Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.

Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.

“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”

Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice

Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.

“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”

Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”

Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.

Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša

V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.

“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”

Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.