Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Festival gorniškega filma med 13. in 18. februarjem v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavlja najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17. po vrsti. V ponedeljek ga odpira slovenski film Ena za reko: zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas v spremstvu štirih kajakašev popelje po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas popelje alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo. Foto: prizor iz filma Ena za reko: Zgodba Save, vir: spletna stran Festivala gorniškega filma, izrez fotografije
Ste že prebrali roman letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca? Štirinajst večerov boste pripoved o zaporniških letih pisateljevega očeta Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev protifašistične organizacije TIGR, lahko poslušali v Odprti knjigi na Arsu. Naslovna pojma Šumenje nevidnega morja, torej valovanje, ki ga je bilo iz zaporniške celice mogoče le slišati, ne pa videti; ob tem pa ponavljajoča se grožnja, da bi bila druga možnost prav lahko tudi strelski vod s svojimi dvanajstimi tabletami svinca, sta le dva iz nabora motivov, ki si jih je Zorko Jelinčič v celici skrivaj zapisoval na lističe in pozneje zapisal v spominih, ob katerih je Dušan Jelinčič zgradil kratek roman o človekovi vrženosti v mlin institucionaliziranega fašističnega nasilja. Foto: zajem zaslona na RTV365
Čeprav se ideja romantične ljubezni dandanes morda zdi zastarela, njene nedosegljive ideale in predstave v sodobni družbi še vedno marsikdaj ohranjamo in jih reproduciramo. Roman Ljubimki Elfride Jelinek, avstrijske pisateljice in Nobelove nagrajenke, ki se neposredno ukvarja prav z romantično ljubeznijo, se bo v posodobljeni in dramatizirani obliki utelesil na odru Slovenskega mladinskega gledališča v režiji Nine Ramšak Marković. Roman, ki ga je za potrebe gledališke uprizoritve priredil dramaturg Milan Ramšak Marković, v ospredje postavlja življenje dveh žensk, Brigite in Pavle. Čeprav Brigita prihaja iz mestnega, Pavla pa iz vaškega okolja, se njuni zgodbi povežeta prav pri vprašanju ljubezni. Ta pa je tudi ekonomsko in materialno pogojena. Romantična ljubezen, ki jo dandanes lahko najdemo v raznoraznih filmih in televizijskih serijah, je aktualna tema, s katero se je poistovetila igralska zasedba in v katero je režiserka vpela tudi kontekst kapitalizma in razrednih razlik. Kritični pogled na romantično ljubezen, ki ni več razumljena zgolj kot nedolžno čustvo, bo mogoče videti na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Foto: Ivian Kan Mujezinović, vir: Slovensko mladinsko gledališče, izrez fotografije
Danes opoldne se je na podstrehi staro meščanske vile v Rožni dolini v Ljubljani za Radio Slovenija, 3. program – program Ars in naše poslušalce zgodil pomemben dogodek. Emilija Soklič, dolgoletna tehnična vodja Triglav filma in Badjurova nagrajenka, se je odločila, da je pri njenih častitljivih 104. letih čas, da se poslovi od zvočnega zapisa, ki ji ga je v hrambo in skrb zapustil Rudi Omota, tonski mojster in inovator, s katerim sta bila neločljiva prijatelja. Gre za original posnetka koncerta Akademskega pevskega zbora, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, ki je bil 12. decembra 1941 posnet v Unionski dvorani v Ljubljani tik pred kulturnim molkom. Gre za neverjetno tonsko dediščino, ki bo od zdaj v hrambi Radia Slovenija, njen skrbnik pa bo 3. program Radia Slovenija – program Ars. Emilija Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta, denimo, skupaj razvila tudi magnetni zapis zvoka. Ločitev od posnetka za gospo Soklič pa seveda nikakor ni bila lahka. Bo pa posnetek in z njim košček naše nadvse pomembne zgodovine zdaj našel svoje trajno mesto v arhivu RTV Slovenija, ki ga bo skrbno hranil za naše zanamce. Tudi na filmski celulojdni trak ujet s čustvi nabit trenutek med nastopajočimi in publiko, ko je davnega leta 1941 presunljivo zadonela Jenkova Lipa zelenela je s čisto posebnim sporočilom. Foto: Amir Muratović/RTV Slovenija
Inženirka zvoka in inovatorka Emilija Soklič, tudi dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo leta 2021, je programu Ars Radia Slovenija podarila znameniti posnetek zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pred kulturnim molkom leta 1941. Posnetek, na katerem je v interpretaciji skrita prerokba slovenskega naroda - slutnja prelitih solza in krvi, ki so spremljale Slovence od kulturnega molka, ki je nastopil naslednji dan, pa vse do osvoboditve - je nastal 12. decembra leta 1941: z mikrofonom, skritim v lestencu nad pevci Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta v Unionski dvorani v Ljubljani. Ta trenutek večnosti, esenco glasbe in besede, je na prepolovljeni filmski trak ujel Rudi Omota, tonski mojster in pionir slovenskega zvočnega filma. Posnetek je pozneje podaril sodelavki in prijateljici, inženirki zvoka Emiliji Soklič in ta ga je 9. 2. 2023 izročila 3. programu Radia Slovenija, programu Ars. Avtor fotografije: Amir Muratović
Zadnji teden januarja je čisto blizu nas, v Trstu, potekal 34. filmski festival, na katerem so prikazali številne filme vseh žanrov in dolžin iz srednje in vzhodne Evrope, tudi veliko slovenskih. V tržaškem fokusu so vedno tudi dokumentarni filmi, v butični sekciji za sladokusce. Žirija, v kateri je bil tudi Rok Biček, je za najboljšega izbrala prvenec nizozemske režiserke hrvaških korenin Biserke Šuran Prizori z očetom. Biserka Šuran je z Nizozemske v Trst pripotovala skupaj s svojim očetom in večkrat se je tudi zato zdelo, da se njen film pretaka s platna v dvorano. In skorajda ponuja nadaljevanje, ki je bilo zaradi neposrednosti obeh, tudi ganljivo, predvsem pa iskrivo in odkrito. »V središču filma je odnos med hčerko in očetom in upam, da je film v tem delu univerzalen. Vsak ima očeta in odnos med staršem in otrokom vedno nekako poteka v smislu – starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro, otrok pa ima svoje zamisli in tako lahko pride do napetosti. To je nekaj univerzalnega, vsakodnevnega v vseh državah in krajih. Tako je tudi med nama in tega ne prikrivava. Oče ima svoje poglede in to mi pove. Ko sva skupaj, mi ves čas govori, da moram vedeti, kaj so moje prioritete, da sem stara 33 let, da čas teče. Zelo neposreden je in to je del najinega odnosa,« je Biserka Šuran povedala v pogovoru z Ingrid Kovač Brus. Biserkina družina, njen oče je Hrvat, mama pa Nizozemka, se je v začetku devetdesetih iz Istre preselila na Nizozemsko in tam ostala. Tu ob odnosu med očetom in hčerko v film vstopi še druga tema – življenje družine potem, ko je zaradi vojne zapustila svoj dom. V moško obleko napravljeno Biserko zanima prav vse o družinski in očetovi zgodovini. »Kot otrok sem vedela, da je moj oče drugačen od drugih, drugačen od nizozemskih očetov – po oblačenju, vedenju, vedno se je ukvarjal z vračanjem na Hrvaško, telefoniral je sorodnikom … Skupaj sva hodila na Hrvaško in pozneje sem ugotovila, da je vse v naši hiši ostalo, kot je bilo, ko smo jo zapustili. Vsako leto smo se vračali in vse nas je pričakalo. Tako je bilo 25 let in moji starši so ves čas mislili, da se bodo vrnili.« A se niso. In režiserka se z očetom pogovarja tudi o tem, o občutkih krivde, ki so sledili odhodu, pa o času in prostoru, ki ju več ni … »Res sem si želela povedati zgodbo o hrepenenju, zato sem se tudi navezala na Tarkovskega in njegov film Nostalgija, v katerem glavni junak hrepeni po Rusiji. In kako lahko pokažeš hrepenenje, ki je nekaj, česar ne moreš videti? Kako ga pokažeš v filmu? Zato sem rabila abstrakten prostor, da bi prek njega vstopila v podzavest, ki je vedno prisotna,« je povedala režiserka. Kamero in mikrofon je postavila v veliko, opuščeno tovarniško halo in tam na različnih mestih – kot v gledališču – postavila scene. Te delujejo kot oživljene stare fotografije in to so prizori njenih pogovorov z očetom. Prazna hala pa ima seveda še druge konotacije. »Delavec je bil v socialistični Jugoslaviji zelo pomemben. Zato je bila zame velika, zapuščena tovarna primeren prostor za snemanje. Vključila se je v zgodbo s svojim razpoloženjem in občutkom, ki sem ju iskala. Nekaj, kar je imelo pomen, a ga je izgubilo … Podobno kot – imaš identiteto, si Jugoslovan, Hrvat, ko pa prideš, npr. na Nizozemsko, sta tvoja identiteta in vse tvoje védenje, povsem neuporabna.« Istra, kot kraj hrepenenja, se v filmu pojavi le nekajkrat - z drevesi v vetru ali pa z Biserko, ki v rdeči obleki in s kovčkom, kot Aleksandrinka ali pa Alica v čudežni deželi, stoji ob obali. To je eden redkih prizorov brez očeta, a spet z mnogimi podtoni. In, da so Biserkini Prizori z očetom izvirni, drugačni, je na koncu, ob uradni žiriji, priznal tudi gospod Šuran. Foto: Iz filma Prizori z očetom
Po raznih kulturnih ustanovah je praznično vzdušje ob Prešernovem dnevu preverila Iza Pevec. Vir foto: Bobo (izrez fotografije)
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas. Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe. Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič: "Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno." Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor. Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže … Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo. Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd: Nevidna se zdi zla runa Na vodno gladino napisana A to ni več ista voda Nevidna se zdi zla runa V severni veter zarisana A to ni več isti veter Nevidna se zdi zla runa Na vrata napisana A ta vrata ne držijo več v isto hišo S polnimi usti peska govori Kdor se opravičuje A opravičilo ničesar ne izbriše
Nagrajenec Prešernovega sklada 2023 za umetniške dosežke zadnjih treh let.
V teh dneh že potekajo vaje pred torkovo Prešernovo proslavo. Letos je njen avtor Matjaž Farič, ki se podpisuje pod režijo, koreografijo, scenarij in animacije. Naslov ima Svet se nagnil je naprej. Povzet je iz pesmi skupine Silence, ki je bila napisana posebej za to priložnost in označuje osrednjo temo prireditve – odnos med umetnikom in okoljem, v katerem deluje. Kar je zanimivo naključje. Scenarij proslave je Matjaž Farič začel pisati že pred meseci. V zadnjih dneh in tednih pa je naneslo tako, da prav družbeno dogajanje grozi, da bo zasenčilo samo slovesnost, Prešernove nagrajence in nagrajenke ter njihovo delo. »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iztečejo tako, kot se morajo,« pravi Matjaž Farič. Vir fotografije: Cankarjev dom
Svetovno premiero je v Rotterdamu doživel novi film Damjana Kozoleta, biografski portret pokojnega Petra Musevskega. Ta je bil na festivalu na sporedu v sekciji Cinema Regained, ki ponuja restavrirane klasike, drzne dokumentarne filme o filmski kulturi in filmski dediščini. Intimen dokumentarni portret je do neke mere rekonstrukcija filma, ki sta ga režiser in pokojni igralec snovala pred njegovo smrtjo. Film Pero se tako začne s sekvenco, s katero naj bi se omenjeni film končal: psihodramo, v kateri skupina igralskih kolegov spregovori o svojih občutenjih ob smrti Musevskega. Kasneje se film posveti tudi njegovim filmskim vlogam in temi duševnega zdravja. Glavna tekmovalna sekcija na rotterdamskem festivalu, v kateri tekmujejo režiserji in režiserki na začetku svoje kariere, se imenuje Tiger. V omenjeni sekciji je bil prikazan tudi igrani celovečerec libanonskega režiserja Karima Kassema z naslovom Tretji, s katerim je režiser sklenil svojo bejrutsko trilogijo. V vasi na obrobju Bejruta, sredi odpadnega železa, kokoši in koz, ima tihi Fouad mehanično delavnico. Svoje stranke, stare in mlade, vedno povabi, da medtem ko čakajo na popravilo svojih vozil, z njim posedijo in popijejo kavo. Delavnica tako postane zatočišče za ljudi, kjer lahko izrazijo občutke brezizhodnosti ob gospodarskem zlomu po eksploziji v Bejrutu. Fouad se v filmu poda na simbolično, transcendentno potovanje, da bi našel drugo stran, onkraj obupa in teme. V rotterdamski sekciji Harbour oz. Pristanišče, ki je posvečena raznolikosti sodobne filmske krajine, izstopa film Trgovina Ami Ro Sköld. Eleni, osrednja junakinja filma, ki je zaposlena v večji živilski trgovini, napreduje na mesto vodje trgovine. Zaveda se, da bo odslej prisiljena svoje sodelavce vse bolj priganjati, da v vedno krajšem času naredijo čim več, tudi če to pomeni, da prodajalka morda ne bo mogla na stranišče, ker je vrsta na blagajni predolga. Zgodba filma Trgovina, ki je umeščena v bližnjo prihodnost, zagrebe v srž vedno bolj surovega kapitalizma, v katerem so ljudje uporabni zgolj, če prinašajo dobiček.
Bil je zaslužni profesor Akademije za glasbo in je zaznamoval slovenski umetniški prostor, predvsem pa je bil glasbenik, ki je na svojem rogu izvabljal čarobno pojoč zvok.
Neveljaven email naslov
