Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.
Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.
“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”
Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice
Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.
“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”
Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”
Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.
Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša
V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.
“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”
Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.
783 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Bejrut je danes bleščeče mesto in znova dobiva sijaj bližnjevzhodnega Pariza. In nanj res deloma spominja tudi zato, ker ljudje govorijo francosko, se zanimajo za modo in jim ni kaj dosti mar, da so razmere v le dve uri oddaljenem Damasku povsem drugačne.
Karmen Švegl, ki spremlja dogodke v Siriji iz Libanona, tako kot drugi novinarji izredno težko pride do verodostojnih informacij. Še pred nekaj tedni se je nekaterim kolegom uspelo pretihotapiti v Homs, zdaj je to skoraj nemogoče. Sirske sile so namreč ugotovile, da se v Libanon steka reka beguncev, v nasprotno smer pa orožje, zato so mejo še dodatno minirali in postavili nove nadzorne točke.
“Kasete s posnetki krvavega zatrtja vstaje prihajajo po tihotapskih poteh, največ informacij pa v svet s pomočjo interneta pošiljajo aktivisti, ki imajo modeme in satelitske telefone.”
Zaradi strahu ne upajo v državne bolnišnice
Kot so povedali naši dopisnici, je najhuje prav v Homsu, kjer primanjkuje hrane, ni vode, ljudje so brez elektrike, veliko sosesk je porušenih. Skrivajo se v kleteh ali pa so se zatekli v predmestja. Mesto, eno od utrdb upora proti sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, nenehno bombardirajo, najbolj silovito ponoči in zjutraj. Popoldne vlada varljivo zatišje, saj takrat kosijo ostrostrelci.
“Številni ranjenci se zdravijo v poljskih bolnišnicah, ki so jih vzpostavili po sili razmer, saj se ljudje tako zelo bojijo oblasti, da si ne upajo v državne bolnišnice. Protestniki in uporniki tam izginjajo in se izgubijo v labirintih varnostnih služb, od koder se več ne vrnejo.”
Veliko jih prav zato zatočišče poišče v Libanonu, ta pa ranjencem in beguncem ni najbolj naklonjen. Tamkajšnji suniti sicer podpirajo upornike, šiiti in Hezbolah pa ostajajo zavezniki Asadovega režima. Sirski prebežniki se zato ne prijavijo niti Organizaciji združenih narodov. V strahu, da bodo morali več mesecev ostati v Libanonu, si zatočišče poiščejo pri prijateljih ali sorodnikih, v majhnih stanovanjih, kjer se drenja tudi po več družin, poroča Šveglova. “Bojijo se preveč izpostavljati, saj padca Asadovega režima še ni na obzorju.”
Sankcije, ki sta jih uvedli Evropska unija in ZDA v resnici ne delujejo, saj Sirijo podpirajo Rusija, Kitajska, sosednji Iran, v Libanonu pa ji, kot rečeno, ostaja zvest Hezbolah. Dokler ima podporo Rusije, Asadov režim, ki se bori za preživetje, ne bo odnehal. Je del alafitske manjšine, ki predstavlja desetino sirskega prebivalstva in vlada že 42 let. Pripadniki alafitske skupnosti zato ostajajo goreči privrženci Asada in okrutni borci, saj se v primeru poraza bojijo maščevanja večinskih sunitov celotni manjšinski skupnosti.
Ljudje lahko govorijo, nihče pa jih ne posluša
V Libanonu, od koder poroča Karmen Švegl, je nedvomno več svobode kot drugje v arabskem svetu. Čeprav je šiitski Hezbolah precej močan, predvsem zaradi podpore Sirije in Irana, pa tudi precej konzervativen, ne poskuša vplivati niti na krščansko niti na veliko zmernejšo sunitsko skupnost. Kristjani živijo po svojih navadah, hodijo na dopuste v Pariz, trgovine so dobro založene, alkohol točijo povsod , ni prepovedi, ljudje se obnašajo, oblačijo in živijo tako kot v Evropi.
“Imajo svobodo govora, lahko povedo kar hočejo, nihče se v to ne vpleta, nihče pa jih tudi zares ne posluša.”
Povsem drugače pa je v južnih predmestjih Bejruta, ki spominjajo na najbolj konzervativno predmestje Teherana. Še zdaleč pa Libanon, posebej njegov severni del, ni primerljiv s Sirijo, kjer je trenutno vlada eden najbolj represivnih režimov v regiji.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic. Tokrat se iz Pekinga oglasi Uroš Lipušček.
V Moskvo smo poklicali dopisnico Vlasto Jeseničnik.
Z Dunaja se je oglasila Petra Kos Gnamuš, ki poroča o težavah tednika slovenske manjšine v Avstriji.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Poklicali smo dopisnico iz Bližnjega Vzhoda Karmen Švegelj.
Boštjan Anžin se oglaša iz Beograda, kjer je na obisku avstrijski kancler Kurz, ki skuša rešiti konflikt med Beogradom in Prištino. Sicer v Beogradu čakajo na prižig lučk, ki bi moral biti že 3. 11.
Damjan Zorc je tokrat poklical v Združene države Amerike, od koder se je oglasil naš dopisnik Edvard Žitnik. Pogovarjala sta se o tem, kako noč čarovnic čedalje bolj postaja zgolj in samo potrošniški praznik, ki se vztrajno širi tudi v Slovenijo, o razstavi jugoslovanskega modernizma v New Yorku ter o vmesnih volitvah, ki z zelo razgreto kampanjo zaznamujejo trenutno politično razpoloženje v ZDA.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Župan malega mesta proti državi, begunski otroci proti odvzeti subvenciji, naravovarstveniki proti marmornim megakorporacijam in prebivalci Benetk proti turistom.
Hrvaška dopisnica Tanja Borčič Bernard o spet rekordni turistični sezoni, novih razsežnostih afere Mamić in žalostni zgodbi mladega invalida.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Ruska vlada je razburila ljudi z novo pokojninsko reformo, o tem in še več aktualnih novicah iz Rusije smo poklicali v Moskvo.
V 18. vzporednik se je oglasil dopisnik iz Beograda Boštjan Anžin, ki pozorno spremlja dogajanje na relaciji Beograd - Priština.
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Dopisnica z Dunaja Petra Kos Gnamuš o tem, zakaj je Dunaj najboljše mesto za bivanje na svetu in o tem, da avstrijska vlada sprejema nepriljubljene ukrepe.
Erika Štular je naša dopisnica iz Bruslja. Z Damjanom Zorcem sta spregovorila o Grexitu, ki se ni zgodil, in o Brexitu, ki naj bi se zgodil kmalu. Iz bruseljskih postajališč nameravajo po dveh letih umakniti oborožene vojake, županja Amsterdama pa je uvedla kazen 140 evrov za uriniranje na javnih prostorih.
Ukradena letala, knjiga bivše sodelavke predsednika Trumpa in upokojitev Roberta Redforda:
Tanja Borčič Bernard se je tokrat oglasila s Hvara. V začetku avgusta je na Hrvaškem najbolj aktualna tema že tradicionalno obletnica operacije Nevihta, na katero imata hrvaška in srbska stran zelo različne poglede.
Iz vroče Italije se je v 18. vzporednik oglasil naš rimski dopisnik Janko Petrovec.
Neveljaven email naslov