Tokrat gremo z 18. vzporednikom v Bruselj, kjer se v teh dneh odloča o usodi trenutno zaprte, samoosamljene in gospodarsko pretresene celine. V osrčju Evropske unije bi se v kakšni drugačni krizi najbrž na veliko sestankovali in zasedalo, a ob tokratnih izrednih razmerah je do kakršnegakoli dogovora še težje priti, saj morajo politiki vse konference izpeljati prek videoklicev. Dogovori, ki jih bodo na tak način sprejeli, pa bi lahko še desetletja vplivali na prihodnost unije. Z našo bruseljsko dopisnico Mojco Širok razmišljamo, kako povezana je Evropska unija v času zaprtih meja, kako se bo odzvala na avtoritarne težnje v nekaterih državah članicah in kakšne politične ideje stojijo za različnimi predlogi reševanja gospodarske krize.

“Novinarsko delo je te dni izziv, jaz osebno sem se naučila, da bom nehala skakati v besedo. Evropska komisija je kar nekaj časa razmišljala, kako urediti dvostransko komunikacijo, zdaj vodi avdio- in videokonference, na katerih lahko normalno zastavljamo vprašanja.” 

Voditelji so podprli načrt opuščanja omejevalnih ukrepov, ki ga je predstavil predsednik Evropskega sveta Charles Michel. Načrt je na prvi pogled precej ohlapen. Kaj za zdaj obsega, katera so glavna načela, ki ga vodijo? Pa tudi kakšna bo sploh vloga tega načrta, če odločitve o sproščanju ukrepov sprejemajo članice vsaka zase?

“Evropska komisija je članice ob sproščanju ukrepov opozorila, naj se med sabo usklajujejo. Primer Belgija in Nizozemska; tu je lahko vhod v trgovino z belgijske strani in izhod z nizozemske. Na eni strani je bila trgovina zaprta, na drugi odprta, ker sta imeli državi različne ukrepe.”

Za veliko bolj zahtevno področje se je v zadnjih tednih izkazalo finančno reševanje krize. Če najprej pogledamo to, o čemer se jim je do zdaj uspelo dogovoriti – finančni ministri so se dogovorili o 540-milijardnem fiskalnem svežnju za pomoč gospodarstvu. Še nedorečen pa ostaja za prihodnost Evrope najpomembnejši element evropskega odziva na pandemsko krizo – dolgoročno reševanje gospodarstva. “Svet nikoli več ne bo takšen, kot smo ga poznali. Von der Leynova je dejala, da bodo tiste države, ki so bogatejše, lahko svojemu gospodarstvu bolj pomagale. Vemo, da je Italija, ki jo je pandemija najbolj prizadela, druga najbolj zadolžena v evrskem območju. In tukaj bo moralo biti ravnovesje med nepovratnimi sredstvi in posojili, saj se nobena država ne želi preveč zadolževati, če je že danes zadolžena do vratu,” pravi Mojca Širok in to oriše plastično:

“Pomisli, da stanuješ v bloku, kjer je 27 stanovanj in še ena mansarda. V bloku se zgodi požar, zagori v kleti, stanovanja v nižjih nadstropjih so bolj oškodovana. Nato skličete sejo hišnega sveta, kjer se odločite, da boste za obnovo skupnih prostorov in bolj uničenih stanovanj vzeli kredit. Vsi se strinjate, dokler nekdo iz višjega nadstropja ne vpraša, ali bi poleg tega kredita morali odplačevati še tisti kredit, ki ga odplačujejo za stanovanje.”

Finančno reševanje krize pa ni edina stvar, glede katere imajo voditelji držav različne pristope. Drugo področje, na katerem smo lahko videli tudi prakse, ki vzbujajo skrb, je delovanje pravne države v obdobju epidemije. Številni evropski voditelji so opozarjali na to, da ukrepi nekaterih držav niso v skladu z načeli in pravnim redom Evropske unije, največ kritik je letelo na Madžarsko, kjer so za nedoločen čas razglasili izredno stanje, odvzeli pooblastila parlamentu in Orbanova vlada je dobila tako rekoč neomejeno moč. 

“Zaradi nespoštovanja pravne države je Evropska unija sprožila postopke proti Poljski in Madžarski. V zvezi z omejevalnimi ukrepi se voditelji evropskih institucij do madžarskih politikov vedejo kot mačka, ki hodi okrog vrele kaše. Imajo pa polna usta, kako ukrepi ne smejo biti v nasprotju s temelji Evropske unije.”