovala gladko zmago takratnega predsednika g. Kučana že v prvem krogu, je bila odločitev za kandidaturo pogumno dejanje," se spominja sodelovanja na volitvah leta 1997 nekdanji predsednik SLS-a dr. Janez Podobnik.

"Če dobiš na takih volitvah skoraj 20 procentov, potem si lahko z izidom vsekakor zadovoljen. Toliko bolj pa zato, ker so mojo kandidaturo v SLS-u sorodnih strankah iz meni še danes povsem nerazumljivih razlogov pričakali z neverjetno negativno energijo," še dodaja Podobnik.

Na volitvah 2007 je, kot rečeno, v prvem krogu zmagal Milan Kučan (55,57 odstotka glasov), tedanji predsednik državnega zbora Janez Podobnik pa se je uvrstil na drugo mesto z 18,42 odstotka glasov.

"Predvolilni boj je bil oster. Presenečala me je neka iracionalna napadalnost iz vrednostno in politično meni 'domačih logov'. Spominjam se številnih predvolilnih srečanj po vsej Sloveniji, kjer sem bil sprejet z veliko naklonjenostjo. Ta vez je ostala še dolgo po tej kampanji in me je spremljala v moji kasnejši politični poti kot spodbuda in motivacija pri delu, še posebej v obdobju ministrovanja in nekaterih krivičnih napadov name ravno v času predsedovanja Slovenije EU-ju leta 2007 in 2008," pravi Podobnik.

Osnovno sporočilo njegove predsedniške kampanje je bilo, da "korajža velja" in da ni že vnaprej odločeno, da bo takratni predsednik samodejno dobil še en mandat.

"Drugi poudarek je bil v tem, da Slovenija kot družba in kot nacija resnično potrebuje to, da bo zadihala iz obeh pljučnih kril, in da je drža človeške bližine temeljna eksistencialna drža, ki državo in narod notranje bogati, krepi in ga dela solidarnega," opisuje svojo kampanjo Podobnik.

Prva kandidatka v drugem krogu
Volitve leta 2002 so bile nekako prelomne, saj smo predsednika Slovenije prvič volili v drugem krogu. Največ glasov je v prvem krogu prejel dr. Janez Drnovšek (44,39 odstotka), drugo mesto pa je pripadlo tedanji vrhovni državni tožilki Barbari Brezigar (30,80 odstotka). V drugem krogu je s 56,52 odstotka glasov zmago slavil zdaj že pokojni nekdanji predsednik države Drnovšek.

"Na predsedniško kampanjo gledam kot na odlično izkušnjo. V kampanji smo sodelovali moji bližnji, prijatelji in predstavniki političnih strank SDS in NSi, pridružili so se nam še mnogi, ki so želeli dobro Sloveniji. Bili smo dober tim, ki je iskreno želel stvari premikati na bolje," pravi Barbara Brezigar, ki na letošnjih volitvah sodeluje kot sodelavka volilnega štaba Milana Zvera.

Poudarek njene tedanje predsedniške kampanje je bil na povezovanju, gledanju na ljudi brez predsodkov in na opozarjanju, da se ne bi smeli nikoli spustiti pod tisti minimalen skupni interes, ki nam omogoča obstajati kot država. "Nič ne bi danes spremenila, ne za takrat ne za danes. Takšno je tudi vodilo Milana Zvera v njegovi kandidaturi za predsednika Slovenije," pravi Brezigarjeva, ki o predvolilnem boju na volitvah 2002 meni, da je bil naporen in da se je vanj podala z iskreno željo.

"Ni bil pa pošten. Da ne bo pošten, sem se zavedala že takrat, ko sem se odločila za kandidaturo. Vedela sem tudi, da v medijih ne bom imela enakopravnega položaja. To je dodaten argument, da svojo kampanjo ocenjujem kot uspešno," še pravi Brezigarjeva, ki pa jo je precej presenetilo obnašanje nekaterih protikandidatov po kandidatskih soočenjih.

Važno je sodelovati, ne zmagati
Značilnost dozdajšnjih predsedniških volitev so bili tudi javnosti precej neznani ali vsaj manj poznani kandidati, ki so se predsedniške kampanje lotili v zdaj že preživetem olimpijskem duhu pod načelom "Važno je sodelovati, ne zmagati". Vsekakor pa jim je 5 minut televizijske slave koristilo pri njihovi prepoznavnosti v javnosti. Tudi pri njihovi zdajšnji politični dejavnosti.

"Soočenja so državljani lahko videli in ocenili. Sama pa sem bila presenečena, da so se nekateri protikandidati do mene obnašali drugače, ko so luči kamer ugasnile, kot pred kamerami," se spominja Brezigarjeva.

Med tistimi, ki so se preizkusili na predsedniških volitvah, sta bila tudi predsednik stranke mladih SMS – Zeleni Evrope Darko Krajnc in aktivistka za pravice hendikepiranih in predsednica Stranke enakih možnosti Slovenije - SEM-Si Elena Pečarič. Na volitvah sta dobila 2,17 oziroma 0,87 odstotka glasov.

"Z izidom nisem ravno preveč zadovoljna, ker ni bil ne vem kako dober. Vendar mi ljudje na cesti še vedno čestitajo za moj podvig. Tako da mi nič ni žal. V dani situaciji sem naredila, kar sem zmogla, in mislim, da sem se dobro predstavljala. Vendar posameznik, ki nima nekega zaledja, nikakor ne more biti enakovreden v predsedniški tekmi. Argumenti imajo namreč zelo malo teže," se svoje kandidature spominja Elena Pečarič.

"Govorila sem o priložnostih za vse in v to verjamem. Vendar mislim, da takrat še ni bil pravi čas, da bi se te zadeve dalo uresničiti. Danes pa je že veliko stvari zavoženih. Povsem jasno je, kako gredo stvari v tej državi. Najšibkejši so še bolj izločeni in revščina je še večja. Morala in etika pa sta na psu. Sama sem tudi odpirala teme, ki so zdaj postale realnost. Tudi kar se tiče Evropske unije. Izpadla pa sem precej evroskeptična, vendar sem govorila ravno o zadevah, ki se zdaj dogajajo," še pravi Pečaričeva.

S svojo predsedniško kandidaturo je bil nekoliko bolj zadovoljen Darko Krajnc. "Zdi se mi, da se še danes ne zavedam čisto, kaj sem dal skozi in kako. Mogoče se razsežnosti svoje predsedniške kandidature še najbolj zavedam, ko me kdo nagovori, spomni ali pa vpraša o vnovični kandidaturi. Tudi sam ocenjujem, da sem bil dostojen kandidat za predsednika RS," pravi Kranjc in dodaja: "Odzivi ljudi so bili zelo pozitivni. Morda sem tisti moment vseeno pričakoval nekaj več glasov. Če pogledam celotno sliko, pa je rezultat 2,17 odstotka dober, sploh glede na to, da nisem imel enakih možnosti predstaviti se in da so ljudem tudi z anketami dopovedovali, da nimam možnosti za zmago."

"Avtsajderji" v drugem planu

"Bolj kot se je kampanja bližala koncu, bolj sem ugotavljala, da sem bila v primerjavi z nekaterimi drugi protikandidati nekako prikrajšana pri postavljanju argumentov. Vendar tu igrajo veliko vlogo še druge reči kot odnosi z javnostmi ali mediji, ki imajo nekatere kandidate za manj pomembne in nas izločijo kot posameznike, ki so se odločili za predsedniško kampanjo, da bi dobili svojih pet minut. Vložiti sem morala veliko več napora kot drugi. Veliko soočenj je bilo z vidika dostopnosti za mene precej oteženih," se spominja Pečaričeva.

O popolni poštenosti predvolilnega boja pa dvomi tudi Darko Krajnc. "Predvolilni boj ni bil pošten, saj v 'glavnih' TV-soočenjih nismo dobili priložnosti vsi kandidati, čeprav nas je bilo zgolj sedem. Kot pritiče funkciji predsednika republike v Sloveniji, je bila večina predvolilne tekme zmerna, uglajena. Na momente pa je bil boj tudi malenkost oster. Naporen na trenutke, a te pozitivni stres napolni z energijo in ponese," je še takratna soočenja ocenil Krajnc.