Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.
Oblačila so ena od stvari, ki nas spremlja praktično vsepovsod. Kako velik pomen jim pripisujemo, je mogoče razbrati že iz besedne zveze »obleka naredi človeka«. A da pridejo do nas, jih mora nekdo izdelati in to nemalokrat v suženjskih razmerah. Ko se potrošniki nato znajdemo pred trgovskimi policami in množico hlač, majic, puloverjev, pa se za nakup novega kosa oblačila največkrat odločimo zaradi ugodne cene, všečnega videza ali znamke, ki nam je ljuba. Med dejavniki, ki nas spodbudijo k nakupu, je tudi kakovost oblačila, zelo redko pa se vprašamo, v kakšnih razmerah je bilo oblačilo izdelano, kakšne kemikalije so bile uporabljene pri njegovi proizvodnji, kako okoljsko obremenjujoče je.
Novodobni sužnji
Večina oblačil, ki jih je mogoče kupiti v slovenskih trgovinah, je proizvedena daleč od naših oči. Če pogledamo etiketo, na kateri je napisana država izvora, bomo tam najverjetneje našli katero od azijskih držav. A kot pravi Živa Lopatič iz Zadruge Buna, izvorne države ni tako lahko določiti: »Če za primer vzamemo bombažna oblačila, ugotovimo, da je bil bombaž izdelan v eni državi, potem je šel drugam in tam so ga spredli. Nato je šel v drugo državo, kjer so ga pobarvali in dokončali, v popolnoma drugi državi pa so ga sešili do konca.«
Oblačila, ki jih v velikih količinah proizvajajo v državah v razvoju, imajo vsaj eno skupno lastnost, in to je, da jih delavci izdelujejo v izjemno slabih delovnih razmerah, ki bi jih marsikdaj lahko označili za suženjske. Delavci so izjemno mladi, še otroci, delovni čas je praktično neomejen, od jutra do večera, plačilo, ki ga prejmejo, pa velikokrat ne zadošča niti za pokritje najnujnejših življenjskih stroškov. Kot pravi Lopatičeva, seznam kršitev nima meja:
Delajo v nemogočih pogojih, ni primernega prezračevanja, ne zagotavljajo jim stolov, zato delajo na tleh. Pri barvanju oblačil uporabljajo zdravju škodljive kemikalije, za ravnanje z njimi pa nimajo primernih zaščitnih oblačil.
Svoje delo opravljajo v slabo zgrajenih stavbah. V preteklosti je bilo tako v medijih na primer mogoče zaslediti zgodbo o Rani Plazi, v kateri so šivali oblačila za več zahodnih znamk. Zrušitev stavbe je terjala življenje več tisoč oseb.
Potoki, polni kemikalij, in puščave tam, kjer so bila nekoč velika jezera
Svetovna tekstilna industrija terja tudi velik okoljski davek. Znan je primer nekoč enega največjih svetovnih jezer Aralskega jezera, ki se zadnja desetletja zaradi proizvodnje bombaža nenehno krči. Območje rek Sir Darja in Amu Darja, ki se izlivata v jezero, namreč pokrivajo polja bombaža, ki za rast potrebuje ogromne količine vode. Na območju jezera je tako zdaj puščava.
Problematični so tudi izpusti kemikalij, uporabljenih pri proizvodnji oblačil, v potoke in reke. Kot razlaga Ines Kavgič iz Greenpeaca Slovenija, te kemikalije najprej škodujejo lokalnim prebivalcem in ekosistemom, nato pa se prek rek, morij in oceanov razširijo po vsem svetu:
Našli so jih celo na polih, v tkivih polarnih živali. Naša raziskava pa je pokazala, da so prisotne tudi na izjemno odročnih območjih, na visokih nadmorskih višinah, v gorah, kjer smo oddaljeni od izpustov teh kemikalij.
Oblačila, ki motijo delovanje našega telesa
Kemikalije, ki jih uporabljajo pri izdelavi oblačil, seveda pridejo tudi do kupcev po celem svetu. Greenpeace je sproščanje zdravju nevarnih kemikalij kot so ftalati, azo barvila, nonilfenoli, perfluorirane spojine iz oblačil, dokazal z raziskavami v okviru svoje kampanje Detox. Naštete spojine sicer uporabljajo za barvanje oblačil, z njimi povečajo odpornost blaga na vodo in umazanijo.
»Ftalate je mogoče tudi zavohati. Niso pa vsi enako toksični. Tisti, ki so bolj, so lahko hormonski motilci, kancerogeni, škodijo reprodukciji,« je pojasnila magistrica Viviana Golja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Podobno velja tudi za zelo obstojne perfluorirane spojine, ki so prav tako kancerogene in škodijo reprodukciji, poleg tega pa še ščitnici in pljučem.
Kot je še dodala predstavnica NIJZ, so vse spojine, ki se uporabljajo pri izdelavi tekstila, potrebne za to, da je končni izdelek tak, kot smo ga vajeni – da je torej lepe barve, odporen na vodo, se ne razteguje. A dejstvo je, da lahko za enak učinek izbiramo med takšnimi spojinami, ki so bolj škodljive okolju in človekovemu zdravju, in tistimi, ki so manj:
Te spojine, ki jih omenjamo v povezavi z negativnimi zdravstvenimi učinki, so v Evropski uniji že prepovedane. Težava pa je, da k nam prihajajo oblačila iz držav, kjer zakonodaja ni tako stroga.
Dostopnost, promet ter uporabo zdravju in okolju škodljivih kemikalij, ki jih je Evropska unija regulirala z direktivo REACH, v Sloveniji nadzira Urad Republike Slovenije za kemikalije. Njegov direktor magister Alojz Grabner pravi, da spoštovanje direktive na uradu preverjajo z rednimi testiranji naključnih oblačil. Preverjajo predvsem oblačila, ki prihajajo iz držav v razvoju, večjih neskladij pa do zdaj niso odkrili. Trg oblačil nadzira še Tržni inšpektorat Republike Slovenije, ki preverja, ali je na oblačilih navedena surovinska sestava ter ali se na otroških oblačilih v predelu glave in vratu nahajajo prepovedane vrvice oziroma vezalke.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Odgovarjamo na vprašanja o ozadju svetovne tekstilne industrije - od kod prihajajo oblačila, ki jih najdemo na slovenskem trgu, kako so izdelana, kdo jih izdeluje, kako močno obremenjujejo naše okolje in zdravje. Prispevek Andreje Gradišar.
Oblačila so ena od stvari, ki nas spremlja praktično vsepovsod. Kako velik pomen jim pripisujemo, je mogoče razbrati že iz besedne zveze »obleka naredi človeka«. A da pridejo do nas, jih mora nekdo izdelati in to nemalokrat v suženjskih razmerah. Ko se potrošniki nato znajdemo pred trgovskimi policami in množico hlač, majic, puloverjev, pa se za nakup novega kosa oblačila največkrat odločimo zaradi ugodne cene, všečnega videza ali znamke, ki nam je ljuba. Med dejavniki, ki nas spodbudijo k nakupu, je tudi kakovost oblačila, zelo redko pa se vprašamo, v kakšnih razmerah je bilo oblačilo izdelano, kakšne kemikalije so bile uporabljene pri njegovi proizvodnji, kako okoljsko obremenjujoče je.
Novodobni sužnji
Večina oblačil, ki jih je mogoče kupiti v slovenskih trgovinah, je proizvedena daleč od naših oči. Če pogledamo etiketo, na kateri je napisana država izvora, bomo tam najverjetneje našli katero od azijskih držav. A kot pravi Živa Lopatič iz Zadruge Buna, izvorne države ni tako lahko določiti: »Če za primer vzamemo bombažna oblačila, ugotovimo, da je bil bombaž izdelan v eni državi, potem je šel drugam in tam so ga spredli. Nato je šel v drugo državo, kjer so ga pobarvali in dokončali, v popolnoma drugi državi pa so ga sešili do konca.«
Oblačila, ki jih v velikih količinah proizvajajo v državah v razvoju, imajo vsaj eno skupno lastnost, in to je, da jih delavci izdelujejo v izjemno slabih delovnih razmerah, ki bi jih marsikdaj lahko označili za suženjske. Delavci so izjemno mladi, še otroci, delovni čas je praktično neomejen, od jutra do večera, plačilo, ki ga prejmejo, pa velikokrat ne zadošča niti za pokritje najnujnejših življenjskih stroškov. Kot pravi Lopatičeva, seznam kršitev nima meja:
Delajo v nemogočih pogojih, ni primernega prezračevanja, ne zagotavljajo jim stolov, zato delajo na tleh. Pri barvanju oblačil uporabljajo zdravju škodljive kemikalije, za ravnanje z njimi pa nimajo primernih zaščitnih oblačil.
Svoje delo opravljajo v slabo zgrajenih stavbah. V preteklosti je bilo tako v medijih na primer mogoče zaslediti zgodbo o Rani Plazi, v kateri so šivali oblačila za več zahodnih znamk. Zrušitev stavbe je terjala življenje več tisoč oseb.
Potoki, polni kemikalij, in puščave tam, kjer so bila nekoč velika jezera
Svetovna tekstilna industrija terja tudi velik okoljski davek. Znan je primer nekoč enega največjih svetovnih jezer Aralskega jezera, ki se zadnja desetletja zaradi proizvodnje bombaža nenehno krči. Območje rek Sir Darja in Amu Darja, ki se izlivata v jezero, namreč pokrivajo polja bombaža, ki za rast potrebuje ogromne količine vode. Na območju jezera je tako zdaj puščava.
Problematični so tudi izpusti kemikalij, uporabljenih pri proizvodnji oblačil, v potoke in reke. Kot razlaga Ines Kavgič iz Greenpeaca Slovenija, te kemikalije najprej škodujejo lokalnim prebivalcem in ekosistemom, nato pa se prek rek, morij in oceanov razširijo po vsem svetu:
Našli so jih celo na polih, v tkivih polarnih živali. Naša raziskava pa je pokazala, da so prisotne tudi na izjemno odročnih območjih, na visokih nadmorskih višinah, v gorah, kjer smo oddaljeni od izpustov teh kemikalij.
Oblačila, ki motijo delovanje našega telesa
Kemikalije, ki jih uporabljajo pri izdelavi oblačil, seveda pridejo tudi do kupcev po celem svetu. Greenpeace je sproščanje zdravju nevarnih kemikalij kot so ftalati, azo barvila, nonilfenoli, perfluorirane spojine iz oblačil, dokazal z raziskavami v okviru svoje kampanje Detox. Naštete spojine sicer uporabljajo za barvanje oblačil, z njimi povečajo odpornost blaga na vodo in umazanijo.
»Ftalate je mogoče tudi zavohati. Niso pa vsi enako toksični. Tisti, ki so bolj, so lahko hormonski motilci, kancerogeni, škodijo reprodukciji,« je pojasnila magistrica Viviana Golja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Podobno velja tudi za zelo obstojne perfluorirane spojine, ki so prav tako kancerogene in škodijo reprodukciji, poleg tega pa še ščitnici in pljučem.
Kot je še dodala predstavnica NIJZ, so vse spojine, ki se uporabljajo pri izdelavi tekstila, potrebne za to, da je končni izdelek tak, kot smo ga vajeni – da je torej lepe barve, odporen na vodo, se ne razteguje. A dejstvo je, da lahko za enak učinek izbiramo med takšnimi spojinami, ki so bolj škodljive okolju in človekovemu zdravju, in tistimi, ki so manj:
Te spojine, ki jih omenjamo v povezavi z negativnimi zdravstvenimi učinki, so v Evropski uniji že prepovedane. Težava pa je, da k nam prihajajo oblačila iz držav, kjer zakonodaja ni tako stroga.
Dostopnost, promet ter uporabo zdravju in okolju škodljivih kemikalij, ki jih je Evropska unija regulirala z direktivo REACH, v Sloveniji nadzira Urad Republike Slovenije za kemikalije. Njegov direktor magister Alojz Grabner pravi, da spoštovanje direktive na uradu preverjajo z rednimi testiranji naključnih oblačil. Preverjajo predvsem oblačila, ki prihajajo iz držav v razvoju, večjih neskladij pa do zdaj niso odkrili. Trg oblačil nadzira še Tržni inšpektorat Republike Slovenije, ki preverja, ali je na oblačilih navedena surovinska sestava ter ali se na otroških oblačilih v predelu glave in vratu nahajajo prepovedane vrvice oziroma vezalke.
Danes je praznik pripadnikov letalskih sil Slovenske vojske, ki svoj dan praznujejo v spomin na prvi bojni polet pilotov Vilka Peternelja in Franca Zupančiča 12. januarja leta 1919. Kot pripadnika ljubljanske letalske stotnije, ki je bila poleg mariborske vključena v enote generala Rudolfa Maistra, sta takrat poletela na izvidniški polet na Koroško in z mitraljezom obstreljevala avstrijske enote. Začetki slovenskega vojaškega letalstva sicer segajo v december leta 1918, ko sta bili ustanovljeni omenjeni letalski stotniji. Pri zgodovinskem opisu slovenskega letalstva pa skorajda ne moremo mimo prvega poleta Edvarda Rusjana z letalom Eda 1 leta 1909 in zato skupaj z bratom Josipom veljata za pionirja slovenskega letalstva. Ob Dnevu slovenskega vojaškega letalstva je bil gost v studiu Prvega programa avtor številnih člankov o vojaškem letalstvu Boris Knific. Z njim se je pogovarjal Rok Valenčič.
Pri zavodu Znanost na cesti so pred dnevi zaključili natečaj z naslovom Od solz do smeha z demenco, v katerem so izbrali pet zgodb, ki jih bomo predvajali tudi na Prvem programu Radia Slovenija. O odzivu na natečaj in o zgodbah se je Cirila Štuber pogovarjala s prof. dr. Sašo Novak, vodjo projekta Znanost na cesti, ki je bila navdušena nad kakovostjo zgodb, ki so jih prejeli in meni, da je pomembno govoriti o demenci, da ne postane stigma in da se svojci laže soočajo s to boleznijo. Vsek pet izbranih zgodb bomo slišali ob petih zaporednih četrtkovih večerih ob 19-ih na Prvem s strokovnim komentarjem dr. Zdenke Čebašek Travnik. Nocoj ob 19-ih začnemo z zgodbo z naslovom V pavilijonu, avtorice Maše Šemrov.
Varstveno-delovni centri so bili konec leta soočeni z nerealnimi proračunskimi izhodišči za leto 2024. Direktorica VDC Zasavje Špela Režun pravi, da bodo morali VDC-ji glede na podana izhodišča stroške storitev in materiala za svojo temeljno dejavnost znižati za okoli 80 odstotkov glede na pogodbo preteklega leta, kar bo ogrozilo njihov obstoj. Ministrstvo za solidarno prihodnost na drugi strani zatrjuje, da potekajo pogovori glede prerazporeditve sredstev znotraj proračunskih postavk.
Jezik je odraz življenja. Skozi besede lahko sledimo tako dogajanju v sedanjosti kakor tudi v preteklosti. Akcija za besedo leta naj bi odražala pomembne in vznemirljive dogodke preteklega leta. Da so lanske poplave bile resnično največje, kaže tudi rezultat glasovanja. Na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se je danes zaključilo glasovanje za 11 finalistk. Glasovati je bilo mogoče za besede: bralna pismenost, draginja, gentrifikacija, nevihtna celica, nutrija, osebni zdravnik, štempljanje, ujma, UI - kratico za umetno inteligenco, vojno in besedo zal (zau). O rezultatih glasovanja se je s predsednico komisije Simono Klemenčič pogovarjal Aleksander Čobec.
Dvig vode v jamah, ki imajo aktivni vodni tok, sploh ni nenavaden pojav. Na Inštitutu za raziskovanje Krasa, ki v jamah izvaja hidrološke meritve glede na opravljene meritve povedo, da je dvorana, kjer so bili bivakirali ujeti, varna, saj je še nikoli ni zajela voda. Toda eno so turistične jame, kjer je vodni tok raziskan, drugo pa jamarsko raziskovanje, kjer nenadno naraščanje vode, tudi po več deset metrov, ali celo vodni slapovi v breznih, niso nič presenetljivega.
Slovenci slovimo po tem, da radi hodimo v naravo, v hribe in gore. No, med obiskovalci je tudi veliko tujcev. Kdaj pa kdaj se najde kdo, ki so mu naši vršaci še posebno pri srcu. Tudi planinski domovi, koče in bivaki. Vseh 177, ki jih upravljajo planinska društva, je obiskal hrvaški pohodnik in alpinist Tomislav Majnarić. Uspeh, za katerega je potreboval sedem let, je vse od osamosvojitve Slovenije naprej uspelo doseči še devetim tujcem.
Od včerajšnjega popoldneva je v Križni jami v občini Cerknica ujetih pet oseb, dva vodnika in trije obiskovalci, vsi odrasli člani iste družine, saj je voda zaradi obilnih padavin zalila dva podzemna sifona in jim preprečila umik iz podzemlja. Do ujetih je pred dobro uro po prvi nočni akciji vnovič odšla ekipa jamarjev reševalcev-potapljačev, da jih oskrbi s hrano, zdravili in drugimi pripomočki. Iz jame se bo vrnila predvidoma v šestih urah, tedaj pa bo tudi več znanega o najnovejših razmerah v jami in stanju ujetih, ki je po dozdajšnjih informacijah dobro. Reševalno akcijo spremlja Marko Škrlj.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je konec lanskega leta na Brdu pri Kranju prvič v svojem mandatu slovesno podelila 20 najvišjih državnih odlikovanj in med nagrajenci so bili tudi tržaški Slovenec Samo Pahor, ki je dobil medaljo za zasluge za vztrajno prizadevanje pri priznavanju pravic Slovencev v Italiji, dr. Peter Gstettner, odlikovan za dosežke na področju manjšinskega šolstva in kulture ter za zavzemanje za reševanje problematike koroških Slovencev, ter trije porabski Slovenci.
Vse leto smo se zelo intenzivno pogovarjali o vplivu razvoja umetne inteligence na številne vidike dela in življenja. Poslušali smo svarila o tem, da predstavlja veliko nevarnost in utegne biti usodna za človeštvo, različne strokovnjakinje in strokovnjaki pa so opozorili, da imamo težave z orodji umetne inteligence že danes. Datafikacija in avtomatizacija na številnih področjih ne odpravljata pristranskosti in napak, temveč jih le še poglabljata. Kaj pa četrta veja oblasti? Kako razmišljati o uporabi generativne umetne inteligence na področju medijev in novinarstva? O tem se je Urška Henigman pogovarjala s Katharino Schell, namestnico odgovorne urednice pri avstrijski tiskovni agenciji APA, kjer je odgovorna tudi za digitalne strategije in inovacije.
Prvega januarja si zaželimo veliko sreče in zdravja, pa tudi zadovoljstva in uspehov polno novo leto. Za novo leto si pogosto zastavimo zaobljube, kaj vse bomo delali drugače, spremenili navade, spremenili odnose, odnos do sebe, odnos do drugih. Psihoterapevt Martin Lisec je logoterapevt, mediator, trener mediatorjev in predavatelj, ustanovitelj in direktor Inštituta Stopinje.
Čas je naš neskončni sopotnik, ki nam omogoča, da rastemo, da se učimo in da ustvarjamo svojo edinstveno zgodbo. Ta čarobna dimenzija ne nosi le letnic na koledarju in ni le številka na uri, temveč je nenehno prepletanje trenutkov, ki oblikujejo naše življenje. Čas ni le kronološka enota, temveč kompleksen mozaik izkušenj, ki oblikuje našo identiteto. Njegova posebnost se skriva v sposobnosti, da oblikuje spomine, da celi rane in da odpira vrata novim priložnostim.
V Ljubljani in okoliških krajih se je zbralo več tisoč mladih kristjanov iz različnih krščanskih cerkva iz 48-ih držav; udeležujejo se petdnevnega 46. Evropskega srečanja mladih, ki ga Taizejska ekumenska skupnost v sodelovanju z lokalnimi krščanskimi cerkvami vsako leto pripravi v katerem izmed evropskih mest. Mladi romarji stari od 18. do 35. leta so v naše glavno mesto v domove gostiteljev prišli včeraj. Dopoldneve preživljajo v župnijah gostiteljicah, zberejo se na jutranji molitvi, potem sledi pogovor o različnih temah, nato pa se jih večina z javnim prevozom odpravi v središče naše prestolnice na skupne molitve v cerkvah, ne le katoliških.
Med sistemskimi spremembami, ki so zaznamovale leto 2023 in bodo zaznamovale tudi leto 2024 na področju sociale, so prenavljanje Zakona o osebni asistenci, ki ga trenutno na ministrstvu še popravljajo, saj so tekom javne razprave nanj dobili veliko pripomb, vzpostavljanje Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki razburja predvsem zaradi pomanjkanja kadra, in pravica do oskrbovalskega dopusta, ki ga od novembra dalje omogoča Zakon o delovnih razmerjih. Več pa Eva Lipovšek.
Na infekcijskih oddelkih slovenskih bolnišnic zdravijo vedno več bolnikov, ki so okuženi z novim koronavirusom. Sicer smo pri nas zaznali že tudi gripo, med otroci pa kroži predvsem respiratorni sincicijski virus (RSV). Glede sezonskih okužb sicer ne odstopamo od sosednjih in drugih evropskih držav. Izstopa pa Hrvaška – in to po številu primerov oslovskega kašlja. Do prejšnjega petka (22.12.23) so zabeležili že 3805 primerov – in to v vseh starostnih skupinah. Tamkajšnjo situacijo skrbno spremljajo tudi slovenski epidemiologi in infektologi. Med njimi je tudi dr. Tanjo Selič Kurinčič, ki jo je v Splošno bolnišnico Celje poklical Iztok Konc. Foto: Alain Grillet, Sanofi Pasteur, cc
Zrak, ki ga dihamo, ima neposreden vpliv na naše zdravje in okolje. Ključni dejavniki za onesnaženost zraka v Sloveniji so cestni promet, kurilne naprave in industrija. Prav ti dejavniki so tudi viri za tvorjenje delcev PM10 in PM2,5, ki so nevarni za zdravje ljudi. Na povišane vrednosti delcev PM v zraku vplivajo tudi neugodne vremenske razmere v slabo prevetrenih kotlinah. Slišali boste tudi, kakšna je povezava med onesnaženim zrakom in podnebnimi spremembami. V studio Prvega smo povabili Luko Matavža iz sektorja za kakovost zraka na Agenciji republike Slovenije za okolje.
Od plebiscita o samostojni državni poti Slovenije nas loči 33 let. V praznični oddaji bomo odstrnili nekaj tančic s predzgodovine te odločitve in prisluhnili arhivskemu posnetku še vedno aktualnega razmišljanja enega ključnih akterjev političnega dogajanja tedanje dobe. Z razdalje današnjega časa pa bodo svoj pogled na dogajanje razkrili še zgodovinar, sociolog in naš rojak, sicer dolgoletni diplomat v službi sosednje Avstrije.
Na praznik svetega Štefana, prvega krščanskega mučenca, po slovenskih cerkvah blagoslovijo vodo in sol, ki se nato pomeša v prehrano ljudi in živali. Za svojega zavetnika/patrona so si sv. Štefana izbrali sodarji, zidarji, krojači, kamnoseki, tkalci, tesarji in tudi kočijaži ter konjski hlapci, saj naj bi po legendi ukrotil divjega konja. Od tod tradicija blagoslavljanja konj na Štefanovo. Na "žegnanju" konj, kot običaju pravijo Štajerci, je v Novi Cerkvi v občini Vojnik bila tudi Gabrijela Milošič. Foto: Hraše pri Smledniku, BoBo
Za božič pravijo, da je poleg velike noči največji krščanski praznik, ki na posebej spontan način povezuje vse ljudi. Praznično oddajo smo posneli na kmečki domačiji Mirnik v zaselku Leskovec v občini Celje. Ob delu na kmetiji se tam že nekaj časa ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom, gospodinja Ivanka in njen mož Daniel pa sta se ob tem desetletja ukvarjala tudi z rejništvom, ko sta svoj dom namenila kar tridesetim otrokom. Oddaja v pozdrav današnjemu božičnemu prazniku miru in sočutnih bližin je potekala v veliki kmečki sobi pri Mirnikovih, pogovor je pripravil in vodil Tone Petelinšek.
Minilo je 800 let, odkar je Frančišek Asiški pripravil posebno praznovanje Jezusovega rojstva v Grecciu v Italiji s postavitvijo jaslic. Tudi marsikje po Sloveniji se po domovih in cerkvah postavljajo jaslice. Zgodovina sicer pripoveduje, da jih niso postavljali le ob božiču. So pa bile jaslice v preteklosti večkrat v nemilosti. Avstrijski cesar Jožef Drugi jih je na primer prepovedal. Umetnica Ana Korenč jaslice iz gline oblikuje že skoraj trideset let. Predstavljala se je na številnih razstavah v Ljubljani, tam je dobila prva priznanja, nato pa še v Veroni, Parizu in nekaterih drugih evropskih mestih. Njene glinene jaslice so na ogled tudi v Muzeju rojstva v Betlehemu.
Po včerajšnjem sprejetju programsko-produkcijskega in finančnega načrta RTV Slovenija je jasno, da bo javni zavod prihodnje leto pripravljal občutno okrnjen in posledično manj ambiciozen program. Tudi zato se vse bolj vrstijo opozorila, da brez sistemskega odziva ustanoviteljice, ki bi zagotovil finančno vzdržnost javnega zavoda, vse skupaj vodi le v izčrpavanje in posledično v irelevantnost v medijskem prostoru. Komentira odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija Danijel Poslek.
Neveljaven email naslov