Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
- 20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
- 21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
- 22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
- 23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
- 24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat

16. januar 1918
Sedaj imamo ljubi mir in glad ter lenobo pasemo, samo jezimo se nad zelo slabim vremenom. Sever, sneg, jug, dež, to se čudovito naglo spreminja, vendar v splošnem ni mraza. Nemci vse demontirajo in odvažajo, kar ima količkaj vrednosti, ne glede, čigava je lastnina.

Šel sem tudi v cerkev Zajczycy pogledat, kaj tam delajo Nemci. Tudi križe so sneli z zvonikov, in ker so bili samo iz železa, so ista dva polomili in vrgli v cerkvi na tla. Cerkev je popolnoma opustošena, strop in streha raztrgana v zadnjem delu cerkve, kjer je stal glavni oltar. Istega so razbili, vse oljnate slike porezali iz okvirjev, in okvirji ležijo prazni po cerkvi. Ravno tako je z mašno obleko, preprosto, ker vse boljše cerkvene stvari so pobrali, tudi mašne knjige raztrgane ležijo po tleh. Njihov »Lager – Rostock« so tako razdejali, da človek z zdravim razumom ne more verjeti, da je to mogoče od kulturnega naroda. (Nasprotno imamo mi strogi nalog vse pri miru pustiti.) Iz cerkve so odnesli vse medene in bakrene predmete, vsa tla iztrgali in so stikali, ako nej kaj še kje skritega. Ko sem to vse videl in vprašal dotične vojake, po čigavem nalogu vse tako uničujejo, so mi odgovorili, da imajo takšno povelje. Bil sem toliko nad tem vandalizmom razburjen, da sem se s težavo premagal, da teh lopovov nisem na licu mesta postreljal. To je torej kultura? Koliko milijonov sličnih slučajev pa ostane nezabeleženih in prikritih?

Ob cesti med Kozłowom in Łokaczy je v hrib izdelan krasen umetniški kip. Dve glavi, in sicer avstrijskega cesarja Franca Jožefa za njegov rojstni dan 1916 in nemškega cesarja Viljema. Kipa sta vdolbena v hrib v obliki votline s primernim okraskom od zunaj in nad tema glavama je državni grb vsake države posebej. Pred kipi pa je za okrasek ograja iz brezovja. Delo je tako arhitektonsko dovršeno, da si je vredno točno ogledati ta umotvor in za trajni spomin se mi je posrečilo dobiti fotografično sliko.

25. januar 1918
Danes mi je en tovariš dal za čitati Grazer Arbeiterwille, in sicer članek Des Londoners Klage, med drugim sledeče: »V torek mi manjka meso in špeh, v sredo ni več belega kruha. Dnevno zmanjka nekaj: doma te zebe, postelja je brez prevleke, ker gre vse v zbirališča. V gostilni ni več pijače, h kavi nič več sladkorja! Tako postaneš revež in bolj moder! Nogavica prekrije samo še nogo in koleno, hlačam manjka sedalo ... In jaz preklinjam! Dobro si zapomnite, to je Londončanov tožba!«
In naša tožba? Pot v razpad države.
Ob 9h zjutraj sta prišla k meni in naredniku Schwarzu dva civilista iz ruskega ujetništva ter sta rekla, da sta ujeta vojaka, in sicer Štajer Anton (Lir. 27) in Bartolčič Nikola, hrvatski domobranec. Prvi je bil od Rusov ujet v Przemisko in drugi pri Stanislavu. Po predpisih sva z ujetniki naredila zapisnik in je bil službeno poslan na 4. A. K. v Kowel in se glasi:
»Prišla sva čez Luck in Szelwow brez zadržka do sem iz Odese. V Rusiji je strašna revolucija in tam govorijo, da je pri nas tudi takšna revolucija. Kruha sva imela dovolj in lakote nisva trpela. V Odesi in drugih mestih so dosti Hrvatov in Slovencev Rusi in Srbi umorili zato, ker niso hoteli pristopiti k "češko-slovanski brigadi". V Odesi so jih enkrat zaradi tega tisoč v morje vrgli, Hrvatov in Slovencev. Po revoluciji se je to vse zboljšalo: pred smo morali dnevno delati od 5h zjutraj do 8h zvečer, sedaj je tudi v tem oziru boljše. Prej, kadar so nas Rusi ujeli, so nas Hrvate in Slovence skupaj spravili in so nas dali proti Nemcem, da smo morali strelske jarke kopati, žične ovire postavljati – tam je na tisoče vojakov umrlo. Pozneje smo se proti postavili in Kozaki so zato klali (ubijali) neusmiljeno naše ljudi ter gotovo ne bo polovica našega naroda prišla iz ujetništva. Najhujše so delovali avstrijski Srbi ter so nas mučili brez usmiljenja zato, ker nismo pristopili k češki brigadi. Koliko naših siromakov je bilo tam zavoljo tega ubitih, se ne ve, zato smo ušli – kdor je mogel.«
Po podpisu zapisnika sta bila omenjena begunca poslana v Łokacze na pristojno komando.

10. februar 1918
Danes se je pri nas bliskovito razširila govorica, da so v Pawłowiczih vojaki Sturmkomp. pri 2. I. Div. (vojaki jurišnih odredov 2. pehotne divizije) svojega narednika umorili zaradi menaže, ker je soglašal s častniki, da dobi vojaštvo manjše porcije. In umor se resnično potrjuje.
Zvečer ob 6h je prišel v moje stanovanje, kjer spiva s Schwarzem, en sanitetni vojak iz 18 Ldw. Reg. = 45 Div. (18. domobranski regiment 45. divizije), ker je v manj trdi temi in strahoviti megli zgrešil pot. S Schwarzem sva mu svetovala, da noč tukaj prespi. Kot novinec v tem kraju nikdar nocoj ne najde svoje čete. Ob tej priložnosti je nama pripovedoval, kako lakoto trpijo sedaj vojaki. Po več mož zbeži čez ruski strelski jarek v Rusijo, da si tam pridobijo kaj živeža, in potem se vrnejo, včasih šele po nekaj dneh. In kako častniki razuzdano živijo ter s tem vojake še bolj razburjajo.
Njihov major je strogo prepovedal, da ne smejo vojaki nič domov pisati niti pisem sprejeti. Vojaki so se uprli ter šli k poveljniku polka Oberstu, ki je vojake potolažil ter jim obljubil, da grejo čez nekaj dni v Galicijo, kjer bo boljše (?). Major je potem četovodjo, ki je vodil deputacijo, poklical predse in mu grozil z umorom, ampak četovodja je odgovoril majorju: »Vi parazit, takoj me ustrelite, mi ne bo treba umreti od lakote, ampak tudi vaša lobanja bo letela.« Major, blazen od togote, ni grožnje izvršil, ampak je četovodjo izpustil, ker se je med tem prepirom vojaštvo očitno potegnilo za četovodjo.
Zjutraj pri odhodu sva Schwarzu dala svoj kruh, ki sva ga od Nemcev kupila, in malo kave. Mož je jokal kakor majhen otrok, dasiravno je gotovo čez 30 let star, ter strašno shujšan šel negotovosti naproti. In s tako armado naj zmagamo site sovražnike?

2. marec 1918
Nemci so začeli manj važne poljske železnice odstranjevati in iste vozijo domov v Nemčijo. S tem je tudi končno potrjeno, da je na Ruskem vojske konec. Pač pa mi je danes rekel en nemški oficirski namestnik, da bodo brez dvoma vsi tehnični oddelki, tudi avstrijski, premeščeni na Francosko. Torej še tja bodo morali iti ti stari in sestradani iz naše čete, da ja za gotovo poginejo.
Nocoj sem odločno v pisarni zahteval vpogled v »Befehle« (ukaze) in sem med drugim našel 4. A. Komd. O. No. 5308 v 30/XII. 17 (Povelje 4. armade št. 5308 z dne 30. 12. 1917), kjer se strogo opominja vse podrejene poveljnike, da z vojaki dostojno ravnajo in upoštevajo njihove želje in pritožbe. Točno naj preučijo vse nadloge posameznikov, ravno tako morajo dodobra poznati vse težnje vojaka, da se na ta način nevarni razkroj zabrani in opasno razširjenje socializma med vojaštvom.
Med drugimi spisi sem našel mojo razsodbo zaradi Kohna z vojnega sodišča v Cholmu. Tam se javlja, da sem od obtožbe oproščen, pač pa sem zaradi opustitve službene ovadbe kaznovan na 10 dni »Lager-arest«, tj. da ne smem tega rajona zapustiti. Na moje vprašanje mi odgovori nadporočnik Laszlo, da je ta akt dal ad acta, ker me ni hotel več s tem razburjati in on smatra to zadevo za končano.
Nadalje ukaz: »Poveljstvo 10. korpusa 753 – gradbena stotnija 3/51 v Tworeniczih – tabor. Dokazilo o letnikih rojstva moštva 1872–1877 najkasneje do 16/I. 1918 predložiti poveljstvu 10. korpusa C. 14.«
Pripomba: skoraj vsi naši Romuni so tega letnika in Laszlo ni predložil teh listov; mi je na mojo opazko o tem odgovoril: »Jaz sem oddelčni poveljnik in ne vi. Te svinje romunske naj kar naprej delajo, tako dolgo, dokler ne crknejo.«

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.