V zadnjih tednih je Janko Petrovec poročali predvsem o primeru Sea Watch. Gre za nemško humanitarno organizacijo, katere ladja pod nizozemsko zastavo rešuje migrante v Sredozemlju. Sea Watch je ena najbolj bojevitih človekoljubnih organizacij v Sredozemlju – ena redkih, ki ni hotela podpisati niti pravilnika o delovanju na morju nekdanjega ministra Minnitija pred dvema letoma.

Zadnji incident je precej jasen – če obnovimo zgodbo: 12. junija so rešili 53 migrantov, Tripolis v Libiji jim je ponudil pristanišče, kar je kapitanka zavrnila. Druge države dovoljenja niso dale, kljub temu je ladja odplula proti Lampedusi, kjer je dva tedna čakala na robu teritorialnih voda, dokler ni nazadnje sredi prejšnjega tedna vplula v italijanske vode. Čeprav je konec tedna pet evropskih držav pokazalo pripravljenost na sprejem migrantov, se ni zgodilo nič. Kapitanka je v noči na soboto izgubila živce in zaplula naravnost v luko ter pri tem skoraj poškodovala plovilo finančne policije, ki ji je preprečevalo privez. Migrante so nato izkrcali, kapitanko pa aretirali. Kapitanka Carola Rachete je zdaj osumljena številnih kaznivih dejanj, zaradi katerih jo morda čaka zapor in do 50 tisoč evrov globe. Ampak zadeva še zdaleč ni preprosta.

Pojasnjuje Janko Petrovec:

“Prvo jabolko spora je doktrina italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija o “zaprtih pristaniščih”. Večkrat smo poročali, da je to stališče politično in ga ne podpira noben konkreten zakon – pa ga evropski partnerji kljub temu tolerirajo.”

“Drugi problem je Salvinijevo stališče, da naj bi ladje, ki rešujejo migrante, le te odvažale nazaj v Libijo. Toda Svet Evrope, Evropska komisija in Mednarodna pomorska organizacija ponavljajo, da pristanišča v Libiji niso varna.”

“Tretji problem je novi Salvinijev protimigrantski zakon, ki predvideva zasoljene kazni za vse, ki bi migrante nepooblaščeno vozili v Italijo. Nad tem zakonom že visi sum, da je neustaven.”

“Četrta stvar, je dejstvo, da mora biti nacionalna zakonodaja vedno podrejena mednarodnim sporazumom, ki jih je neka država podpisala. Italija torej ne more sprejemati zakonov, ki bi bili v nasprotju s konvencijami, katerih podpisnica je.“

Janko Petrovec: “Rešitev mora nujno biti evropska. Preostale države sledijo strategiji, da so migranti problem vstopnih držav, kot so Italija, Grčija in Španija.” Problem je dublinski sporazum, ki vstopnim državam narekuje, da morajo same poskrbeti za migrante. “Meddržavno razdeljevanje migrantov s stisnjenimi zobmi pri vsakem posamičnem primeru humanitarne ladje problema ne bo rešilo – zlasti zato, ker več kot 90 odstotkov novih migrantov v državo ne pride tako, da bi jih na odprtem morju rešili humanitarci, ampak samostojno ali preko rešitve na italijanske vojne ladje.”

“Nujno bi bilo torej doseči nov evropski dogovor – a zato so potrebna pogajanja, ki jih minister Salvini – ki je manjkal na šestih od sedmih tematskih srečanj notranjih ministrov Evrope v zadnjem letu – očitno zavrača. Navzven kaže mišice, kot da bi hotel boljši položaj Italije izsiliti – toda politično gledano migrantsko krizo še naprej potrebuje, saj ravno okoli nje gradi svoj volilni konsenz.”